Tag Archives: reprezentacija

Povezava med različnimi področji bivajočega (13)

by

Obstaja torej neko bivajoče, ki je z drugim bivajočim povezano na posebnem mestu ali na poseben način. Znotraj samega tega bivajočega pa obstajajo nekakšni deli ali to bivajoče se lahko še naprej deli. In ti deli spreminjajo druge dele, ne pa drugega bivajočega. Kot so misli ali predstave in kot so to besede in biti. Tisto bivajoče, tisti del bivajočega, ki povezuje to posebno bivajoče z ostalim bivajočim je bistven. To je v nekem smislu najpomembnejši del tega posebnega področja bivajočega (na primer mišljenja). In to točno zato, ker povezuje to bivajoče z ostalim bivajočim, s svetom. In ta prehod je spet lahko mišljen na dva načina. Kot nekaj, kar preoblikuje bivajoče v to posebno bivajoče, na primer tako kot čuti preoblikujejo to, kar čutijo v predstavo (v del mišljenja). In kot tisto, kar misli naredi za dejavne v svetu, to, kako one delujejo na drugo bivajoče.

Zdi se torej, da so misli s svetom povezane preko telesa. Telo vzročno učinkuje na ostalo bivajoče. Tiste misli in zgolj tiste misli, ki določajo moje telo, povezujejo mišljenje s svetom. Ostale misli pa ne morejo neposredno določati ali spreminjati ostalega, »nemiselnega« bivajočega. Njihova resničnost, skladnost z ostalim bivajočim je tako posredovana preko telesa, preko tega, kaj ono čuti in tega, kako ono lahko deluje. Preko tega, kako to bivajoče deluje na mene kot neko bivajoče. To je torej v nekem smislu tisto posebno, priviligirano mesto na področju mišljenja. V končni fazi je telo tisto, ki preveri resničnost misli. Določa, katere misli sprejme kot resnične in katere ne. Če pa se ne misli, da je temu tako, torej da obstaja nekaj, kar bistveno povezuje mišljenje z ostalim bivajočim, potem pa se pristane v solipsizmu. Kajti vse, kar biva zame, so potem zgolj moje predstave, moje misli, te pa niso povezane z ničemer drugim (tudi če se misli, da neka druga, od mišljenja drugačna substanca obstaja). Čeprav se tudi tu še vedno ohranja minimalno vez z ostalim bivajočim, namreč s tem, da se vse pojmuje, ne kot bivajoče, ampak kot moje misli. Tako se implicira tudi nemiselno dejanskost.

Zdi se, da je tudi jezik neko takšno področje kot je to mišljenje. Tudi besede se namreč spreminjajo in vplivajo ena na drugo na nek poseben način, na način, ki ni značilen za vse bivajoče. Na to se lahko sklepa še po tem, da obstaja več jezikov, logika in slovnica nekega jezika pa ni nujno enaka logiki in slovnici drugega. In če je ontološka struktura bivajočega res takšna, da mora biti takšno bivajoče (kot sta to mišljenje in jezik) povezana z ostalim bivajočim, potem je to posebno mesto prisotno tudi v jeziku. Hkrati pa je potrebno imeti v mislih, da je jezik bistveno intersubjektiven. Da jezik obstaja le, če je to jezik več bitij. V tem se jezik bistveno razlikuje od mišljenja. Jezik je torej posebno področje bivajočega, ki je na določenem mestu nujno povezano z ostalim bivajočim. Poleg tega pa je jezik bistveno intersubjektiven, je neko intersubjektivno bivajoče. Zato so načini, kako je jezik povezan z ostalim bivajočim (reprezentacije in delovanje) prav tako intersubjektivni. Neka govoreča skupnost določi, kako je drugo bivajoče reprezentirano v jeziku in kako ta skupnost deluje v svetu, zaradi jezika. Zdi se, da so navade govoreče skupnosti analogne telesu pri mišljenju. Da so one tisto, kar povezuje jezik z nejezikovnim bivajočim. Morda bi se lahko še bolj natančno reklo, da je to politika. Torej, da je politika tisto posebno in bistveno področje jezika. Jezikovno delovanje določa delovanje določene skupine bitij. Politične živali določajo svoje delovanje, obnašanje po tem, kar slišijo, po govoru, ki ga slišijo. S stališča samega jezika pa so to performativi. To so tiste besede, ki določajo ne le druge besede, ampak tudi nejezikovno bivajoče. Zdi pa se tudi, da je znanost tisti intersubjektivni način delovanja, ki določa, kaj je resnično za skupnost, tako kot čuti določajo, kaj je prisotno za posameznika.

