Tag Archives: politika

Romanticid (1)

by

V zgodovini ideologij je nastalo le malo tako smrtonosnih in zahrbtnih idej kot je romantika. Je tudi ideologija, ki prevladuje zadnjih 200 let. S stališča evolucije je torej ona tista, ki je prestala naravno selekcijo in se ne le ohranila, ampak je postala tudi prevladujoča. Luisettijevo razmišljanje v članku Schmitt in Agamben- od biopolitike do političnega romanticizma lepo prikaže vseprisotnost in problematičnost te ideologije. V nadaljevanju tako sledi parafraziranje ali pa kar citiranje tega članka.

Limanice

Tako je sodobna politična teorija po Espositu večinoma ujeta v aporetično razmerje med Schmittom in Foucoultom. Na eni strani pristaši foucoultove biopolitike življenje obravnavajo kot neposredni vir političnih fenomenov, kot pozitivno domeno, soočeno s pouvir-savoir (moč-znanje) zahodne modernosti. Na drugi strani so schmittovski koncepti razumljeni kot teoretska orodja, ki filtrirajo in utekočinjajo golo življenje, s čimer ohranjajo ločitev med pred-političnimi živimi subjekti in normami, ki so jim vsiljene.

Agambnov projekt (dialektično prepletanje Foucoultovske biopolitike in Schmittove politične filozofije, ki naj prvo podredi predhodno dekonstruirani avtonomiji druge) predstavlja razkrivajoči simptom bolezni, ki teži sodobno politično filozofijo. Namesto tega Luisetti predlaga, da se fokus premesti na Schmittovo obravnavo presečišča življenja in politike.

Politična entiteta je suverena izključno v smislu, da odločitev zastran kritične situacije zadeva merodajno grupiranje ljudi. Lokus političega ni suverenost kot odločitev ali kot izjema, temveč intenzivnost ločevanja in združevanja življenjskih sil (pri Schmittu je cilj isti kot pri Foucoultu; upravljanje z biološkim življenjem). Iz perspektive ekonomsko tehničnega sistema kapitalistične produkcije ter liberalne trgovske, cerkvene in šolske politike so edini legitimni koncepti depolitizirane kategorije etike in ekonomije, ki jim ustrezajo množična manipulacija in nadzor, tekmovanje in regulacija vladanja. Da bi politično racionalnost rešil pred nevtralizacijo, ki jo je vpeljal liberalizem Scmitt tvega z zagovorom politike biofilozofskih konceptov. Končni cilj politike je maksimirati imanentno dinamiko življenja.

Vse to se dogaja nasproti političnemu romanticizmu, ki je razvilo poglobljeno predstavo in eksistencialno prakso organske pasivnosti, ki ogroža preživetje politične institucije kot take. Če liberalizem in marksizem depolitizirata le ekonomsko in etično dimenzijo, pa romanticizem estetizira politiko kot celoto. Estetizacija je simptom strukturne konfiguracije afekta. Romanticizem izumi lirično, antinomično in dialektično prakso emotivnih stanj in sodb; prazno, a privlačno obliko aktivnosti, ki po Schmittu poskuša nadomestiti vsakršno intenzivno distribucijo človeških bitij in historičnih dejstev. Estetizacija politike je bio-estetika organske pasivnosti, ki je surogat politične vitalnosti. Za politični romanticizem je konkretna realnost goli occasio za višjo obliko produktivnosti, ki trdi, da je bolj vitalno od političnih odločitev. Kar se dovrši v nenehnem preusmerjanju konkretnih antitez na drugo področje.

Diagnoza je torej, da romanticizem ustvarja pasivne subjekte, subjekte, ki se zamotijo z nečim nepomembnim, da romanticizem loči intenzivnost življenjske moči od politike. To pa se doseže z estetizacijo (afektivnosti), ki je tako mehanizem romantičnega delovanja. Še preden se preide do Luisettijeve rešitve in njene kritike, se zdi smiselno zaustaviti pri dvojem.

Nevtralizacija

Kot prvo zgolj dva stavka o estetizaciji. Estetizacija naj bi bila mehanizem s katerim romantika uveljavlja svojo ideologijo. Toda v istem času, ko se pojavi romantika, iz estetike izgine pojem lepote, ki je bil za estetiko ključen pred tem (pustimo ob strani podrobnost, da se estetika takrat še ni imenovala estetika). Tako se zdi, da se z estetiko zgodi isto kot se sedaj dogaja s politiko, je nevtralizirana in to tako, da ji je odvzeto njeno bistvo. Estetika, bolj natančno, lepota tako ni mehanizem romantike, ampak njena prva žrtev.

