Tag Archives: jezik

Znak, informacija in propozicija (14)

by

Tu mislim, da je smiselno primerjati bistvene pojme sodobnih filozofij. Bolj natančno filozofij, ki so vse del jezikovnega obrata, torej ki so vse osredotočene na jezik v najširšem smislu. To so strukturalizem, analitična filozofija in pa informatika. Z bistvenimi pojmi pa mislim pojme, ki določajo jezik, v nekem smislu so to elementi jezika. Hkrati so to tudi pojmi vednosti s katero ali s katerimi se spoznava jezik. Vendar pa ker je jezik za te filozofije ontološko nekaj prvobitnega, dojemanje teh pojmov presega logiko elementov. To so pojmi kot so jezikovni znak, predikat in informacija.

Strukturalizem je utemeljen na analizi jezikovnega znaka, pri čemer so jezikovni znaki tisto, kar sestavlja jezik. Saussure tako premisli in določi jezikovni znak: »jezikovni znak združuje koncept in slušno podobo«. In nato: »koncept je nadomeščen z izrazom označenec, slušna podoba pa z označevalec«. Kar omogoča določiti njegove lastnosti: »jezikovni znak ima dve prvobitni lastnosti: jezikovni znak je arbitraren (vez, ki združuje označenec z označevalcem); označenec je zvočne narave in zato poteka zgolj v času in svoje značilnosti povzema po času (ima razsežnost, ki jo je mogoče meriti le v eni dimenziji (je premica))« (Saussure; Predavanja iz splošnega jezikoslovja, 81). Arbitrarnost je prisotna s stališča jezika, medtem pa je za vsega govorca ta povezava, torej kaj označuje katera beseda, nujno: »če je videti, kakor da bi bil označevalec glede na idejo, ki jo predstavlja, svobodno izbran, pa, narobe, za jezikovno skupnost, ki ga uporablja, ni svoboden, temveč obvezen« (Saussure, Predavanja iz splošnega jezikoslovja, 85). Jezikovni znak ima torej dva bistveno povezana dela, označenec in označevalec. Neka beseda označuje nek pomen ali koncept in sama je nekaj fizičnega, je nek zvok. Vedno obstaja nek fizični način, kako je nek koncept izražen. In ta povezava je arbitrarna, naključna, saj bi nek, kateri koli, pomen ali koncept lahko imel drug izraz, označeval bi ga lahko drug zvok. Kar je razvidno tudi iz tega, da obstajajo različni jeziki, tako je na primer beseda lahko označena tudi kot word. Ta arbitrarnost, ki je s stališča pomena naključna, pa je nujna s stališča posameznika. S tem je izražena intersubjektivnost jezika. Kajti jezik je za posameznika dan, je nekaj, česar on ne more spreminjati. Tako je prisotna neka kombinacija naključnosti in nujnosti.

Zanimivo pa je, da je izpostavljen tudi čas. Tu je znak kot neko bivajoče povezan z drugim bivajočim. Je nekaj fizično prisotnega, je nek zvok in zato ga določa drugo bivajoče. Zanimivo pa je, da je ta interakcija mišljena kot bistveno časovna.

Pri Wienerju pa je informacija mišljena na naslednji način. Takole pravi: »What is… information, and how is it measured? One of the simplest, most unitary forms of information is the recording of a choice between two equally probable simple alternatives, one or the other of which is bound to happen- a choice, for example, between heads and tails in the tossing of a coin. We shall call a single choice of this sort a decision« (Wiener: Cybernetics, 62). Tu je jasno, da je predpostavljena neka določena ontologija, obstajajo različne preproste alternative ali možnosti, nato pa je izbrana ali določena ena od njih (determinizem je tako v nekem smislu neskladen s to ontologijo). Tudi tu je torej prisotna neka arbitrarnost, a ta je v informaciji prisotna drugače kot v jezikovnem znaku. Informacija predpostavlja, da obstajata dve minimalni možnosti. Kajti če ne bi, če bi bilo vse eno, potem se ne bi moglo ničesar sporočiti. Zato mora obstajati neka minimalna razlika, razlika med 0 in 1 ali med glavo in grbom. In določena ali izbrana mora biti ena od obeh možnosti. Katera od možnosti je izbrana, je s stališča informatike, teorije komuniciranja, vseeno. Ni pomembno, kaj je povedano, ker se tu poskuša misliti, kako se nekaj, karkoli, lahko sporoči, kako se nekaj povedanega prenese. Vseeno pa je ta arbitrarnost, ki je arbitrarnost določitve ene od možnosti, vedno prisotna v informaciji. V sami informaciji je tako prisoten ontološki pomen izbiranja. A to izbiranje je tudi vedno izbiranje med dvema povsem praznima možnostma, med 1 in 0. Nekaj se sporoči ne glede na to, kaj je izbrano. Če je v strukturalizmu prisotna arbitrarnost povezave (koncepta z nečim fizičnim, ki je tisto, kar reprezentira ta koncept za druge ljudi), je v informatiki prisotna arbitrarnost izbire.