In mislim, da se po tem premisleku zelo jasno prikaže šibkost sodobne filozofije, ki izvira iz njenega slabega razumevanja ontologije. Sodobna filozofija je namreč izrazito jezikovna. To je značilno tako za hermenevtiko, strukturalizem kot tudi za analitično filozofijo. Osredotočena je na jezik in izhaja iz jezika. Tako tudi ontologijo izpeljujejo iz njega, ne pa obratno. Posledica je vsezaobsegajoče jezikanje. Tako je po tem premisleku jasno, da če se ne spozna pomena določenih misli, tistih, ki povezujejo mišljenje z ostalim bivajočim, potem se konča v solipsizmu. In isto se lahko zgodi z jezikom. Tudi tu se lahko pride do tega, da se zaradi nepoznavanja ontologije ne razume da in kako je jezik bistveno povezan z ostalim nejezikovnim bivajočim. Posledica te nesmiselne ontologije pa je, da se daje jeziku preveliko ontološko težo. Da se svet razume preko jezika. Da postanejo meje jezika meje mojega sveta. Da se skratka tako kot se solipsisti zaprejo v svoje misli in se vrtijo v krogu svojih misli, lastne pomembnosti, tako se ti jezični doktorji vrtijo v raznih besednih igrah in poskušajo omejitve jezika pripisati svetu. In da do tega prihaja sorazmerno z opuščanjem politike (na primer v teoriji). Bolj ko se opušča družbo in politiko, večjo težo dajejo ti misleci jeziku, bolj mislijo, da je nekaj izrečenega dejanskost. Tudi tu torej gre za nek tak solipsizem. Vendar pa jezik je in obstaja bistveno intersubjektiven. In tako bi se lahko reklo, da se tu tako razvije intersolipsizem. Torej neko dejansko prepričanje, da je vse, kar je nekaj povedano in da jezik določa stanje sveta. Kar je povedano določa družbe (določena živa bitja), ne pa sveta. Moč volje, da določi dejanskost je tu prenesena iz posameznika na skupnost, toda ista samopašna in blazna ideologija, ideologija, ki je v nasprotju z dejanskostjo bivanja, je še vedno prisotna.

Prehod med bivajočim na splošno in nekim posebnim področjem bivajočega (kot so misli, jezik in informacije) ima torej dve različni značilnosti. Po eni strani je prisotno preoblikovanje tega drugega bivajočega v enote tega posebnega področja; v predstave, besede in bite. Tako je zunanje bivajoče (namreč zunaj tega posebnega področja) reprezentirano znotraj tega področja. Prehod je torej tu preoblikovanje. Na primer točno to je funkcija čutov. Po drugi strani pa je za ta prehod značilno, da to področje je povezano in je v odnosu z drugim bivajočim, tudi samo je neko bivajoče. In zato lahko vzročno spreminja ostalo bivajoče. Pač v odvisnosti od tega, kako je povezano s tem drugim bivajočim. Na primer kot povezava misli s telesom, misli so utelešene, so telo, le to pa je telo med telesi. Toda zdi se tudi, da sta to, torej čutenje in delovanje, zgolj dva vidika ene celote, da ne bivata eden brez drugega. Tako je pomembno, kaj so osnovni elementi posameznega področja (na primer besede) in kako se bivajoče preoblikuje v te elemente. To preoblikovanje samo ni nujno, toda vseeno se lahko dogaja po nekih pravilih.

Ontologija reprezentiranja (12)

by

Reprezentacija je ponoven prikaz, ponovna prisotnost. Ali, je prikaz nekega bivajočega na nekem drugem, posebnem področju. Neko bivajoče biva, kakor biva in to bivajoče se spreminja, ker je v odnosu do drugega bivajočega. Lahko pa se to bivajoče tudi misli in tedaj se to bivajoče, kot misel, spreminja na nek način, ki je skladen s tem, kako se spreminjajo misli. Reprezentacija je način, kako je to bivajoče prisotno na področju na primer misli. Neko bivajoče ali prikaz nekega bivajočega se torej preoblikuje tako, da je le to skladno s tem novim področjem. Mišljenje je eno takšno področje, področje, kjer se elementi mišljenja (pa naj so to posamezne misli ali pa predstave) spreminjajo na nek svoj način. Zdi pa se, da je tudi informatika neko takšno področje. Da tu prav tako lahko pride do tega, da se neko drugo bivajoče lahko izrazi z informacijami in da se le to pri tem preoblikuje. Ter da se nato informacije spreminjajo in medsebojno določajo na nek svoj način, po neki svoji logiki. Pri informacijah in v sodobnem svetu mislim, da se lahko informacije misli, kakor so te prisotne v računalništvu. Tu pa so osnovni elementi informacij biti, logika po kateri se informacije v končni fazi spreminjajo pa je Boolova algebra.