Kot drugo pa se zdi smiselno bolj natančno premisliti idejo, da romanticizem proizvaja prakso organske pasivnosti. Najprej je potrebno to izjavo bolj precizirati. To spoznanje je namreč potrebno premisliti na ozadju dejstva, da so romantične družbe lahko zelo dejavne (kolonializem, tehnološke revolucije…). Poleg tega je nek nemir in razgibanost zaznati tudi znotraj samih družb, torej na ravni subjektov. Romantični subjekti so namreč lahko zelo dejavni, v dandašnjem času se celo zdi, da je romantika najbolj eksplicitno prisotna prav v aktivizmih, torej pri posameznikih, ki se grejo aktivizem. Ali, kakor je ugotovljeno že zgoraj, romanticizem izumi neko (prazno) obliko aktivnosti, ki nadomesti obliko aktivnosti, ki je smiselna. Da romanticizem proizvaja pasivne subjekte je torej potrebno precizirati, v splošnem namreč ta trditev ne velja. Ni pa to napačna trditev, zdi se namreč, da romanticizem proizvaja pasivnost neke vrste.

Razlog zakaj in do kakšne vrste pasivnosti pride, si je najbolje pogledati pri nekom za kogar je zelo sporno, če je sploh romantik, pri Heglu.

Obamova zapuščina

by

Še preden bodo razni znalci začeli ugotavljati, kje vse Trump krši ameriško ustavo in kako je ta mrtva, jim lahko zagotovimo, da je ta mrtva že nekaj časa. Kršil in to izdatno jo je že Bush, dokončno pa jo je pokopal Obama. Kajti če se je za Busha še mogoče zdelo, da je črna ovca, je Obama z nadaljevanjem vseh neustavnih bushevih politik, to izjemo je spremenil v navado, v pravilo. S svojo retoriko in s svojim igranjem demokrata je neustavnost naredilsprejemljivo in normalno. Da ZDA niso več ustavna republika je Obamova zapuščina.

(Mimogrede, lahko bi se reklo, da mu je iz amerike uspelo narediti banana republiko, vendar pa je to verjetno preveč komplicirana tema. Danes bi namreč veliko ljudi to razumelo kot vsaj prikrit rasizem, saj daje skupaj pojma črnca in banan. Da je banana vzeta metaforično in da dejansko izraža način vladanja, je postranskega pomena. Pomembno je, da se prepletata dve temi, namreč način vladanja in pa rasizem. To sta dve različni temi (v tem primeru) in izražanje in mišljenje o eni, ničesar ne pove o mišljenju o drugi. To je še mogoče razumeti. Težava pa nastane, ker je tema o kateri je govor, predstavljena na literarni način, ne pa dobesedno. In ker je opisana posredno, besede, ki jo izražajo (banana republika), niso mišljene dobesedno, ampak pomenijo nekaj drugega. To, kaj ta pojem dejansko pomeni, mora bralec razbrati sam. In ta pomen ni dobeseden. Bralec mora torej sam najti področje za banane. In kar je danes metafora redka (ali pa ker živimo v idiotizmu), lahko pride do napake in se pomen metafore pripiše subjektivnim preferencam, ne pa uveljavljenemu pomenu metafore.)

rasizem in seksizem

by

Obstaja dober razlog zakaj rasizem in seksizem na teh ameriških volitvah nista igrala pomembne vloge.

Zdi se namreč, da je naprimer rasizma več vrst. Tako je lahko pripadnikom neke rase preprečeno, da se potegujejo za določene, najvišje državne položaje (če je naprimer prepovedano, da črnec postane predsednik).

Toda obstaja tudi druga vrsta rasizma, v smislu, da imajo vsi posamezniki neke rase sicer iste možnosti kot pripadniki drugih ras. Toda del družbe, pripadniki neke rase kot celota, kot skupina nima istih možnosti, da poseže na boljše položaje, slabše življenjske pogoje… Statistično se jim godi slabše.

Če danes v ZDA obstaja rasizem, potem je to precej očitno rasizem te druge vrste. Isto velja za seksizem. In ker sta ti dve vrsti različni, sta tudi metodi, ki ti vrsti odpravljata, različni.

Zdi se, da je prvo vrsto precej lahko odpraviti (z legalnega vidika). Pač izenačiš vse pripadnike, vsakogar reduciraš na individuuma, ti pa so po zakonu enaki. In zdi se, da se je to dejansko tudi zgodilo in da je ta vrsta rasizma odpravljena.

