Možnost je nujna za teorijo verjetnosti, za klasično verjetnost. Obstaja več možnosti, kaj se bo zgodilo. Kovanec lahko pristane na grbu ali na glavi. In ker se udejanji le ena od možnosti, se lahko izračuna verjetnost. Toda narava možnosti tudi tu ni ontološko določena. Ni jasno, kako je prisotna možnost kot možnost, kakšno bivajoče je to. Kakšno je razmerje tega bivajočega do drugega bivajočega (če to na tej točki obstaja). In zato je ta pomanjkljivost vedno prisotna v fenomenih (v našem razumevanju fenomenov), ki se jih obravnava s to matematiko. Še več, ontološko gledano ima možnost, kakor je mišljena v tej teoriji neke svoje lastnosti, ki pa same niso ontološko upravičene ali utemeljene. Tako je mišljeno, da v neki situaciji obstaja točno določeno število možnosti, tako kot obstajata dve možnosti pri metu kovanca. Nek dogodek se lahko dovrši na točno določeno število načinov. In nikjer ni razloženo, zakaj je temu tako. Kajti to je morda res v nekaterih primerih, na primer pri metu kovanca. Statistika, verjetnostna matematika pa se zdaj uporablja širše, uporablja se jo za razlago najbolj temeljnih dogodkov, najbolj temeljne dejanskosti. Na primer v fiziki, kjer je prisotna v kvantni mehaniki in v biologiji, kjer razlaga življenje. Tako bi se moralo razložiti, zakaj so možnosti prisotne na tak način v najbolj temeljnih dogodkih sveta ali zakaj so možnosti vseprisotne na tak način ali kaj podobnega. Ker to ni ontološko utemeljeno, gre za predpostavko. Kajti, če si mislim neko stanje, na primer, da sem v tem trenutku in da mislim, potem se ne zdi, da obstaja vnaprej dano število možnosti, ki se lahko zgodijo in da se bo torej udejanjila ena izmed njih. Ampak se zdi, da število možnosti ni vnaprej določeno. Da lahko počnem nekaj drugega, da lahko misli pošiljam v različne smeri.

Možnosti nekako temeljijo na dejanskosti, izhajajo iz nje. Toda tudi niso povsem omejene s konfiguracijami že danega. Morda lahko možnosti utemeljijo nekaj, kar še ni (bilo), morda se izoblikujejo hkrati z dejanskostjo. Morda možnosti niso zgolj kot kovanci. Kakor koli, narava možnosti ontološko ni utemeljena.

Matematika torej združi naključnost in verjetnost s tem, da možnosti jemlje kot določeno število možnosti. To pa omogoča določiti verjetnost. Z naključnostjo pa je mišljeno, katera izmed teh možnosti se uresniči. Tako sta torej povezani naključnost in možnost. Naključnost določa katera izmed možnosti se uresniči, postane neka dejanskost. Naključnost je tako razlog spremembe neke možnosti iz možnosti v dejanskost. Ko so možnost, naključnost in verjetnost tako povezane, se pojavijo statistične znanosti. In neko novo sistematično pojmovanje dejanskosti.

Vendar pa, čeprav sta naključnost in možnost (kot pojma) sedaj povezana, tako da omogočata neko novo, sistematično pojmovanje dejanskosti, ontološko vseeno nista isti pojem. Naključnost ne odgovarja na vprašanje, zakaj je nekaj prisotno. Je izraz tega, da je nekaj prisotno in tako je izraz nekega dejstva. V odsotnosti kakšne druge teorije pove, da je nekaj prisotno brez razloga ali vzroka, da je torej izven naravnih zakonov (kakor usoda za stare Grke). V okvirju statistične teorije pa je naključje izbira nekega elementa v dani množici. V nekem smislu je tako pogoj verjetnostne matematike. Je izraz izbire ali določitve nekega elementa v dani množici. Kjer ni važno, zakaj se nekaj pojavi, se ima lahko ta pojav za naključen in še vedno se da od tod priti do nekega znanja. Še vedno se tu, kjer se ne pozna vzrokov ali razlogov za nekaj, lahko vzpostavi neko matematično teorijo, to področje se lahko formalizira in sistematizira. In tako se pride do Kolmogorovih aksiomov. V tem smislu, kot določitev enega od elementov množice, naključnost ontološko izraža pojavljanje nečesa. Ontološko tako ni problematična, ne spreminja dane ontologije, ne vpeljuje nekih novih ontoloških pojmov, svetu ne pripisuje nekih novih ali neutemeljenih lastnosti.

Drugače je z možnostjo. Možnost kot to, kar je lahko, se lahko nanaša na množico možnosti, preden se ena od njih uresniči. Na primer pri metu kovanca, sta to dve možnosti. Lahko pa se nanaša na posamezen element te množice. Ta vidik je bolj temeljen. Utemeljuje tudi prvi način. In ker so možnosti prisotne v svetu, so neko bivajoče. Tako so neko bivajoče, ki pa ni nujno dejansko, ki se ne uresniči nujno. Saj se vsaka izmed možnosti ne udejanji. Nekatere se niti ne morejo udejanjiti, saj lahko kovanec pristane na glavi ali pa na grbu, ne pa oboje hkrati. Množica možnosti kolikor so to možnosti, je tako širša od tega, kaj je dejansko ali kar bo dejansko. Možnosti so tako neko bivajoče, ki pa ni nekaj dejanskega. Saj neka možnost ni prisotna kot dejanskost, ampak ji predhaja. Tako se pride v nek paradoks, ko so možnosti mišljene kot nekaj dejanskega in kot nekaj, kar ni dejansko. V tek protisloven, paradoksen zaključek vodi tradicionalna ontologija. In tudi matematika te ontologije ni spremenila ali izboljšala. Saj nikjer ne razvije nekega svojega pojmovanja možnosti. To je tako velika pomanjkljivost te ontologije. Možnost mora biti prisotna, ta ontologija jo predpostavlja. Toda hkrati je ta pojem nekako neskladen s siceršnjim sistemom.