Vprašanje kako preprečevati korupcijo je zanimiv problem ne le iz družbenega in institucionalnega vidikia, ampak tudi iz logičnega. Vodi namreč do problema, ki ga je zelo lepo predstavil že Platon, namreč kdo bo preverjal tiste, ki preverjajo vse druge. Če obstaja neka družbena hierarhija in se je mogoče po njej vzpenjati zaradi nekih razlogov, torej zaradi nekih kriterijev, potem obstaja nekdo, ki te kriterije postavlja in jih preverja. Toda tedaj so prav ti ocenjevalci, čuvarji polisa tisti, ki dejansko vladajo in vprašanje je kdo naj izbira njih in po kakšnih kriterijih. Platon to rešuje s kvaliteto ocenjevalcev, ki so filozofi. Ni pa to strukturna rešitev. Tudi dandanes se vprašanje kako strukturirati protikorupcijske komisije zreducira na izbiranje kvalitetnih komisarjev.

To je podoben, ne pa enak problem kot problem kako zagotoviti, da vladajoči ne bodo imeli vse moči (torej kako se izogniti tiraniji skoncentrirane moči). Zdi se, da se običajno misli, da sta to dve inačici (ali celo ubeseditvi) istega problema. Temu ni tako. V prvem primeru namreč že obstaja nekaj, vladajoč razred, naprimer neka vlada, ocenjavalci pa jo izbirajo. V prvem primeru gre torej za posredno vladanje, vladanje v senci. In problem je, ker lahko le ti svetovalci manipulirajo s tistim, kar naj bi bilo dejansko vlada. V drugem primeru pa gre zgolj za vprašanje kako strukturirati koncentracijo moči družbe. Mehanizma družbenega delovanja sta torej že v nastavku zelo različna. In tudi smiselni odgovri na ta problema so zato različni.

Vprašanje kako preprečiti korupcijo ali problem čuvarjev je po mehanizmu zelo drugačen od vprašanja kaj narediti z močjo neposredno ali nasploh. Kajti celoten razred čuvarjev je refleksiven, bistveno je, da se nanaša na nekaj, kar je že družbeno dano, to je družbena strktura (ki je pri Platonu skoncentrirana v vladarju). Poanta tega razreda ni, da ustvarja nekaj novega (naprimer cilje družbe), ampak da izbira med tem, kar je že (analogna je razlika med raziskovalci in znanstveniki na eni ter učitelji na drugi strani). Zato lahko vladavina takšnih institucij vodi do stagnacije družbe (zgodovinski primer bi bili evnuhi na Kitajskem, vladavina ag v Osmanskem sultanatu in pa komunistične partije v Sovjetski zvezi).

Platonovi čuvarji in protikorupcijske institucije torej spadajo v isti razred družbenih mehanizmov, njihova struktura je enaka. Razlika med Platonovimi čuvarji in protikorupcijskimi institucijami pa je v tem, da čuvarji izbirajo pozitivne lastnosti, protikorupcijske komisije pa preprečujejo nekaj nezaželenega. In ker mora vedno obstajati neka oblika neposredne vladavine, vsaj kot maska, kajti sicer nihče ne bi imel legitimnosti in bi vladal kaos, je manj verjetno, da bo več oblik posrednega vladanja sobivalo v eni in isti družbeni ureditvi. Komunizem zato ne potrebuje protikorupcijskih komisij, dovolj je, da pravilno izbira dobre kadre. Komunistične partije po svetu namreč niso vladale neposredno, ampak so bile uradno del demokratičnega procesa (naprimer: demokratična republika Korea.., še najbolj neposredno “komunisti” vladajo v ljudski republiki Kitajski). One zgolj zagotavljajo, da se lahko za tako pomembne funkcije potegujejo le primerni kandidati (včasih le enemu kandidatu uspe prestati to zahtevno presojo). In tu je tudi podobnost med komunistično partijo in sodobnimi filantropskimi oligarhi. Tudi oni namreč delujejo na enak način, tako da hkrati sami niti ne poskušajo vladati neposredno (komunisti kot stranka, oligarhi kot razred), ampak zgolj podpirajo primerne kandidate, ki so zgolj po naključju del njihove klike. Nobeni ne vladajo neposredno, ampak zgolj izbirajo najbolj primerne kandidate. Oboji so tako isti zgled dobronamerne poštenosti.

