Tag Archives: informatika

Znak, informacija in propozicija (14)

by

Tu mislim, da je smiselno primerjati bistvene pojme sodobnih filozofij. Bolj natančno filozofij, ki so vse del jezikovnega obrata, torej ki so vse osredotočene na jezik v najširšem smislu. To so strukturalizem, analitična filozofija in pa informatika. Z bistvenimi pojmi pa mislim pojme, ki določajo jezik, v nekem smislu so to elementi jezika. Hkrati so to tudi pojmi vednosti s katero ali s katerimi se spoznava jezik. Vendar pa ker je jezik za te filozofije ontološko nekaj prvobitnega, dojemanje teh pojmov presega logiko elementov. To so pojmi kot so jezikovni znak, predikat in informacija.

Strukturalizem je utemeljen na analizi jezikovnega znaka, pri čemer so jezikovni znaki tisto, kar sestavlja jezik. Saussure tako premisli in določi jezikovni znak: »jezikovni znak združuje koncept in slušno podobo«. In nato: »koncept je nadomeščen z izrazom označenec, slušna podoba pa z označevalec«. Kar omogoča določiti njegove lastnosti: »jezikovni znak ima dve prvobitni lastnosti: jezikovni znak je arbitraren (vez, ki združuje označenec z označevalcem); označenec je zvočne narave in zato poteka zgolj v času in svoje značilnosti povzema po času (ima razsežnost, ki jo je mogoče meriti le v eni dimenziji (je premica))« (Saussure; Predavanja iz splošnega jezikoslovja, 81). Arbitrarnost je prisotna s stališča jezika, medtem pa je za vsega govorca ta povezava, torej kaj označuje katera beseda, nujno: »če je videti, kakor da bi bil označevalec glede na idejo, ki jo predstavlja, svobodno izbran, pa, narobe, za jezikovno skupnost, ki ga uporablja, ni svoboden, temveč obvezen« (Saussure, Predavanja iz splošnega jezikoslovja, 85). Jezikovni znak ima torej dva bistveno povezana dela, označenec in označevalec. Neka beseda označuje nek pomen ali koncept in sama je nekaj fizičnega, je nek zvok. Vedno obstaja nek fizični način, kako je nek koncept izražen. In ta povezava je arbitrarna, naključna, saj bi nek, kateri koli, pomen ali koncept lahko imel drug izraz, označeval bi ga lahko drug zvok. Kar je razvidno tudi iz tega, da obstajajo različni jeziki, tako je na primer beseda lahko označena tudi kot word. Ta arbitrarnost, ki je s stališča pomena naključna, pa je nujna s stališča posameznika. S tem je izražena intersubjektivnost jezika. Kajti jezik je za posameznika dan, je nekaj, česar on ne more spreminjati. Tako je prisotna neka kombinacija naključnosti in nujnosti.

Zanimivo pa je, da je izpostavljen tudi čas. Tu je znak kot neko bivajoče povezan z drugim bivajočim. Je nekaj fizično prisotnega, je nek zvok in zato ga določa drugo bivajoče. Zanimivo pa je, da je ta interakcija mišljena kot bistveno časovna.

Pri Wienerju pa je informacija mišljena na naslednji način. Takole pravi: »What is… information, and how is it measured? One of the simplest, most unitary forms of information is the recording of a choice between two equally probable simple alternatives, one or the other of which is bound to happen- a choice, for example, between heads and tails in the tossing of a coin. We shall call a single choice of this sort a decision« (Wiener: Cybernetics, 62). Tu je jasno, da je predpostavljena neka določena ontologija, obstajajo različne preproste alternative ali možnosti, nato pa je izbrana ali določena ena od njih (determinizem je tako v nekem smislu neskladen s to ontologijo). Tudi tu je torej prisotna neka arbitrarnost, a ta je v informaciji prisotna drugače kot v jezikovnem znaku. Informacija predpostavlja, da obstajata dve minimalni možnosti. Kajti če ne bi, če bi bilo vse eno, potem se ne bi moglo ničesar sporočiti. Zato mora obstajati neka minimalna razlika, razlika med 0 in 1 ali med glavo in grbom. In določena ali izbrana mora biti ena od obeh možnosti. Katera od možnosti je izbrana, je s stališča informatike, teorije komuniciranja, vseeno. Ni pomembno, kaj je povedano, ker se tu poskuša misliti, kako se nekaj, karkoli, lahko sporoči, kako se nekaj povedanega prenese. Vseeno pa je ta arbitrarnost, ki je arbitrarnost določitve ene od možnosti, vedno prisotna v informaciji. V sami informaciji je tako prisoten ontološki pomen izbiranja. A to izbiranje je tudi vedno izbiranje med dvema povsem praznima možnostma, med 1 in 0. Nekaj se sporoči ne glede na to, kaj je izbrano. Če je v strukturalizmu prisotna arbitrarnost povezave (koncepta z nečim fizičnim, ki je tisto, kar reprezentira ta koncept za druge ljudi), je v informatiki prisotna arbitrarnost izbire.

In jasno tu je izvir opaženega dejstva, da so informatiki obsedeni s komuniciranjem, da pa pri tem ničesar ne sporočijo, saj je komuniciranje mišljeno kot nekaj, kar bistveno presega vsebino sporočenega. Komuniciranje je zanje način, kako se nekaj vključi v njihovo ideologijo, je priznanje, da je to ontologija, ki je resnična.