Pri drugi vrsti pa ni tako. Kajti, ker zadeva celotno skupnost, ne pa posameznika, je potrebno spremeniti pogoje celotne skupnosti, vzpostaviti je potrebno možnosti neko skupnost. Potreben je torej socialni inžiniring. To pa se ne dogaja. Še več, zdi se, da je socialni inžiniring, ki bi izboljšal življenjeske pogoje dela družbe v nasprotju s korporativistično oligarhijo, katere glavni cilj, je zmanjšati pravice vseh in ki nam vlada.

Zato je jasno, zakaj so bile rasistične in seksistične retorike v tej volilni kampaniji tako neprepričljive. Trump kljub svojemu rasizmu in šovinizmu ne bo odpravil protirasističnih ukrepov prve vrste, ti so preveč ustaljeni (tako je vsaj moje prepričanje o prepričanju ameriške javnosti). Clintonova pa ne bi odpravila rasizma in seksizma druge vrste, saj je ta v nasprotju s korporativistično kleptokracijo, kateri sama pripada.

Ministrstvo za resnico, 1.

by

Kakršne koli nasvete, namige ali zapovedi naj že knjiga daje, pri njej je nekaj jasno. Knjiga ne more biti racionalna namesto bralca. Ne more se racionalno odločati namesto njega. Tega se je smiselno spomniti, ker se zdi, da se danes razvija mehanizem, ki poskuša storiti prav to. To je t.i. “fact checking”. Splet je pač že po svoji strukturi dosti bolj interaktiven od knjig, daje povratne informacije. Koncept, ki ga iščete ali na katerega slučajno naletite, lahko povežete z vsemi možnimi resnicami in lažmi, ki so na spletu. To ni nič novega. Novo je to, da se “dejstva” predstavlja kot filozofsko neproblematična in kot bistvena za politiko. Kot da obstaja jasna ločnica med dejstvi in tistim, kar dejstva niso. Kot da obstaja nekdo, ki ima absolutno Resnico in ki ve, kaj je prav.

Še posebaj je “fact checking” problematičen, ker se je pojavil v politiki. Politiki naj bi se namreč pretežno ukvarjali s prihodnostjo. Bila naj bi o tem kako družbo hočemo, torej kakšne cilje imamo kot družba. Cilji pa niso dejstva. Da se cilje uresniči je res potrebno izhajati iz desjstev, toda temelj politike naj bi vendarle bili cilji, nekaj, kar še ni, dejstva so le sredstvo za njihovo uresničitev. “Fact checking” kot ena najbolj izrazitih političnih taktik tako kaže na pomanjkanje (ali odsotnost) ciljev v trenutni ameriški politiki, kar pomeni odsotnost resne politike same.

Poleg tega, in to je še bolj zaskrbljujoče, pa ne le, da zapoveduje kaj je dejstvo in kaj ne, ampak tudi določa katera dejstva so pomembna in katera ne. Katera dejstva mora poosameznik upoštevati pri odločanju in katera ne.

Skratka kmalu lahko pričakujemo sekretariat ali pa kar ministrstvo za dejstva, ki je zgolj ministrstvo za resnico v pozitivistični kvazikulturi.

by

Politika je bila včasih zadeva družbe. Danes seveda ni več tako, zdaj je politika zadeva zgolj dela družbe. Zdi se namreč, da danes zgolj odločitve ekonomije in medijev vplivajo na družbo kot celoto. Politika pa je izgubila svojo povezanost z družbo, ne glede na to kako demokratična je. Vnajboljšem primeru je postala posredovanje med ekonomijo in mediji. Torej med fanatičnim preprodajanjem in propagando. Pri tem se je smiselno vprašati, kakšno moč takšna politika sploh še ima. In zdi se, da je ta moč bolj ali manj zgolj v tem, da prodaja svoje ime, kakor koli bedno to že je. Politika je postala nekakšno prazno polje v strukturi družbe; o tem kaj se bo dogajalo z družbo kot celoto noče odločati nihče. Kajti tako ekonomija kot mediji hočejo na vsak način zanikati tako, da imajo njihove odločitve takšno moč, kot tudi da jo udejanjajo. Ta praznina pa nato lepo odseva iz vsakega subjekta, ki danes vstopi v politiko. Manjko vsakega resnega mnenja in nemoč vsakega politika izražata brezpomenskost njegove funkcije v sodobni družbi. Ter se premosorazmerno krepita z navidezno imenitnostjo in pomembnostjo političnega položaja. Bolj kot naj bi bil politik pomemben, razni predsedniki.., bolj prazen je in bolj so njegove odločitve v skladu s trenutno ideologijo, torej bolj nepomembne so.