Radikalno vzeto je ista struktura (v tem smilu) kot za oligarhijo značilna tudi za posredno, torej strankarsko demokracijo, zato sta si obe tako podobni (in težko pravno razločljivi). Tudi ljudstvo namreč vlada posredno, zato lahko država zapade v iste težave kot zaradi platonovih prišepetevalcev.

Kljub tej razliki med čuvarji in protikorupcijskimi institucijami pa problem tega, da so neka vrhovna institucija ostaja enak. Kot taka institucija se družbena moč skoncentrira v teh institucijah. Ker pa so to institucije, ki se nanašajo na nekaj, je neka družbena struktura že dana (in zato to ni vprašanje po tem kako strukturirati koncentracijo moči družbe). Te institucije torej imajo neko funkcijo, nek cilj, boj proti korupciji. Ker pa imajo absolutno moč na tem področju, ne odgovarjajo nikomur, ni jasno ali svoje delo zares opravljajo. In tako se lahko zgodi, da protikorupcijska komisija dejansko postane komisija za korupcijo. Vprašanje je torej, kako strukturirati moč neke družbene institucije, ki ima nek cilj. Še bolj natančno, ker naj bi protikorupcijske institucije nekaj onemogočale, je vprašanje, kako naj bo strukturirana institucija, ki nakaj onemogoča in ima hkrati absolutno moč na svojem področju.

Zdi se naslednje, ker je izhodišče, da so ljudje lahko koruptivni, če se jih ne nadzoruje (če se korupcije ne preganja), nad protikorupcijsko komisijo pa ni nikogar, ki bi jo preganjal, bo morala ta agencija na nek način nadzirati sebe. To pa je mogoče, če se jo razdeli na več delov. Torej če se to institucijo razdeli na najmanj dva dela. In ta dva dela potem pregledujeta en drugega. Toda to lahko vodi do tega, da se potem ta komisija zgolj ukvarja sama s sabo. Tako se zdi bolj smiselno, da se komisiji kot celoti dodeli primere, ki jih mora preveriti, nato pa se te primere med oba dela institucije, a tako, da se z nekaterimi (lahko tudi z velikim delom primerov, naprimer 1/3) ukvarjata oba dela institucije, toda da nujno obstaja tudi veliko primerov s katerimi se ukvarja zgolj en del. Če ta dva dela ne prideta do istih rezultatov, potem je s komisijo nekaj narobe in zadevo bi se moralo dati v javnost. Ključno pri tem postopku je, da sta oba dela institucije medsebojno neodvisna in da nista v stikih. Za prvo bi se poskrbelo z načinom izbiranja članov, za drugo pa s tem, da bi se ustanovilo tretji del protikorupcijske institucije. Le ta bi bil tisti del, ki bi se ukvarjal z upravljanjem te institucije. Ta del bi izbiral s katerimi primeri se ukvarja katera izmed komisij in preprečeval, da bi bile v stiku. Katera koli izmed obeh komisij bi se lahko samoiniciativno lotila preverjanja delovanja tega tretjega dela.

V tem se kaže velika razlika med refleksivno institucijo (kot je protikorupcijska komisija) in nerefleksivnimi institucijami. Pri slednji bi bilo namreč razdelitev ene institucije (naprimer vlade, toda tudi drugih, naprimer nacionalna banka…) na dva ali več delov nesmiselna, saj bi se ustvarjalo paralelne in torej rivalske centre moči. Takšna moč bi bila v sporu sama s sabo in bi bila tako nemoč (zgodovinski primer tega je paralelno vladanje cerkve in drževe, ki je civilizacijo izrodilo v srednjeveško mračnjaštvo). Razlika je v tem, da institucije, ki nabirajo moč (vlade…) ne smejo imeti rivalov, saj jih to onemogoča. Institucije, ki so refleksivne pa moči ne proizvajajo, ampak jo katalizirjo in optimizirajo, kar pomeni, da je v družbi že prisotna neka disipacija moči, te institucije pa to izgubo zmanjšujejo (tam, kjer te izgube ni, je nesmiselno imeti te institucije; če bi naprimer obstajala družba povsem brez korupcije, bi bile protikorupcijske komisije v njej le izguba denarja), zato je njihova logika drugačna.