Informacija je tako neka minimalna razlika. Bolj natančno, ker informacija ni ena izbira, ampak je, da bi bil prisoten kak pomen, vedno prisotnih več izbir, je informacija zaporedje ali sekvenca minimalnih razlik. Taka sekvenca minimalnih razlik ustvari ali je nek vzorec. Informacija je binarni vzorec ali binarno zaporedje. Signal pa nato natančno prenese nek tak vzorec. In ker je izbira izbira med 1 in 0, ker je to bistveno koda, se z njo manipulira na matematičen način. Za razliko od znaka, ki je točno povezava koncepta z materialnim izrazom, povezava med elementom (pri informatiki 1 in 0) in materialnim izrazom pri informatiki ni neposredna. Element ali neka koda je naknadno povezan z nekim pomenom ali konceptom. In tako je neka določena koda v različnih situacijah lahko povezana z različnimi koncepti. Povezava se tako vzpostavi naknadno, preko programov, ki določajo določene sekvence izbir. Se pa zato z informacijami lahko računa, lahko se jih preoblikuje ali misli na različne načine, v različnih situacijah.

Da je informacija dejansko serija izbir ali njihovo zaporedje in ne zgolj ena izbira pa je skladno s svobodno logiko. Kajti zanjo je značilno, da je dejanski nosilec (resničnostne vrednosti) stavek, ne pa posamezna beseda. Šele kombinacija besed da pomen.

Informacijo in znak je zdaj smiselno primerjati s sodobno logiko. Sodobna logika je predikativna logika, le ta pa je utemeljena v propozicijski logiki. Propozicije so dejansko povedi, a zgolj tiste povedi, ki so nosilci pomena. S pomenom pa je mišljena resničnostna vrednost. Neka poved ima pomen, če ima (če se ji ji lahko pripiše) resničnostno vrednost. Torej, neka poved je nosilec pomena ali izraža neko resnico (ali neresnico). Predikati pa so nato nadaljnja razširitev te logike, v smislu, da se zdaj misli tudi samo strukturo ali ustroj neke propozicije. Gre za način, kako so povezane variable in kvantifikatorji. Le ti so povezani tako, da tvorijo nek pomen. In mislim, da je prav to, namreč pomen ali resničnostna vrednost, bistveno. Resničnostna vrednost ni resnica. Resničnostna vrednost je namreč mišljena zgolj kot neka prisotnost ali odsotnost, je neka vrednost. Bolj natančnost, če je vrednost ovrednotena kot resnična, potem je to neka določena vrednost, 1. Če pa je ovrednotena, če je pomen ovrednoten kot neresničen, potem pa je vrednost 0. Neka propozicija je resnična ali pa ne. Sama resnica pa ni več nadaljnje določena, tako kot je bilo to na primer pri Aristotelu, kjer je bila resnica mišljena kot skladnost med stvarjo in mislijo. V sodobni logiki resnica nima tega pomena. Ampak je zgolj razlika do neresnice. Gre za isto binarno logiko, ki je prisotna v informatiki. In tudi izvor te logike je isti, namreč matematizacija. Tam se komuniciranje misli na matematičen način, tu, v logiki, pa logika postane matematična logika. Toda delovanje in način, kako obe vedi postopata drugačno. Logika se ukvarja s tem, kako se neka resničnostna vrednost ohranja in spreminja (zaradi logičnih veznikov, kvantifikaotrjev…), torej kako se resničnostna vrednost prenaša iz ene propozicije v drugo. Torej kako logični vezniki, kvantifikatorji in variable ohranjajo in preoblikujejo resnico neke propozicije. Gre za logični račun. Binarno stanje, resnica ali neresnica, je tu v nekem smislu rezultat logike, njenih formul in pravil. Logika pa se ukvarja bolj s tem računom, logika je v nekem smislu formuliranje (vzpostavljanje formul) ohranjanja resničnostne vrednosti. V tem smislu so osnovni elementi logike logični vezniki, kvantifikatorji in predikati (dejansko množice, ki prevajajo naravni jezik v ta logično-matematični jezik). Medtem, ko so v informatiki osnovni elementi osnovani ali imajo to binarno strukturo.

Informatika je torej o tem, kako se prenaša neka serija binarnih elementov (izbir), logika pa je o tem, kako najde in ohranja, prenaša neka določena (binarna) vrednost (resničnostna vrednost).

Tako se zdi, da obstaja naslednja razlika med strukturalizmom in informatiko. V strukturalizmu so koncepti neposredno prisotni kot elementi sistema, so en del znaka. V informatiki pa koncepti niso neposredno prisotni, ampak je neposredno prisoten nek vzorec minimalnih razlik. In ker je ta vzorec izražen na binaren način je mogoče z njim bolj preprosto operirati, računati.

Informatika je tako dejansko utemeljena na binarnem zaporedju, na binarnosti. Zato jo je mogoče in najbolj smiselno obravnavati matematično. Wiener tako poudari pomen statistike za kibernetiko (ki je tu mišljena kot predhodnica informatike. Verjetnost in statistika sta načina kako se razume informatiko. Verjetnost pa je prisotna in zelo pomembna tudi v strukturalizmu in sicer na naslednji način. V strukturalizmu je jezik mišljen kot sistem vrednosti (Saussure, 94). In jezik je mogoče zajeti sinhronočino, kar se nanaša na statični vidik jezikoslovja, ter diahronično, kar zadeva razvoj. Jezik se tako misli kot sistem in jezik se misli v času (Saussure, 95). In ta sinhronični vidik je splošen, ni pa to neka zakonitost. Gre za to, kako je jezik zdaj prisoten in kako se zdaj uporablja. No, in to je neka ureditev; »gre za ureditev, načelo verjetnosti« (Saussure, 107). Verjetnost tako določa ali omogoča misliti ta sistematični, sinhroni vidik jezika. In ta vidik je po Saussuru bolj pomemben od diahroničnega vidika (Saussure, 104). Naše spoznavanje jezika tako uporablja verjetnost, saj ta omogoča misliti ureditev jezika (na primer kateri fonemi se bolj pogosto (z neko verjetnostjo) pojavljajo skupaj).