Na splošno so reprezentacije mišljene kot na nek določen način organizirano bivajoče. Tako je mogoče, da obstaja različno bivajoče, ki je organizirano na ta način. Misli, jezik, ter informacije so primeri takšne organizacije bivajočega, to so reprezentacije. Zdi pa se, da to niso nekaj istega, neka ista reprezentacija. Saj se zadeve časovno ne skladajo, misli se pojavijo pred družbeno organizacijo in pred jezikom (predpostavljam, da tudi živali lahko mislijo), le ta pa se pojavi pred informacijami.

In tako se tudi zdi, da mišljenje, jezik in informacije niso povsem iste. Njihovi elementi in logika njihovega spreminjanja ni nujno povsem ista. Vprašanje je, če se lahko na primer misli (ali pa jezik) zvede na bite, na nek dvojiški sistem, na primer na to ali je nek nevron vzdražen in torej pošilja elektromagnetni signal, ki je vedno isti, ali ne. Ter ali se lahko, če je temu tako nato spreminjanje dogaja v skladu z Boolovo algebro ali se zadeve spreminjajo na nek drugačen način. Prav tako to velja tudi za jezik. Ali obstaja nek skupni imenovalec med temi področji, ali se lahko eno področje zvede na drugo ali ne. Če se da, potem so v osnovi tudi reprezentacije v osnovi enake, neko bivajoče je enako reprezentirano, predstavljeno v mislih, jeziku in kot informacija, sicer pa temu ni tako.

Kakorkoli, reprezentacija naredi neko bivajoče prisotno na posebnem področju. Na področju, kjer se stvari določajo in spreminjajo na nek poseben način, na način, ki je drugačen od načina spreminjanja v bivajočem na splošno. To bivajoče se zdaj lahko spreminja po neki posebni logiki. Razlog zakaj se to lahko zgodi pa je točno v tem, da je to posebno področje bivajočega z ostalim bivajočim povezano na točno določen način, na določenem mestu. To priviligirano mesto povezuje to posebno bivajoče (reprezentacije; misli, besede, bite) z ostalim bivajočim. Ker pa je to določeno, posebno mesto, obstaja prostor, kjer se elementi tega bivajočega lahko določajo, spreminjajo po neki svoji logiki. Torej točno zato, ker je reprezentirano bivajoče z ostalim bivajočim vzročno povezano zgolj na določeni točki, na določen način, se reprezentacije spreminjajo na nek svoj način, na način, ki ni nujno skladen s tem, kaj reprezentirajo. Reprezentiranje je torej v nekem smislu način, kako nekaj postane prisotno na nekem takem področju (na primer v mišljenju, v jeziku ali v informacijskem svetu). Tisto, kar ni reprezentirano za to področje ni prisotno. Tako lahko na primer obstaja nekaj česar si ne mislim in tudi tisto, česar si sploh ne morem misliti. Toda to, česar si ne mislim, ne more vplivati na moje mišljenje, na to, kako moje misli določajo ena drugo. To ne pomeni, da to ne obstaja, pač pa, da ni prisotno na tem posebnem področju. Biti kot biti zaznan je kretenizem. Pomeni zgolj, da to ne določa drugih misli, saj zanje ni prisotno.

Ker se ustvari neko področje bivajočega, ki je z ostalim bivajočim povezano na določen način, zgolj na nekem mestu, so ti deli bivajočega v drugačnem odnosu en do drugega ter do drugega bivajočega kot bi bili, če to področje ne bi obstajalo. In če bivajoče na tem področju reprezentira neko drugo bivajoče, bivajoče, ki ni del tega področja, potem je vprašanje, kako misliti to reprezentiranje. Kako vedeti, da je to, kar reprezentirajo skladno s tem, kaj je reprezentirano (da so predstave skladne s stvarmi). Kako torej ovrednotiti te predstave. Ter, kako priti do resnice reprezentacij ter resničnosti reprezentiranega. Zdi se, da se do tega lahko pride le posredno. Torej s pomočjo tistega bivajočega, ki je povezano z ostalim bivajočim. Ki je torej v nekem smislu tako del tega področja, kakor tudi ostalega bivajočega. In zato je bistveno najti to posebno področje, kjer je reprezentirano področje povezano z ostalim bivajočim. Za resničnost misli bi tako, po tej logiki bila najpomembnejša filozofija telesa, namreč telesa kot utelešene misli, saj je to tisto bivajoče, ki je prisotno na obeh področjih.