In jasno tu je izvir opaženega dejstva, da so informatiki obsedeni s komuniciranjem, da pa pri tem ničesar ne sporočijo, saj je komuniciranje mišljeno kot nekaj, kar bistveno presega vsebino sporočenega. Komuniciranje je zanje način, kako se nekaj vključi v njihovo ideologijo, je priznanje, da je to ontologija, ki je resnična.

Informacija je tako neka minimalna razlika. Bolj natančno, ker informacija ni ena izbira, ampak je, da bi bil prisoten kak pomen, vedno prisotnih več izbir, je informacija zaporedje ali sekvenca minimalnih razlik. Taka sekvenca minimalnih razlik ustvari ali je nek vzorec. Informacija je binarni vzorec ali binarno zaporedje. Signal pa nato natančno prenese nek tak vzorec. In ker je izbira izbira med 1 in 0, ker je to bistveno koda, se z njo manipulira na matematičen način. Za razliko od znaka, ki je točno povezava koncepta z materialnim izrazom, povezava med elementom (pri informatiki 1 in 0) in materialnim izrazom pri informatiki ni neposredna. Element ali neka koda je naknadno povezan z nekim pomenom ali konceptom. In tako je neka določena koda v različnih situacijah lahko povezana z različnimi koncepti. Povezava se tako vzpostavi naknadno, preko programov, ki določajo določene sekvence izbir. Se pa zato z informacijami lahko računa, lahko se jih preoblikuje ali misli na različne načine, v različnih situacijah.

Da je informacija dejansko serija izbir ali njihovo zaporedje in ne zgolj ena izbira pa je skladno s svobodno logiko. Kajti zanjo je značilno, da je dejanski nosilec (resničnostne vrednosti) stavek, ne pa posamezna beseda. Šele kombinacija besed da pomen.

Informacijo in znak je zdaj smiselno primerjati s sodobno logiko. Sodobna logika je predikativna logika, le ta pa je utemeljena v propozicijski logiki. Propozicije so dejansko povedi, a zgolj tiste povedi, ki so nosilci pomena. S pomenom pa je mišljena resničnostna vrednost. Neka poved ima pomen, če ima (če se ji ji lahko pripiše) resničnostno vrednost. Torej, neka poved je nosilec pomena ali izraža neko resnico (ali neresnico). Predikati pa so nato nadaljnja razširitev te logike, v smislu, da se zdaj misli tudi samo strukturo ali ustroj neke propozicije. Gre za način, kako so povezane variable in kvantifikatorji. Le ti so povezani tako, da tvorijo nek pomen. In mislim, da je prav to, namreč pomen ali resničnostna vrednost, bistveno. Resničnostna vrednost ni resnica. Resničnostna vrednost je namreč mišljena zgolj kot neka prisotnost ali odsotnost, je neka vrednost. Bolj natančnost, če je vrednost ovrednotena kot resnična, potem je to neka določena vrednost, 1. Če pa je ovrednotena, če je pomen ovrednoten kot neresničen, potem pa je vrednost 0. Neka propozicija je resnična ali pa ne. Sama resnica pa ni več nadaljnje določena, tako kot je bilo to na primer pri Aristotelu, kjer je bila resnica mišljena kot skladnost med stvarjo in mislijo. V sodobni logiki resnica nima tega pomena. Ampak je zgolj razlika do neresnice. Gre za isto binarno logiko, ki je prisotna v informatiki. In tudi izvor te logike je isti, namreč matematizacija. Tam se komuniciranje misli na matematičen način, tu, v logiki, pa logika postane matematična logika. Toda delovanje in način, kako obe vedi postopata drugačno. Logika se ukvarja s tem, kako se neka resničnostna vrednost ohranja in spreminja (zaradi logičnih veznikov, kvantifikaotrjev…), torej kako se resničnostna vrednost prenaša iz ene propozicije v drugo. Torej kako logični vezniki, kvantifikatorji in variable ohranjajo in preoblikujejo resnico neke propozicije. Gre za logični račun. Binarno stanje, resnica ali neresnica, je tu v nekem smislu rezultat logike, njenih formul in pravil. Logika pa se ukvarja bolj s tem računom, logika je v nekem smislu formuliranje (vzpostavljanje formul) ohranjanja resničnostne vrednosti. V tem smislu so osnovni elementi logike logični vezniki, kvantifikatorji in predikati (dejansko množice, ki prevajajo naravni jezik v ta logično-matematični jezik). Medtem, ko so v informatiki osnovni elementi osnovani ali imajo to binarno strukturo.

