Tag Archives: ideologija

Romanticid (1)

by

V zgodovini ideologij je nastalo le malo tako smrtonosnih in zahrbtnih idej kot je romantika. Je tudi ideologija, ki prevladuje zadnjih 200 let. S stališča evolucije je torej ona tista, ki je prestala naravno selekcijo in se ne le ohranila, ampak je postala tudi prevladujoča. Luisettijevo razmišljanje v članku Schmitt in Agamben- od biopolitike do političnega romanticizma lepo prikaže vseprisotnost in problematičnost te ideologije. V nadaljevanju tako sledi parafraziranje ali pa kar citiranje tega članka.

Limanice

Tako je sodobna politična teorija po Espositu večinoma ujeta v aporetično razmerje med Schmittom in Foucoultom. Na eni strani pristaši foucoultove biopolitike življenje obravnavajo kot neposredni vir političnih fenomenov, kot pozitivno domeno, soočeno s pouvir-savoir (moč-znanje) zahodne modernosti. Na drugi strani so schmittovski koncepti razumljeni kot teoretska orodja, ki filtrirajo in utekočinjajo golo življenje, s čimer ohranjajo ločitev med pred-političnimi živimi subjekti in normami, ki so jim vsiljene.

Agambnov projekt (dialektično prepletanje Foucoultovske biopolitike in Schmittove politične filozofije, ki naj prvo podredi predhodno dekonstruirani avtonomiji druge) predstavlja razkrivajoči simptom bolezni, ki teži sodobno politično filozofijo. Namesto tega Luisetti predlaga, da se fokus premesti na Schmittovo obravnavo presečišča življenja in politike.

Politična entiteta je suverena izključno v smislu, da odločitev zastran kritične situacije zadeva merodajno grupiranje ljudi. Lokus političega ni suverenost kot odločitev ali kot izjema, temveč intenzivnost ločevanja in združevanja življenjskih sil (pri Schmittu je cilj isti kot pri Foucoultu; upravljanje z biološkim življenjem). Iz perspektive ekonomsko tehničnega sistema kapitalistične produkcije ter liberalne trgovske, cerkvene in šolske politike so edini legitimni koncepti depolitizirane kategorije etike in ekonomije, ki jim ustrezajo množična manipulacija in nadzor, tekmovanje in regulacija vladanja. Da bi politično racionalnost rešil pred nevtralizacijo, ki jo je vpeljal liberalizem Scmitt tvega z zagovorom politike biofilozofskih konceptov. Končni cilj politike je maksimirati imanentno dinamiko življenja.

Vse to se dogaja nasproti političnemu romanticizmu, ki je razvilo poglobljeno predstavo in eksistencialno prakso organske pasivnosti, ki ogroža preživetje politične institucije kot take. Če liberalizem in marksizem depolitizirata le ekonomsko in etično dimenzijo, pa romanticizem estetizira politiko kot celoto. Estetizacija je simptom strukturne konfiguracije afekta. Romanticizem izumi lirično, antinomično in dialektično prakso emotivnih stanj in sodb; prazno, a privlačno obliko aktivnosti, ki po Schmittu poskuša nadomestiti vsakršno intenzivno distribucijo človeških bitij in historičnih dejstev. Estetizacija politike je bio-estetika organske pasivnosti, ki je surogat politične vitalnosti. Za politični romanticizem je konkretna realnost goli occasio za višjo obliko produktivnosti, ki trdi, da je bolj vitalno od političnih odločitev. Kar se dovrši v nenehnem preusmerjanju konkretnih antitez na drugo področje.

Diagnoza je torej, da romanticizem ustvarja pasivne subjekte, subjekte, ki se zamotijo z nečim nepomembnim, da romanticizem loči intenzivnost življenjske moči od politike. To pa se doseže z estetizacijo (afektivnosti), ki je tako mehanizem romantičnega delovanja. Še preden se preide do Luisettijeve rešitve in njene kritike, se zdi smiselno zaustaviti pri dvojem.