To je nekako ontologija reprezentiranja. In ta ontologija je filozofsko pomembna in ima dolgo filozofsko tradicijo. Problemi reprezentacije so na primer izrazito prisotni pri Descartesu. Pomen reprezentacije v filozofiji in družbi tako predhaja informatiki. Vendar pa je bistven tudi za informatiko. Problem ni rešen. Tudi informacija je namreč takšna reprezentacija. Informacija kot informacija deluje, če obstaja posebno področje bivajočega. Zato je bistveno vedeti, kje in kako je informacija povezana z ostalim bivajočim. Katere informacije spreminjajo ne le informacije, ampak tudi drugo bivajoče.

Reprezentacija (11)

by

Skladno z novim razumevanjem sveta, kar so statistične znanosti ter s tem razumevanjem skladno informacijsko ideologijo, pa je zdaj smiselno premisliti nek fenomen ali značilnost, ki neposredno izhaja iz tega pojmovanja. In to je reprezentacija.

Vsako bivajoče, kolikor je bivajoče, je v nekem odnosu z nekim drugim bivajočim. To pomeni, da neko drugo bivajoče lahko spreminja to bivajoče. Bivajoče je v neki vzročni zvezi z drugim bivajočim. Toda zdi se, da ni vsako bivajoče v zvezi z vsakim drugim bivajočim. Vsaj ne na tem nivoju na katerem smo prisotni mi. Morda je to drugače na nekem najmanjšem, najbolj prvobitnem nivoju, pri atomih, če ti obstajajo. Morda neki elementarni delci vedno povzročijo spremembo pri drugih elementarnih delcih. Toda na fenomenalnem nivoju ni tako. Tako na primer meteorit povzroči spremembo na planetu v katerega trešči, neko bivajoče tu povzroči spremembo na drugem bivajočem. Toda, če si to dogajanje zgolj predstavljam, potem so to neke moje misli. One so neko bivajoče, vendar pa se zdi, da njihova vsebina nima vzročnega učinka na bivajoče, ki si ga predstavljajo. Planet se ne spremeni. To bivajoče tako ni vzročno povezano. Kar pa ne pomeni, da so misli izvzete iz bivajočega ali da zanje nujna povezanost vsakega bivajočega z drugim bivajočim ne velja. Pomeni, da niso vzročno povezane z vsakim bivajočim, ampak so vzročno povezane z določenim bivajočim. Električni impulzi, ki so misli, povzročajo spremembe, določajo druge električne impulze in določajo spremembe telesa, določajo delovanje mišic in organov. Nevroni so vzročno povezani z drugimi telesnimi celicami. To bivajoče je torej vzročno povezano z določenim drugim bivajočim. Neke misli tako povzročijo spremembe na drugim bivajočim, lahko si mislim, da premaknem roko in to ima nato posledice na nekem bivajočem, ki niso misli. Če pa si mislim padec meteorita na planet, pa to nima posledic za drugo bivajoče. Ta misel lahko vodi do drugih misli, lahko jih spreminja. Torej iz te misli lahko izhajajo druge misli, toda te druge misli nikakor niso iste posledice kot bi bila, če bi v planet trčil meteorit.

Mislim, da je to pomembno, ker so tudi informacije neka takšna vrsta bivajočega. Informacije so prav tako kot misli neko bivajoče, ki je v posebnem odnosu do drugega bivajočega. Informacije tvorijo neko posebno področje, kjer ni tako, da bi vsaka informacija vplivala ali vzročno spreminjala tisto bivajoče, ki niso informacije. Informacije same po sebi ne povzročajo sprememb na vsem drugem bivajočem. Niso takšne kot vržen kamen, ki ob trku s katerim koli drugim bivajočim spremeni gibanje (in toploto) tega bivajočega. Toda nekatere informacije morajo imeti to zmožnost. Informacije so tako določena, posebna vrsta bivajočega. Obstajati mora neka posebna vrsta bivajočega, ki je nekakšen nosilec informacij, nekakšen vmesnik, ki je sam v vzročni zvezi z ostalim bivajočim in ki hkrati ustvari nek prostor, kjer informacije lahko obstajajo, torej spreminjajo ena drugo ter spreminjajo tudi to bivajoče (ta vmesnik).