Informatika je torej o tem, kako se prenaša neka serija binarnih elementov (izbir), logika pa je o tem, kako najde in ohranja, prenaša neka določena (binarna) vrednost (resničnostna vrednost).

Tako se zdi, da obstaja naslednja razlika med strukturalizmom in informatiko. V strukturalizmu so koncepti neposredno prisotni kot elementi sistema, so en del znaka. V informatiki pa koncepti niso neposredno prisotni, ampak je neposredno prisoten nek vzorec minimalnih razlik. In ker je ta vzorec izražen na binaren način je mogoče z njim bolj preprosto operirati, računati.

Informatika je tako dejansko utemeljena na binarnem zaporedju, na binarnosti. Zato jo je mogoče in najbolj smiselno obravnavati matematično. Wiener tako poudari pomen statistike za kibernetiko (ki je tu mišljena kot predhodnica informatike. Verjetnost in statistika sta načina kako se razume informatiko. Verjetnost pa je prisotna in zelo pomembna tudi v strukturalizmu in sicer na naslednji način. V strukturalizmu je jezik mišljen kot sistem vrednosti (Saussure, 94). In jezik je mogoče zajeti sinhronočino, kar se nanaša na statični vidik jezikoslovja, ter diahronično, kar zadeva razvoj. Jezik se tako misli kot sistem in jezik se misli v času (Saussure, 95). In ta sinhronični vidik je splošen, ni pa to neka zakonitost. Gre za to, kako je jezik zdaj prisoten in kako se zdaj uporablja. No, in to je neka ureditev; »gre za ureditev, načelo verjetnosti« (Saussure, 107). Verjetnost tako določa ali omogoča misliti ta sistematični, sinhroni vidik jezika. In ta vidik je po Saussuru bolj pomemben od diahroničnega vidika (Saussure, 104). Naše spoznavanje jezika tako uporablja verjetnost, saj ta omogoča misliti ureditev jezika (na primer kateri fonemi se bolj pogosto (z neko verjetnostjo) pojavljajo skupaj).

Informatika je utemeljena na arbitrarnosti izbire. To pomeni, da razume, kakšno je stanje, ne glede na to, kaj je izbrano. Izbiranje in posledično svoboda je tako temeljni kamen te teorije. Izbiranje je tisto najbolj prvobitno v tej ontologiji. Spoznavanje tako izhaja iz tega izbiranja. Ne iz tega, kaj je izbrano, ampak da obstaja izbiranje, da je nekaj bilo izbrano. Prvobitne bitnosti, elementi imajo tako neke možnosti ali so neke možnosti, v nekem smislu niso povsem določene. Tako kot živa bitja za biologijo, še posebej za teorijo evolucije, niso neki nespremenljivi delci in so mišljena kot kombinacija naključja in nujnosti, tako so tudi informacije takšne kombinacije. In tako kot biologija iz spremenljivosti živih bitij izpelje teorijo evolucije, tako lahko informatika iz izbiranja izpelje svoja spoznanja o načinu komuniciranja. Cilj informatike je tako natančna reprodukcija signala, samo spoznanje (informatike) pa je matematična teorija komuniciranja (kakor jo je izvorno hotel imenovati Wiener). Spoznanja informatike tako izhajajo iz izbiranja, iz dejstva, da to obstaja, toda tudi točno presegajo kakršno koli izbiranje. To so ravno spoznanja, kjer je vseeno, kaj je izbrano. Tako kot je za teorijo evolucije v nekem smislu nepomembno, kako živa bitja živijo svoje življenje, važno je le katere gene prenesejo na svoje potomce (pridobljene lastnosti pa so točno tisto, kar se ne deduje in kar za evolucijo ni pomembno). Tako informatika pride do resničnih spoznanj o komuniciranju, o tem, kako se reproducira signal, ne glede na vsebino informacij. In na osnovi teh spoznanj se ustvari tudi informacijska tehnologija ter ideologija. Problem pa se pojavi, ko informatika postane prevladujoča ideologija v družbi. Kajti tedaj se izkaže, da je tu svoboda povsem prazna, izbiranje je met kovanca, izbiranje med 1 in 0. Ta ideologija določi, da je povsem nepomembno, kaj je izbrano. Vzpostavlja stanja, kjer je dejansko izbiranje nepomembno, saj je uokvirjeno v nekaj vnaprej danih možnosti, informatika pa se nato tako in tako ukvarja s tem, kako se te izbire prenašajo (ali ne prenašajo), kako se prenašajo serije teh izbir, kakšne vzorce tvorijo in kako se spreminjajo (manipulirajo). Če informatika kot spoznavna teorija pride do nekih spoznanj tudi tam, kjer je prisotno izbiranje, pa je informacijska ideologija ideologija, ki vse in še posebej družbo presoja s tako pridobljenimi metodami, vsako izbiranje določi v okvirju verodostojne reprodukcije signala.