Informatika je utemeljena na arbitrarnosti izbire. To pomeni, da razume, kakšno je stanje, ne glede na to, kaj je izbrano. Izbiranje in posledično svoboda je tako temeljni kamen te teorije. Izbiranje je tisto najbolj prvobitno v tej ontologiji. Spoznavanje tako izhaja iz tega izbiranja. Ne iz tega, kaj je izbrano, ampak da obstaja izbiranje, da je nekaj bilo izbrano. Prvobitne bitnosti, elementi imajo tako neke možnosti ali so neke možnosti, v nekem smislu niso povsem določene. Tako kot živa bitja za biologijo, še posebej za teorijo evolucije, niso neki nespremenljivi delci in so mišljena kot kombinacija naključja in nujnosti, tako so tudi informacije takšne kombinacije. In tako kot biologija iz spremenljivosti živih bitij izpelje teorijo evolucije, tako lahko informatika iz izbiranja izpelje svoja spoznanja o načinu komuniciranja. Cilj informatike je tako natančna reprodukcija signala, samo spoznanje (informatike) pa je matematična teorija komuniciranja (kakor jo je izvorno hotel imenovati Wiener). Spoznanja informatike tako izhajajo iz izbiranja, iz dejstva, da to obstaja, toda tudi točno presegajo kakršno koli izbiranje. To so ravno spoznanja, kjer je vseeno, kaj je izbrano. Tako kot je za teorijo evolucije v nekem smislu nepomembno, kako živa bitja živijo svoje življenje, važno je le katere gene prenesejo na svoje potomce (pridobljene lastnosti pa so točno tisto, kar se ne deduje in kar za evolucijo ni pomembno). Tako informatika pride do resničnih spoznanj o komuniciranju, o tem, kako se reproducira signal, ne glede na vsebino informacij. In na osnovi teh spoznanj se ustvari tudi informacijska tehnologija ter ideologija. Problem pa se pojavi, ko informatika postane prevladujoča ideologija v družbi. Kajti tedaj se izkaže, da je tu svoboda povsem prazna, izbiranje je met kovanca, izbiranje med 1 in 0. Ta ideologija določi, da je povsem nepomembno, kaj je izbrano. Vzpostavlja stanja, kjer je dejansko izbiranje nepomembno, saj je uokvirjeno v nekaj vnaprej danih možnosti, informatika pa se nato tako in tako ukvarja s tem, kako se te izbire prenašajo (ali ne prenašajo), kako se prenašajo serije teh izbir, kakšne vzorce tvorijo in kako se spreminjajo (manipulirajo). Če informatika kot spoznavna teorija pride do nekih spoznanj tudi tam, kjer je prisotno izbiranje, pa je informacijska ideologija ideologija, ki vse in še posebej družbo presoja s tako pridobljenimi metodami, vsako izbiranje določi v okvirju verodostojne reprodukcije signala.

Reprezentacija (11)

by

Skladno z novim razumevanjem sveta, kar so statistične znanosti ter s tem razumevanjem skladno informacijsko ideologijo, pa je zdaj smiselno premisliti nek fenomen ali značilnost, ki neposredno izhaja iz tega pojmovanja. In to je reprezentacija.

Vsako bivajoče, kolikor je bivajoče, je v nekem odnosu z nekim drugim bivajočim. To pomeni, da neko drugo bivajoče lahko spreminja to bivajoče. Bivajoče je v neki vzročni zvezi z drugim bivajočim. Toda zdi se, da ni vsako bivajoče v zvezi z vsakim drugim bivajočim. Vsaj ne na tem nivoju na katerem smo prisotni mi. Morda je to drugače na nekem najmanjšem, najbolj prvobitnem nivoju, pri atomih, če ti obstajajo. Morda neki elementarni delci vedno povzročijo spremembo pri drugih elementarnih delcih. Toda na fenomenalnem nivoju ni tako. Tako na primer meteorit povzroči spremembo na planetu v katerega trešči, neko bivajoče tu povzroči spremembo na drugem bivajočem. Toda, če si to dogajanje zgolj predstavljam, potem so to neke moje misli. One so neko bivajoče, vendar pa se zdi, da njihova vsebina nima vzročnega učinka na bivajoče, ki si ga predstavljajo. Planet se ne spremeni. To bivajoče tako ni vzročno povezano. Kar pa ne pomeni, da so misli izvzete iz bivajočega ali da zanje nujna povezanost vsakega bivajočega z drugim bivajočim ne velja. Pomeni, da niso vzročno povezane z vsakim bivajočim, ampak so vzročno povezane z določenim bivajočim. Električni impulzi, ki so misli, povzročajo spremembe, določajo druge električne impulze in določajo spremembe telesa, določajo delovanje mišic in organov. Nevroni so vzročno povezani z drugimi telesnimi celicami. To bivajoče je torej vzročno povezano z določenim drugim bivajočim. Neke misli tako povzročijo spremembe na drugim bivajočim, lahko si mislim, da premaknem roko in to ima nato posledice na nekem bivajočem, ki niso misli. Če pa si mislim padec meteorita na planet, pa to nima posledic za drugo bivajoče. Ta misel lahko vodi do drugih misli, lahko jih spreminja. Torej iz te misli lahko izhajajo druge misli, toda te druge misli nikakor niso iste posledice kot bi bila, če bi v planet trčil meteorit.

