Tag Archives: umetnost

by

Tako kot vse ostalo, se tudi institucije spreminjajo. Razvijajo se skladno s spremenjenimi razmerami, ki jih obkrožajo. Ena od pomembnih in plebs pomirjajočih institucij je bila tudi institucija dvornega norčka. Dvorni norček je zelo pomembna srednjeveška institucija, njegovo mesto je bilo ob kralju. Kamor koli je šel kralj, mu je kot senca sledil njegov norček. Njegove zadolžitve so bile raznovrstne, od žongliranja in plesa, do zbijanja šal in petja. Toda poanta tega raznovrstnega udejstvovanja je bila ena, odvračati pozornost. Če si je kralj v svoji slaboumnosti zažgal grad, so morali tlačani ta grad potem obnoviti – postaviti na novo. Pri njihovem delu jih je razvedril pogled na norčka, ki je, čeprav je zgledal kot polit cucek, vedril ob kralju. Če se kralju ni več ljubilo gledati nagnusnih ksihtov svojih tlačanov, je lahko poslušal norčka, ki si je nekaj jodlal. Ko so naduti velikaši postali preveč visokoleteči v svojem spletkarjenju, jim je voljo do tega vzel en sam pogled na norčka in njegovo energično pletenje otrobov. Dvorni norček je bil idiot, njegovo delo je bilo, da vsem odvrača pozornost od politike, od resnih stvari.

Zdi se, da sta umetnost in šport polnokrvna dediča institucije dvornega norčka. In da tekmujeta kdo bo bolj zvesto izpolnil njegovo funkcijo. Šport je ustvarjen, da zabava in kratkočasi. V prevzetnem naprezanju za dosego nekega povsem nesmiselnega cilja ni težko videti starodavnega odseva žonglirajočega norca. In v vzvišenem kiču, ki se ima za merilo omike in okusa se je z evolucijo izgubila samoironija. Oba tekmeca sta se prilagodila času. Dvorni norček je bil najprej namenjen predvsem za zabavo kralju, umetnost in šport pa zabavata ljudstvo, kajti zdaj živimo v demokraciji, zdaj vlada ljudstvo, ne pa kralji. Včasih je dvorni norček uporabljal načičkano obleko in ogenj (če je bil slučajno požiralec ognja), toda orodja so danes bolj razvita kot nekoč, danes se uporabljajo mikrofoni in jadrnice.. in žoge. Še vedno pa se ohranja robustna norost, ki je bistvo te institucije. Še vedno je njena poanta ista, z zabavo odvrniti pogled in misel od resnih stvari, od stvari, ki imajo moč, da vplivajo na prihodnost.

by

Od umetnosti smo se odvrnili, ker se je ona odvrnila od lepote. In najbolj ji zamerimo, da poskuša povedati neko resnico. Umetnost ni bila nikoli resnična, toda to je bila njena moč in ker je bila lepa, smo na resnico tudi z veseljem pozabili. Potem pa se je nekaj zgodilo, umetnost je postala nemška in naenkrat se je umetnost zbala svoje lastne lepote in začela iskati resnico. Kako neposrečeno. Jasno, umetnost je vedno hotela biti malo resnična, toda to je bil le poper, začimba, prevladala pa je lepota. Ne zdaj. Umetnost sama ni bila nikoli dovolj sposobna, da bi našla resnico, in tudi nikoli ne bo. Zato se tudi govori, da je nekaj umetniška resnica, ker namreč ni tista prava. In zato se je umetnost vedno naslonila na neko že obstoječo resnico, na katero koli laž, ki se je bolj ali manj posrečeno našemila v resnico. Poleg tega, umetnost potrebuje sredstva iz katerih dela nekaj lepega. Zato je umetnost vedno bila kurba tistega, ki ji najbolje plača. Mi nimamo nič proti kurbam, toda proti nelepim kurbam…, no njih pustimo pri miru.

K temu še neka zabavna opazka. Umetnost vedno potrebuje neko resnico, torej neko ideologijo na katero se nasloni. Potrebuje nek miselni sistem, katerega umetnost je. In vladarji ter ideologije so umetnost z veseljem sprejemali, jo z veseljem plačevali, saj so mislili, da ne more škoditi, če njihova ideologija, njihov sistem postaja lepša kakor že je (razen anglo-saksonskih ideologij, te res nikoli niso čutile potrebe, da bi bile lepe). Toda kakšnega trojanskega konja so s tem kupili! S tem, ko je umetnost ozaljšala nek sistem, je prikrila neprijetne resnice v njem. Prikrila je resnice, s tem spremenila sam sistem in tako ta sistem ni bil več isti kot pred tem; bil je bolj načičkan, toda manj v skaldu z dejanskostjo. Ni bil več resničen. Resnice se ne da polepšati in si pri tem misliti, da bo le to še naprej ostalo resnica. Ko neka ideologija postane lepa, s tem postane tudi zavajajoča.

by

Opozorilo za vnaprej! Nekateri nam bodo očitali, da nismo dovolj umetniški, da nam manjka sloga, da nimamo dovolj lepih preoblek. Da bi se morali našemiti v nekaj drugega, da bi prikazali, kaj smo v resnici. Vendar mi sploh nočemo biti umetniški! Umetnosti marsikaj očitamo. Naprimer, da naj bi se našemili, da je dobro, da se namaskiramo. Nekdo se namaskira, da bi bil lepši in igra nekoga drugega, boljšega, bolj sposobnega od sebe. Toda igrati boljšega kakor si, je samo bistvo norosti. To ni pripomoček s katerim bi se povzpelo do višjega stanja, narobe, to je že dekadenca. Je domišljavost, ki misli, da lahko igra, torej deluje tako kot bi deloval tisti boljši, ne da bi v resnici, ta igralec, bil boljši. Da o maskah niti ne začnem. Če se našemiš v kaj drugega, še ne pomeni, da si to drugo; pomeni le, da si šemast!