Povezava med različnimi področji bivajočega (13)

by

Obstaja torej neko bivajoče, ki je z drugim bivajočim povezano na posebnem mestu ali na poseben način. Znotraj samega tega bivajočega pa obstajajo nekakšni deli ali to bivajoče se lahko še naprej deli. In ti deli spreminjajo druge dele, ne pa drugega bivajočega. Kot so misli ali predstave in kot so to besede in biti. Tisto bivajoče, tisti del bivajočega, ki povezuje to posebno bivajoče z ostalim bivajočim je bistven. To je v nekem smislu najpomembnejši del tega posebnega področja bivajočega (na primer mišljenja). In to točno zato, ker povezuje to bivajoče z ostalim bivajočim, s svetom. In ta prehod je spet lahko mišljen na dva načina. Kot nekaj, kar preoblikuje bivajoče v to posebno bivajoče, na primer tako kot čuti preoblikujejo to, kar čutijo v predstavo (v del mišljenja). In kot tisto, kar misli naredi za dejavne v svetu, to, kako one delujejo na drugo bivajoče.

Zdi se torej, da so misli s svetom povezane preko telesa. Telo vzročno učinkuje na ostalo bivajoče. Tiste misli in zgolj tiste misli, ki določajo moje telo, povezujejo mišljenje s svetom. Ostale misli pa ne morejo neposredno določati ali spreminjati ostalega, »nemiselnega« bivajočega. Njihova resničnost, skladnost z ostalim bivajočim je tako posredovana preko telesa, preko tega, kaj ono čuti in tega, kako ono lahko deluje. Preko tega, kako to bivajoče deluje na mene kot neko bivajoče. To je torej v nekem smislu tisto posebno, priviligirano mesto na področju mišljenja. V končni fazi je telo tisto, ki preveri resničnost misli. Določa, katere misli sprejme kot resnične in katere ne. Če pa se ne misli, da je temu tako, torej da obstaja nekaj, kar bistveno povezuje mišljenje z ostalim bivajočim, potem pa se pristane v solipsizmu. Kajti vse, kar biva zame, so potem zgolj moje predstave, moje misli, te pa niso povezane z ničemer drugim (tudi če se misli, da neka druga, od mišljenja drugačna substanca obstaja). Čeprav se tudi tu še vedno ohranja minimalno vez z ostalim bivajočim, namreč s tem, da se vse pojmuje, ne kot bivajoče, ampak kot moje misli. Tako se implicira tudi nemiselno dejanskost.