Mislim, da je to pomembno, ker so tudi informacije neka takšna vrsta bivajočega. Informacije so prav tako kot misli neko bivajoče, ki je v posebnem odnosu do drugega bivajočega. Informacije tvorijo neko posebno področje, kjer ni tako, da bi vsaka informacija vplivala ali vzročno spreminjala tisto bivajoče, ki niso informacije. Informacije same po sebi ne povzročajo sprememb na vsem drugem bivajočem. Niso takšne kot vržen kamen, ki ob trku s katerim koli drugim bivajočim spremeni gibanje (in toploto) tega bivajočega. Toda nekatere informacije morajo imeti to zmožnost. Informacije so tako določena, posebna vrsta bivajočega. Obstajati mora neka posebna vrsta bivajočega, ki je nekakšen nosilec informacij, nekakšen vmesnik, ki je sam v vzročni zvezi z ostalim bivajočim in ki hkrati ustvari nek prostor, kjer informacije lahko obstajajo, torej spreminjajo ena drugo ter spreminjajo tudi to bivajoče (ta vmesnik).

Tako torej obstaja nek prostor, kjer se neko bivajoče spreminja na nek način, na način, ki je različen od tega, kako se bivajoče sicer spreminja. Tako na primer misli vplivajo ena na drugo in se spreminjajo na nek določen način. Prav tako tudi neka informacija določa pomen drugih informacij, torej določa druge informacije. Kako jih določa, pa je bistveno odvisno od njihovega pomena, ne zgolj od tega, da so kot informacije neko bivajoče, kot neko bivajoče pa so vedno spremenljive s strani drugega bivajočega. Obstaja torej nek prostor, kjer se neko določeno bivajoče spreminja na nek svoj način. Takšno bivajoče pa je z drugim bivajočim še vedno povezano, toda povezano je na nek določen način (tako na primer vsebina misli ni povezana z vsem drugim bivajočim, je pa z drugim bivajočim nekako povezana forma misli, torej to, da so one nek elektromagnetni impulz). Obstajajo torej različni deli bivajočega, ali bivajoče je organizirano na različne načine. Ti različni načini pa so različni načini, kako neko bivajoče spreminja drugo bivajoče. In tako velike in očitne so te razlike, da se lahko ima te različne dele bivajočega za različne svetove. Tradicionalne se jih je v filozofiji imelo za različne substance, tako je na primer Descartes imel mišljenje za svojo substanco, različno od razsežnosti (tega, kar fizično biva). Na nekem področju bivajočega se torej bivajoče spreminja na nek svoj način. Za vsebino misli ne veljajo fizikalni zakoni. Zato se pojavi vprašanje, na kakšen način pa se torej misli spreminjajo? Kako ena misel določa drugo? To so jasno velika vprašanja, na katera se tu ne bo iskalo odgovora, izpostaviti sem mislil nekaj drugega, pomen te zelo splošne in »vsezaobsegajoče« ontologije na reprezentacijo.

Še prej pa vendarle neka opazka. Logiko se včasih misli kot znanost pravilnega mišljenja, kot način kako se zares misli. Mislim, da logično spreminjanje (način, kako logika določa spreminjanje nečesa v nekaj drugega; sklepanje, kako se iz premis dobi sklep) empirično ne velja in ne velja točno za mišljenje. Logična pravila kot je načelo neprotislovnosti ali pa tretje ni dano, so lahko značilna za bivajoče kot tako, zdi se, da so skladna s fizičnim, razsežnim svetom. Nobeno bivajoče ne more hkrati biti in ne biti. Zdi se, da če kje, potem se jih lahko krši ravno v mišljenju. V mišljenju se včasih nekaj jemlje kot da je in ni. Mišljenje tako nekako dopušča ali je zmožno prekoračiti logična pravila. Točno zato ne mislijo vsi logično. Zato logična pravila niso naravni zakoni in tudi niso forma ali struktura, ki bi vsako mišljenje šele omogočala. Logična pravila so zgolj pravila. In logika naj bi bila znanost pravilnega mišljenja. Kar verjetno pomeni, da naj bi bilo tu mišljenje skladno s spreminjanjem v ostalem bivajočem. To pa spet nič ne pove o tem, kako neka misel določa drugo misel. Takšna logika pove, kako naj bi jo določala, ne pa, kako jo. To razmišljanje tako vodi do presenetljivega sklepa, da je logika normativna veda, da je v nekem pomembnem smislu bližje etiki (če ni celo njen del) kot pa znanosti.

Kakorkoli, obstajajo pomembna področja bivajočega, kjer se neko bivajoče (na primer misli) spreminja na nek svoj način, hkrati pa je to področje na nek določen način povezano z ostalim bivajočim. Prehod med celoto bivajočega in tem bivajočim je bistven. Če ta prehod, ta povezava ni jasna, se dobi filozofijo, kjer se svet razdeli na več substanc, pri čemer pa je interakcija med tem substancami povsem nejasna in neverjetna. To je bilo v zelo veliki meri značilnost moderne filozofije in tudi njena izrazita slabost.