Nevtralizacija

Kot prvo zgolj dva stavka o estetizaciji. Estetizacija naj bi bila mehanizem s katerim romantika uveljavlja svojo ideologijo. Toda v istem času, ko se pojavi romantika, iz estetike izgine pojem lepote, ki je bil za estetiko ključen pred tem (pustimo ob strani podrobnost, da se estetika takrat še ni imenovala estetika). Tako se zdi, da se z estetiko zgodi isto kot se sedaj dogaja s politiko, je nevtralizirana in to tako, da ji je odvzeto njeno bistvo. Estetika, bolj natančno, lepota tako ni mehanizem romantike, ampak njena prva žrtev.

Kot drugo pa se zdi smiselno bolj natančno premisliti idejo, da romanticizem proizvaja prakso organske pasivnosti. Najprej je potrebno to izjavo bolj precizirati. To spoznanje je namreč potrebno premisliti na ozadju dejstva, da so romantične družbe lahko zelo dejavne (kolonializem, tehnološke revolucije…). Poleg tega je nek nemir in razgibanost zaznati tudi znotraj samih družb, torej na ravni subjektov. Romantični subjekti so namreč lahko zelo dejavni, v dandašnjem času se celo zdi, da je romantika najbolj eksplicitno prisotna prav v aktivizmih, torej pri posameznikih, ki se grejo aktivizem. Ali, kakor je ugotovljeno že zgoraj, romanticizem izumi neko (prazno) obliko aktivnosti, ki nadomesti obliko aktivnosti, ki je smiselna. Da romanticizem proizvaja pasivne subjekte je torej potrebno precizirati, v splošnem namreč ta trditev ne velja. Ni pa to napačna trditev, zdi se namreč, da romanticizem proizvaja pasivnost neke vrste.

Razlog zakaj in do kakšne vrste pasivnosti pride, si je najbolje pogledati pri nekom za kogar je zelo sporno, če je sploh romantik, pri Heglu.

by

Od umetnosti smo se odvrnili, ker se je ona odvrnila od lepote. In najbolj ji zamerimo, da poskuša povedati neko resnico. Umetnost ni bila nikoli resnična, toda to je bila njena moč in ker je bila lepa, smo na resnico tudi z veseljem pozabili. Potem pa se je nekaj zgodilo, umetnost je postala nemška in naenkrat se je umetnost zbala svoje lastne lepote in začela iskati resnico. Kako neposrečeno. Jasno, umetnost je vedno hotela biti malo resnična, toda to je bil le poper, začimba, prevladala pa je lepota. Ne zdaj. Umetnost sama ni bila nikoli dovolj sposobna, da bi našla resnico, in tudi nikoli ne bo. Zato se tudi govori, da je nekaj umetniška resnica, ker namreč ni tista prava. In zato se je umetnost vedno naslonila na neko že obstoječo resnico, na katero koli laž, ki se je bolj ali manj posrečeno našemila v resnico. Poleg tega, umetnost potrebuje sredstva iz katerih dela nekaj lepega. Zato je umetnost vedno bila kurba tistega, ki ji najbolje plača. Mi nimamo nič proti kurbam, toda proti nelepim kurbam…, no njih pustimo pri miru.

K temu še neka zabavna opazka. Umetnost vedno potrebuje neko resnico, torej neko ideologijo na katero se nasloni. Potrebuje nek miselni sistem, katerega umetnost je. In vladarji ter ideologije so umetnost z veseljem sprejemali, jo z veseljem plačevali, saj so mislili, da ne more škoditi, če njihova ideologija, njihov sistem postaja lepša kakor že je (razen anglo-saksonskih ideologij, te res nikoli niso čutile potrebe, da bi bile lepe). Toda kakšnega trojanskega konja so s tem kupili! S tem, ko je umetnost ozaljšala nek sistem, je prikrila neprijetne resnice v njem. Prikrila je resnice, s tem spremenila sam sistem in tako ta sistem ni bil več isti kot pred tem; bil je bolj načičkan, toda manj v skaldu z dejanskostjo. Ni bil več resničen. Resnice se ne da polepšati in si pri tem misliti, da bo le to še naprej ostalo resnica. Ko neka ideologija postane lepa, s tem postane tudi zavajajoča.