Zdi se, da je tudi jezik neko takšno področje kot je to mišljenje. Tudi besede se namreč spreminjajo in vplivajo ena na drugo na nek poseben način, na način, ki ni značilen za vse bivajoče. Na to se lahko sklepa še po tem, da obstaja več jezikov, logika in slovnica nekega jezika pa ni nujno enaka logiki in slovnici drugega. In če je ontološka struktura bivajočega res takšna, da mora biti takšno bivajoče (kot sta to mišljenje in jezik) povezana z ostalim bivajočim, potem je to posebno mesto prisotno tudi v jeziku. Hkrati pa je potrebno imeti v mislih, da je jezik bistveno intersubjektiven. Da jezik obstaja le, če je to jezik več bitij. V tem se jezik bistveno razlikuje od mišljenja. Jezik je torej posebno področje bivajočega, ki je na določenem mestu nujno povezano z ostalim bivajočim. Poleg tega pa je jezik bistveno intersubjektiven, je neko intersubjektivno bivajoče. Zato so načini, kako je jezik povezan z ostalim bivajočim (reprezentacije in delovanje) prav tako intersubjektivni. Neka govoreča skupnost določi, kako je drugo bivajoče reprezentirano v jeziku in kako ta skupnost deluje v svetu, zaradi jezika. Zdi se, da so navade govoreče skupnosti analogne telesu pri mišljenju. Da so one tisto, kar povezuje jezik z nejezikovnim bivajočim. Morda bi se lahko še bolj natančno reklo, da je to politika. Torej, da je politika tisto posebno in bistveno področje jezika. Jezikovno delovanje določa delovanje določene skupine bitij. Politične živali določajo svoje delovanje, obnašanje po tem, kar slišijo, po govoru, ki ga slišijo. S stališča samega jezika pa so to performativi. To so tiste besede, ki določajo ne le druge besede, ampak tudi nejezikovno bivajoče. Zdi pa se tudi, da je znanost tisti intersubjektivni način delovanja, ki določa, kaj je resnično za skupnost, tako kot čuti določajo, kaj je prisotno za posameznika.

In mislim, da se po tem premisleku zelo jasno prikaže šibkost sodobne filozofije, ki izvira iz njenega slabega razumevanja ontologije. Sodobna filozofija je namreč izrazito jezikovna. To je značilno tako za hermenevtiko, strukturalizem kot tudi za analitično filozofijo. Osredotočena je na jezik in izhaja iz jezika. Tako tudi ontologijo izpeljujejo iz njega, ne pa obratno. Posledica je vsezaobsegajoče jezikanje. Tako je po tem premisleku jasno, da če se ne spozna pomena določenih misli, tistih, ki povezujejo mišljenje z ostalim bivajočim, potem se konča v solipsizmu. In isto se lahko zgodi z jezikom. Tudi tu se lahko pride do tega, da se zaradi nepoznavanja ontologije ne razume da in kako je jezik bistveno povezan z ostalim nejezikovnim bivajočim. Posledica te nesmiselne ontologije pa je, da se daje jeziku preveliko ontološko težo. Da se svet razume preko jezika. Da postanejo meje jezika meje mojega sveta. Da se skratka tako kot se solipsisti zaprejo v svoje misli in se vrtijo v krogu svojih misli, lastne pomembnosti, tako se ti jezični doktorji vrtijo v raznih besednih igrah in poskušajo omejitve jezika pripisati svetu. In da do tega prihaja sorazmerno z opuščanjem politike (na primer v teoriji). Bolj ko se opušča družbo in politiko, večjo težo dajejo ti misleci jeziku, bolj mislijo, da je nekaj izrečenega dejanskost. Tudi tu torej gre za nek tak solipsizem. Vendar pa jezik je in obstaja bistveno intersubjektiven. In tako bi se lahko reklo, da se tu tako razvije intersolipsizem. Torej neko dejansko prepričanje, da je vse, kar je nekaj povedano in da jezik določa stanje sveta. Kar je povedano določa družbe (določena živa bitja), ne pa sveta. Moč volje, da določi dejanskost je tu prenesena iz posameznika na skupnost, toda ista samopašna in blazna ideologija, ideologija, ki je v nasprotju z dejanskostjo bivanja, je še vedno prisotna.

Prehod med bivajočim na splošno in nekim posebnim področjem bivajočega (kot so misli, jezik in informacije) ima torej dve različni značilnosti. Po eni strani je prisotno preoblikovanje tega drugega bivajočega v enote tega posebnega področja; v predstave, besede in bite. Tako je zunanje bivajoče (namreč zunaj tega posebnega področja) reprezentirano znotraj tega področja. Prehod je torej tu preoblikovanje. Na primer točno to je funkcija čutov. Po drugi strani pa je za ta prehod značilno, da to področje je povezano in je v odnosu z drugim bivajočim, tudi samo je neko bivajoče. In zato lahko vzročno spreminja ostalo bivajoče. Pač v odvisnosti od tega, kako je povezano s tem drugim bivajočim. Na primer kot povezava misli s telesom, misli so utelešene, so telo, le to pa je telo med telesi. Toda zdi se tudi, da sta to, torej čutenje in delovanje, zgolj dva vidika ene celote, da ne bivata eden brez drugega. Tako je pomembno, kaj so osnovni elementi posameznega področja (na primer besede) in kako se bivajoče preoblikuje v te elemente. To preoblikovanje samo ni nujno, toda vseeno se lahko dogaja po nekih pravilih.