Informacijska analiza padca vzhodnoevropskega komunizma (8)

by

Mislim, da je to torej nekako vodilna ideologija danes. In da se s pomočjo te ideologije da razumeti velik del sodobne družbe ter določiti in razumeti pomembne dogodke. Eden takih dogodkov, ki ga je mogoče razumeti s pojmi te ideologije je tudi padec vzhodnoevropskega komunizma. Mislim, da se je zgodilo naslednje. Komunizem temelji na Kapitalu Karla Marxa. In to dela ima zalo značilno strukturo. Najprej je opisan in prikazan nek mehanizem po katerem kapitalizem deluje, nek način, kako izkorišča delavce. To je nek praktični, materialni vidik, to je politična ekonomija, ki opisuje dejanskost družbe. Temu pa sledi paragraf, ki izraža moralno ogorčenje nad to dejanskostjo. In ki služi kot vzpodbuda za spremembo družbe. Tako je opazno, da je ta praktični, materialni del skoraj izključno negativen. Gre za opis tega, kako deluje kapitalizem. In tako se naj ne bi delovalo. Zelo malo, skoraj nič pa ni rečeno o tem, kako naj bi deloval komunizem. Izjema so ideje kakor je na primer zahteva za podružbljenje produkcijskih sredstev. Mislim, da se vse te ideje vrtijo okoli univerzalnosti. Nekatere stvari bi morale biti splošne, univerzalni, torej javne. Na primer, šolstvo, zdravstvo, produkcijska sredstva. In to ni le moralna zahteva, ampak tudi način, kako narediti ekonomijo bolj učinkovito in produktivno. Dejansko pa se je komunizem pojavil v vzhodni Evropi in Aziji, ki sta bili takrat ekonomsko manj razviti. In tako je bilo potrebno nekaj časa, da so ekonomije teh dežel postale primerljive z ekonomijami razvitega kapitalizma. Do tega mislim, da pride. Nato pa se ugotovi, da komunistične ekonomije niso bolj učinkovite od kapitalističnih. Ekonomsko ne prehitijo kapitalističnih. In tako ta praktični, materialistični del komunistične teorije postane neprepričljiv. Komunisti sami se manj ukvarjajo s politično ekonomijo. Namesto tega se osredotočajo na socialne in kulturne vidike ter predvsem na moraliziranje. In v tej točki, ko moraliziranje prevlada nad materialnimi temelji, nad ekonomsko prakso, to dejansko ni več komunizem. To niso več komunisti, ampak postanejo (degenerirajo nazaj v) liberalci. Pri obeh namreč prevladuje moraliziranje ter bistveno moralno razumevanje dejanskosti. Ko se tega po kakšnem desetletju ali dveh ovejo tudi politiki, tedaj se komunistični politični sistem preprosto razpusti. Tako je jasno tudi zakaj na Kitajskem do tega ne pride, tam je namreč ključno gibanje, ki ga sproži Deng Xiaopeng, ki razglasi, da mu je vseeno, kakšne barve je mačka, da le lovi miši. Tako se komunizem tu vrne k praksi in materialnim, ekonomskim procesom, ki utemeljujejo dejanski komunizem.

To je analiza do katere se lahko pride znotraj same komunistične teorije. Toda tu se ne odgovori na vprašanje, zakaj komunistična ekonomija ne preseže kapitalistične, zakaj je njena socialna organizacija dejansko bolj krhka. Ne določi se, kaj je šibkost te teorije in kaj je razlog, da je kapitalistična organizacija družbe uspešnejša (v smislu močnejša). Razlog pa je v tem, da informacijska teorija omogoča boljše, bolj resnično razumevanje družbe oziroma nekega njenega pomembnega dela, nekih institucij. To so institucije, ki posredujejo med enim in drugim delom družbe. In posledično je organizacija teh institucij v kapitalizmu boljša kot je bila v komunizmu. Kar seveda ne pomeni, da so le te v kapitalizmu dobro organizirane, se pa jih z informacijskega vidika lahko bolj sistematično misli. Komunizem je osredotočen na produkcijo, obstajajo pa tudi institucije, ki v bistvu ničesar ne proizvajajo, a so za družbe vseeno bistvene. Te institucije torej v nekem smislu nič ne proizvajajo, ampak zgolj premeščajo nekaj iz enega dela družbe v drug del. Premešča pa se lahko nekaj materialnega, torej ljudi in stvari, informacije ali pa energijo, kar se v kontekstu družbe lahko ima za politično moč. To so institucije, ki omogočajo ali ustvarijo kroženje (materije, informacij in moči) v sistemu. In tu je prisotna povezava z informacijsko teorijo, saj so zanjo povratne zanke in kroženje bistven mehanizem s katerim razume zapletene sisteme na splošno. Te institucije so strukture, ki vzpostavljajo povratne zanke v družbi. To so institucije kot so banke, trgovine ter transportne infrastruktura, ki vse omogočajo kroženje materije. To so mediji (in delno šole), ki posredujejo informacije. Politične stranke in birokracija pa določajo, kako kroži moč v družbi. Točno te institucije so bile v komunizmu šibkejše kot v kapitalizmu. Kar pomeni, da so bile slabše organizirane. Kar pomeni, da je tu pomanjkljiva sama komunistična teorija. Razlog pa je delno v tem, da se komunizem osredotoča na proizvajanje in proizvodnjo. Ter na univerzalnost proizvodnje, sredstva produkcije bi morala biti javna. In tu mislim, da se prikaže pravi razlog za šibkost te teorije. In ta je v tem, da komunizem družbo misli predvsem s pomočjo pojma univerzalnosti, v razliki med splošnim in posebnim, javnim in privatnim. Javno je splošno in nekatera področja naj bi bila takšna, privatno pa je zasebno. In tako naj bi bilo to, kar je javno organizirano drugače kot to, kar je in naj bi bilo zasebno. Bistveno vprašanje je tako, kaj je javno, katera področja so javna in kako jih nato organizirati. Pri Heglu sta takšni področji sodstvo ter varnost, kar vodi v to, da bi tudi politika kot celota morala delovati na ta način (glej Oris filozofije pravice). Pri marksizmu pa se lahko ima za takšna tudi neka druga področja, kot so šolstvo, zdravstvo ter produkcijska sredstva (ter morda mediji). Mislim pa, da se izkaže, da ta kriterij ne more ustrezno zajeti posredniških institucij. Kajti le te predpostavljajo celoto, saj so mišljene preko statistike in teorije množic, ki operira z množicami, ki so vedno neka celota. Te institucije torej predpostavljajo celoto ali celotno družbo, hkrati pa niso neka univerzalnost. Toda, ker je univerzalnost bistven kriterij za komunizem mora te institucije organizirati kot da so nekaj javnega. Te institucije pa ne morejo dobro delovati ali biti organizirane kot nekaj povsem splošnega, javnega. Kajti te institucije so tu (v teoriji, ki izhaja iz informatike) mišljene ali utemeljene ali izhajajo iz teorije množic, ne pa iz razlike splošno/ posebno. Množice pa so neka celota, ne da bi bile univerzalnost (še več, univerzalnost jih lahko preko Russellovega paradoksa vodi v nesmisle). Logika teh institucij tako preči kriterij, ki je za komunizem bistven in preko katerega ta razume družbo in s pomočjo katerega jo (in njene institucije) organizira. Zato ne more dobro organizirati teh institucij.