Tako torej obstaja nek prostor, kjer se neko bivajoče spreminja na nek način, na način, ki je različen od tega, kako se bivajoče sicer spreminja. Tako na primer misli vplivajo ena na drugo in se spreminjajo na nek določen način. Prav tako tudi neka informacija določa pomen drugih informacij, torej določa druge informacije. Kako jih določa, pa je bistveno odvisno od njihovega pomena, ne zgolj od tega, da so kot informacije neko bivajoče, kot neko bivajoče pa so vedno spremenljive s strani drugega bivajočega. Obstaja torej nek prostor, kjer se neko določeno bivajoče spreminja na nek svoj način. Takšno bivajoče pa je z drugim bivajočim še vedno povezano, toda povezano je na nek določen način (tako na primer vsebina misli ni povezana z vsem drugim bivajočim, je pa z drugim bivajočim nekako povezana forma misli, torej to, da so one nek elektromagnetni impulz). Obstajajo torej različni deli bivajočega, ali bivajoče je organizirano na različne načine. Ti različni načini pa so različni načini, kako neko bivajoče spreminja drugo bivajoče. In tako velike in očitne so te razlike, da se lahko ima te različne dele bivajočega za različne svetove. Tradicionalne se jih je v filozofiji imelo za različne substance, tako je na primer Descartes imel mišljenje za svojo substanco, različno od razsežnosti (tega, kar fizično biva). Na nekem področju bivajočega se torej bivajoče spreminja na nek svoj način. Za vsebino misli ne veljajo fizikalni zakoni. Zato se pojavi vprašanje, na kakšen način pa se torej misli spreminjajo? Kako ena misel določa drugo? To so jasno velika vprašanja, na katera se tu ne bo iskalo odgovora, izpostaviti sem mislil nekaj drugega, pomen te zelo splošne in »vsezaobsegajoče« ontologije na reprezentacijo.

Še prej pa vendarle neka opazka. Logiko se včasih misli kot znanost pravilnega mišljenja, kot način kako se zares misli. Mislim, da logično spreminjanje (način, kako logika določa spreminjanje nečesa v nekaj drugega; sklepanje, kako se iz premis dobi sklep) empirično ne velja in ne velja točno za mišljenje. Logična pravila kot je načelo neprotislovnosti ali pa tretje ni dano, so lahko značilna za bivajoče kot tako, zdi se, da so skladna s fizičnim, razsežnim svetom. Nobeno bivajoče ne more hkrati biti in ne biti. Zdi se, da če kje, potem se jih lahko krši ravno v mišljenju. V mišljenju se včasih nekaj jemlje kot da je in ni. Mišljenje tako nekako dopušča ali je zmožno prekoračiti logična pravila. Točno zato ne mislijo vsi logično. Zato logična pravila niso naravni zakoni in tudi niso forma ali struktura, ki bi vsako mišljenje šele omogočala. Logična pravila so zgolj pravila. In logika naj bi bila znanost pravilnega mišljenja. Kar verjetno pomeni, da naj bi bilo tu mišljenje skladno s spreminjanjem v ostalem bivajočem. To pa spet nič ne pove o tem, kako neka misel določa drugo misel. Takšna logika pove, kako naj bi jo določala, ne pa, kako jo. To razmišljanje tako vodi do presenetljivega sklepa, da je logika normativna veda, da je v nekem pomembnem smislu bližje etiki (če ni celo njen del) kot pa znanosti.

Kakorkoli, obstajajo pomembna področja bivajočega, kjer se neko bivajoče (na primer misli) spreminja na nek svoj način, hkrati pa je to področje na nek določen način povezano z ostalim bivajočim. Prehod med celoto bivajočega in tem bivajočim je bistven. Če ta prehod, ta povezava ni jasna, se dobi filozofijo, kjer se svet razdeli na več substanc, pri čemer pa je interakcija med tem substancami povsem nejasna in neverjetna. To je bilo v zelo veliki meri značilnost moderne filozofije in tudi njena izrazita slabost.