Svoboda in pravila (7)

by

Takšno pojmovanje krožnosti torej določa informacijsko ideologijo. In določa ali spremeni značilnosti, ki so se razvile v liberalizmu. Tako na primer narcisizem ni neposredna posledica informacijske ideologije, tako kot je to značilno za liberalizem. Se pa lahko pojavi in razloženo je bilo, na kakšen način lahko informacijska družba postane narcistična. Prav tako pa se v tej ideologiji spremeni tudi pojmovanje svobode.

Ker je to bistven pojem za liberalizem, ideologijo s katero se informatika v veliki meri prepleta, je smiselno to spremembo premisliti bolj natančno. Zato pa je najprej potrebno premisliti zakonitost in pravilnost (v smislu na kaj se pravila nanašajo). Znanost namreč išče naravne zakone. In tako so naravni zakoni izraz vednosti na nekem področju. To pa je zato, ker so naravni zakoni univerzalni. Veljajo za vse primere na nekem področju. Na primer gravitacija velja za vsa telesa z maso. Vsa telesa imajo neko maso in zato vsa delujejo (se premikajo) na nek določen način, na način, ki je izražen z zakoni gravitacije. Bistvena za zakonitost je torej ta univerzalnost, splošnost. Tu ni izjem. Zdi pa se, da statistične znanosti omogočajo neko drugačno razmišljanje. Statistika, verjetnost in permutacije so v nekem smislu področja matematike, ki jih utemeljuje teorija množic. Neka množica pa je bistveno neka celota. Zato je bistveno razmerje med celoto in univerzalnostjo. Univerzalnost je neka celota, ni pa vsaka celota univerzalnost. In ker so statistične znanosti utemeljene na teoriji množic, pridejo do neke vednosti o neki množici, o neki celoti. Toda ta vednost tako ni povsem ista kot vednost, ki jo izražajo naravni zakoni. Zdi se, da množice in posledično dojemanje celote lahko nadomesti univerzalnost. V nekem smislu tako te vednost ne pridejo do naravnih zakonov. Ampak pridejo do pravil. Kolikor so pravila mišljena kot nekaj, kar prikazuje neko množico ali neko celoto. Torej pride se do nekih vzorcev, do verjetnostne razporeditve (in ta verjetnost je lahko zelo velika). Toda vedno so mogoče izjeme. Celota je torej tu mišljena kot neka pravilnost in ne kot zakonitost. Išče in dobi se pravila. Svet, dogajanje v svetu, vzorce, ki jih bivajoče ustvarja tako tu izražajo pravila, ne pa zakoni. To je značilno tudi za tisto fiziko, ki na bistvenih področjih uporablja statistične metode, na primer kvantna mehanika. Na primer najbolj verjetno je, da nek elektron kroži okoli jedra atoma, toda mogoče je, da se v naslednjem trenutku pojavi na drugi strani vesolja. Ta verjetnost je infitezimalno majhna, toda obstaja. To je mogoče, je nekaj, kar se po kvantni mehaniki lahko zgodi.

In v nekem smislu je to pojmovanje tako bolj skladno s prepričanjem, da svoboda obstaja. Kajti svet, ki ga določajo zakoni, je lahko hitro mišljen kot deterministični svet. Potrebno je veliko mentalne gimnastike, da se uskladi zakonitost s svobodo. In, kakor rečeno, mislim, da ta uskladitev historično, kakor je bila izpeljana, ni bila uspešna. Argument, ki usklajuje svobodo in zakonitost (klasično mehaniko) je nesmiseln. Zdaj pa svet ne določajo zakoni, ampak pravila. Ta pa dopuščajo izjeme. In dajejo prostor za nedeterministično delovanje vsemu, kar biva. Tako kot na primer neka slovnica določa nek jezik. Slovnica so pravila nekega jezika. Toda nekaj smiselnega je mogoče povedati tudi, če se ta pravila krši. Posamezno bivajoče je tako v nekem smislu lahko mišljeno kot svobodno. Svet dopušča neko raznovrstno delovanje (tako se zdi).

Toda tu se stvari dodatno zapletejo. Kibernetika in informatika sta namreč izrazito praktični vedi, bistveno sta povezani s tehnologijo in njenim upravljanjem. Zdi se, da sta bolj ali v prvi vrsti načina delovanja kot pa da bi bili teoriji. In tako pri njima ne gre toliko za to, da iščeta neka pravila po katerih svet deluje, ne poskuša se najti neke vzorce, ki so prisotni v svetu. Ampak se ustvarja pravila s katerimi se nadzoruje tehnologijo. Ustvarja se pravila kot so računalniški programi. Tehnologija, ki je za ti vedi bistvenega pomena konec koncev ni nekaj danega, ampak je rezultat delovanja teh ved. Vzorcev, ki so značilni za to tehnologijo, se tako ne išče in izraža, ampak se jih izumi in določi. Pravila tako izražajo dejanskost, so najbolj natančen opis sveta, ki je na voljo, hkrati pa so nekaj, kar se izdela in določi. Narcisizem težko priborjen v liberalizmu, se tako elegantno prelije v informatiko. Zdaj se namreč lahko zdi, da ima (v tej ideologiji) posameznik moč ustvarjati sama pravila sveta. Hkrati pa se spremeni tudi pojmovanje svobode. Posamezni elementi delujejo v skladu s pravili, saj so pravila način, kako svet je. Toda pravila so lahko določena arbitrarno (so odvisna od naše tehnološke iznajdljivosti). In določena so zunaj sistema samega. Ni sistematične teorije, kako nek element določa (piše, kodira) svoja pravila. V družbenem kontekstu jih dejansko določa diktatorska elita. Svoboda je tako mišljena kot optimalno delovanje v skladu z nekimi vnaprej določenimi in nekritično sprejetimi pravili (glej na primer von Neumann). To je svoboda podgane v labirintu. Podgana ima različne možnosti, kam lahko gre. Toda le ena odločitev jo vodi iz labirinta. To je pot, ki jo vnaprej določi eksperimentator. In svoboda je, če ima možnost, da presodi, katera pot je v skladu z njenim (dejansko z eksperimentatorjevim) ciljem, da pride iz labirinta. Dane so torej različne možnosti, svet ni determinističnem. Toda zgolj izbira določenih možnosti je pravilna. Ena od možnosti je bolj pravilna kot druge, je bolj optimalna. Vse možnosti so v skladu s pravili, toda ena izmed njih dovrši ali udejanji cilj, ki ga ima tisti, ki izbira. Omogoča optimalen rezultat glede na dana pravila. To je tu mišljeno kot svoboda. Optimalna odločitev. Temu bi se lahko reklo tudi svoboda karakterjev v video-igrah. Tudi tu so na voljo različne možnosti, toda te možnosti so omejene in določene s programom, ki je ta video-igra. Svoboda je tu torej mišljena kot delovanje v skladu z (absurdnimi) pravili, še več kot delovanje v skladu s cilji teh pravil. Pri čemer ni nikakor razloženo, kako naj bi bilo to dvoje povezano. Obstajajo torej različne možnosti, za razliko od determinizma in liberalizma, toda te možnosti so vnaprej določene s pravili. Lahko bi se reklo, da so ta pravila neskončna kletka. In ker je informatika bistveno povezana s tehnologijo, je vseskozi mišljeno, da se ta pravila ustvarja (tako kot je potrebno kodirati nek program).

Logika krožnosti (6)

by

To pa vodi do razlik v ideologiji glede na liberalizem. V liberalizmu je svoboda mišljena kot vzpostavljanje krožnosti. Kar implicira zahtevo po nenehnem izbiranju sebe kot edine možnosti s katero se svobodo doseže. Tako je megalomanski narcisizem neposredna posledica pojma svobode. V informatiki pa je krožnost, preko povratnih zank, mišljena kot neko dejstvo, ni je potrebno šele vzpostaviti. V ideologiji, ki jo utemeljuje informatika narcisizem tako ni neposredna posledica te ideologije (lahko bi se zgolj cinično reklo, da je predpostavljen). Kljub temu pa je le ta lahko prisoten. Toda glede na liberalizem se izraža ali je prisoten na drugačen način. Ker so povratne zanke neko dejstvo, so nek mehanizem, so neko bivajoče, nek del sistema. So tisti del sistema, ki nekaj, kar je zunaj sistema preoblikuje v nekaj, kar je za sistem in v sistemu. So tisti del sistema, ki bistveno določa sam sistem. Za kibernetiko in informatiko so to strukture, ki so najpomembnejše za sam sistem. Določajo kakšen je sistem in kako se razvija. Tudi v družbi kot primeru nekega sistema tako obstajajo neke institucije, ki določajo kroženje delov družbe, torej materije, informacij in moči v sami družbi. To so transportni sistemi, trgovine, banke, pa šole, mediji ter birokracija in politične stranke. Kajti te institucije dejansko ničesar ne proizvajajo, ampak zgolj premeščajo nekaj, kar je že bilo ustvarjeno. In če je večji del ekonomije namenjen vzdrževanju in poslovanju teh institucij kot institucij, ki nekaj proizvajajo, potem se ta družba bolj ukvarja s sabo, kot pa, da bi delovala v nekem okolju. Takšna družba bo tako primer narcistične družbe v tej ideologiji. Torej kot nenehno kroženje in kot preveliko ukvarjanje s kroženjem.

Glede informatike in krožnosti pa je pomembno še naslednje. V filozofiji je bila krožnost mišljena kot neka samostojnost, kot značilnost substance. Ta pa je bila mišljena kot nekaj nespremenljivega, kot nekaj sebi-enakega. Na primer materija je bila mišljena kot substanca ali pa razsežnost. Krožnost je bila razlog ali vir te nespremenljivosti. Razlog je, da je bila ta krožnost mišljena kot nekaj logičnega, metafizičnega in torej v nekem smislu kot nekaj abstraktnega. Namreč to, kar se je imelo za primer krožnosti, torej substanco, je nekaj, kar ni neposredno dano, to niso neki fenomeni. Ne more se na primer neposredno videti razsežnosti. Razsežnost ni nekaj, česar se je mogoče dotakniti. Tako so bile takšne substance nekaj, kar je vselej sebi-enako in nespremenljivo. Ker so bile njihove lastnosti odvisne zgolj od njih samih, se niso spreminjale. Ker so bile same svoj vzrok, je bil učinek nerazločljiv od vzroka, od njih samih. V kibernetiki in informatiki pa je drugače, saj je krožnost mišljena kot neko dejstvo, kot del narave. V tej vedi je krožnost značilnost kompleksnih sistemov; strojev, živih bitij, zavesti in družb. Ti sistemi so nekaj bivajočega, so nekaj, kar obstaja, teorijo pa se vzpostavi zato, da bi se razložilo to bivajoče. Povratne zanke so značilne za te sisteme. So dejansko to, kar te sisteme omogoča, jih vzpostavi, saj vzpostavi robustnost in je tako pogoj, da se kompleksni sistemi lahko obdržijo v spremenljivih okoliščinah (ki so, praktično, vedno prisotne). Za to teorijo je tako krožnost bistvena značilnost teh sistemov. In če premislimo na primer vso raznolikost živih bitij kot primera takšnih sistemov, sistemov, ki jih informatika poskuša razlagati, potem je mogoče priti do sklepa, da je krožnost tu mišljena obratno kot je bila mišljena v metafiziki. Krožnost je tu točno vir mnogoterosti in raznovrstnosti. Je tudi vir spremenljivosti teh sistemov, ne pa sebi-enakosti. Kroženje materije, energije in informacij vzpostavlja vsa najrazličnejša živa bitja, od rakov do dreves, prav tako pa ta krožnost omogoča kar najrazličnejše družbe, stroje ter stanja zavesti. Šele kroženje omogoča preoblikovanje neke danosti v praktično katero koli organizirano celoto.

Zdi pa se, da je krožnost v informatiki vzeta spet na nek tretji način. Kibernetika se je namreč razvila iz ali je utemeljena na tehnologiji, na inžinirstvu. Prvobitno je to nek način delovanja, izdelovanja in proizvajanja. Kibernetika se je razvila predvsem med drugo svetovno vojno. Poskušala je rešiti praktične probleme v protiletalski obrambi, v komunikacijah, poskušalo se je izdelati vodene rakete. Ta praktični vidik je prvobiten, teorija, kolikor je je, bolj sledi tehnološkim izumom kot pa, da bi jih utemeljevala. In pri tej tehnologiji, pri proizvajanju je bistven nadzor (še posebej v vojaškem kontekstu), to, da stvari delujejo. Zato pa je potreben nadzor. Poskuša se nadzorovati novo tehnologijo, izume. Ne sprašuje pa se, kakšen je cilj kibernetike kot nove vede, ali pa kakšen cilj (če kakšen), imajo novi izumi. Ta cilj določajo politiki ali pa vojaški voditelji. Kibernetika sama mora zgolj izumiti in upravljati ter nadzorovati svojo tehnologijo. Ta nadzorovanje se tako prenese iz prakse v teorijo in postane cilj sam po sebi, postane cilj te vednosti. Tako, da se ima kibernetika na koncu sama za znanost nadzora. Povratne zanke so tako mehanizmi, ki so značilni za zapletene sisteme, so krožnost, ki je značilna za neko bivajoče. Toda ta krožnost je mišljena v odvisnosti od nadzora. Prisotno je torej povratno delovanje glede na nek cilj in ta cilj je nadzor ali pa nek cilj, ki ga dajo politiki. Poanta je, da je ta cilj sistemu določen od zunaj, izven sistema samega. In tako kibernetika lahko misli, da ima nek sistem nek svoj cilj, da torej neko bivajoče deluje na nek organiziran način, v skladu z nekim ciljem, ki ga ima. Tako na primer ta veda opredeli tudi živa bitja. Ne misli pa samega izbiranja ciljev. To ni del vednosti in zato tega ne pripisuje sistemom, ki jih raziskuje. Kibernetika izbiranje ciljev pripisuje nečemu sistemu zunanjemu. Sam mislim, da je prav izbiranje ciljev bistven del modrosti, zavesti in tudi življenja. Kroženje je tako v kibernetiki v odvisnosti ali zaradi nadzora. Nadzor pa je place-holder za kateri koli cilj, ki ga določijo politiki, nekaj zgolj navidez sistemu zunanjega. V odsotnosti domišljije teh politikov postane cilj sam nadzor. In tako se pride do situacije, ko je krožnost vir nadzora. Ni nekaj, kar je vir raznovrstnosti živih bitij, ampak je mehanizem se poskuša preprečiti različnost.

Obstajajo torej različna pojmovanja krožnosti. V liberalizmu je ta mišljena kot še ne in nikoli zares dosežen cilj. V teoriji zapletenih sistemov je krožnost mišljena kot neko dejstvo, ki razlaga te sisteme. Ti sistemi pa sami bodisi ostajajo v stanju sebi enakosti (nimajo nekega svojega cilja), torej v stanju homeostaze bodisi pa se znotraj njih in znotraj tega kroženja izoblikuje tudi nek cilj h kateremu se sistem razvija (autopoiesis). V kibernetiki in informatiki pa je krožnost način, kako se doseže ali udejanji nek zunanji cilj.