Za informatiko in širše za reprezentacije, za naše pojmovanje mišljenja, jezika in informatike, so se tako izkazali kot bistveni, kot prisotni na ključnih mestih, neki določeni pojmi, ki jih je zato smiselno bolj natančno premisliti. Tu mislim predvsem na naključje, na bivanje možnosti in na čas.

Naključje je nek bistven koncept, ki je prisoten v sodobnem razumevanju sveta, v sodobni epistemologiji in ontologiji. In naključje je nekako povezano z verjetnostjo ter s statističnimi znanostmi. Toda to ni bilo vedno tako, pomen naključja in njegovo mesto v ontologiji se je v zgodovini spreminjalo. Tako so na primer stari Grki poznali tako naključje kot verjetnost, a ju niso povezovali. Saj so z naključjem mislili nekaj, kar je izven kakršnega koli reda, izven zakonov in torej tudi zunaj dosega znanja (glej Agazzi; Probability in the sciences, 7). Verjetnost pa je bila mišljena kot neko naše znanje. Kasneje, v renesansi, pa se začne oboje povezovati. Toda tudi, ko se oboje poveže, obstajajo različne možnosti, na kaj se naključje nanaša. Tako je lahko kot naključna mišljena neka celota, na primer nek plin. Plin je sestavljen iz molekul in razporeditev teh molekul je naključna. Same molekule in gibanje neke posamezne molekule pa ni mišljeno kot naključno, ampak je mišljeno povsem deterministično, le razporeditev celote je naključna. Drugače je v kvantni mehaniki, tu se naključnost nanaša na posamezen delec. Gibanje in spreminjanje teh delcev je naključno. Naključje je tu mišljeno kot izbira, določitev enega elementa, ne pa nekega drugega. Na primer kot mutacija v evoluciji ali pa prisotnost 1 na določenem mestu zaporedja. Pri zgodovini pa je naključnost prisotna bolj v tem, da se nek dogodek pojavi, ali zakaj se pojavi ali zakaj se pojavi točno takrat. Naključnost je tako tu nedvomno prisotna v samem svetu. Je ontološko bolj pomembna, saj je prisotna v najbolj temeljnih delcih iz katerih je svet sestavljen.

Poleg tega pa je naključnost lahko mišljena kot prisotna še na nek drug način, namreč kot zaporedje. Namreč kot zgodovina, kot evolucija. Tu serija naključnih dogodkov vzpostavi neko ureditev, neko strukturo ali organizacijo. Serija naključnih dogodkov določi neko bivajoče. Naključnost je tu prisotna obratno kot v termodinamiki. Tam so bili osnovni elementi (molekule, delci) deterministični, celota, plin, pa ni imela neke strukture in je bila prisotna kot neko naključje. Tu pa naključni osnovni delci, dogodki, mutacije DNK-ja, vzpostavijo neko organizirano, strukturirano celoto. Živo bitje kot rezultat evolucije je rezultat naključnih sprememb. Toda naključnih sprememb, ki so se ohranile in ki se nalagajo ena na drugo. Tako se tu osnovni delci, struktura DNK, človeški dogodki in podobno spreminjajo naključno, hkrati pa tvorijo urejeno, organizirano celoto.

Mislim na naslednje. Če je bila v klasični mehaniki dejanskost mišljena deterministično in če so torej bili posamezni dogodki v svetu lahko zgolj nujni, potem se to razumevanje z razvojem znanosti spremeni. V termodinamiki tako postane prisotna neka arbitrarnost, naključnost. Toda ta naključnost je nekako prisotna v celoti. Posamezni delci in njihovo gibanje je še vedno mišljeno deterministično, toda celota je nekako naključna. Kasneje, v kvantni mehaniki pa ta naključnost postane prisotna v samih delcih, v dogodkih v svetu. Na primer, kje se nahaja nek elektron glede na predhodni trenutek je naključno. In še vedno je mogoče priti do nekega znanja o svetu. Način, kako priti do znanja o takšnem svetu, o svetu, kjer je naključje prisotno, kjer so dogodki naključni, pa je v tem, da se te naključne dogodke misli kot določeno zaporedje. Takšno zaporedje določa dejanskost. Zgodovina teh naključnih dogodkov se ohrani in določa sedanje stanje, sodobno dejanskost. To so znanosti kot so teorija evolucije, geodezija… Zaporedje tu postane bistveno. In zato čas ni več (v znanostih) nekaj trivialnega.

Naključni so dogodki, samo zaporedje pa ni naključno. V nekem smislu pride do obrata. Prej je bilo naključje izraz naše nevednosti in je bilo del epistemologije, svet pa je bil nujen in determinističen. Zdaj pa je svet naključen, medtem ko je naše vedenje o njem vseeno prisotno in to vedenje kot vedenje je neka nujnost.

To je smiselno razmisliti še bolj podrobno. Obstaja namreč več različnih ved, kjer je naključje prisotno na tak način, kot neko zaporedje, ki organizira in določa celoto. Na primer kozmogonija (zgodovina in razvoj vesolja), teorija evolucije, zgodovina ter tudi informatika. Kolikor je ta mišljena kot zaporedje minimalnih razlik, torej kot nek vzorec in kolikor se tu misli pomen tega vzorca, torej pomen neke informacije. Vse te vede so si podobne, v smislu, da serija naključnih dogodkov določa to, kar je prisotno zdaj. Tako je serija nekih dogodkov določila, kakšno je sedaj vesolje. In z dogodki so tu jasno mišljeni veliki dogodki, dogodki, ki določajo različne konstante, na primer kozmološko konstanto. Evolucija pa določa organizacijo živih bitij, določi, kakšna so. In med evolucijo in na primer zgodovino obstaja pomembna razlika. Pri evoluciji je tako, da obstaja nek razlog, nek mehanizem, zaradi katerega serija naključnih mutacij ustvari neko organizirano celoto, torej neko živo bitje. Ta razlog je seveda naravna selekcija. Naravna selekcija vodi do organizacije tako, da izloči veliko večino naključnih zaporedij. Obstaja torej nek razlog, nek mehanizem, ki iz naključij vzpostavi organizirano celoto. Težje je določiti, če nek tak razlog obstaja tudi v informatiki in zgodovini in kozmogoniji. Zgodovina kot serija dogodkov določa sedanjo družbo. Medtem, ko zaporedje minimalnih razlik določi pomen informacije. Osnovna logika teh ved pa je torej enaka. Zaporedje naključnih dogodkov torej ustvari pripoved in je neka struktura, neka organizirana celota.

A obstajajo tudi pomembne razlike. Razlike so v tem, kako so mišljeni osnovni elementi nekega zaporedja. Tako sta v informatiki prisotna dva elementa, 1 in 0. Dogodek je tu izbira med tema elementoma in s stališča informatike je ta izbira povsem naključna. Informatika ne ve in je ne zanima, zakaj je izbrana 1 in ne 0, kajti ukvarja se s tem, kako verodostojno reproducirati serijo takšnih izbir, kako prenesti informacijo. Dva elementa torej določata pomen neke informacije, ali ustvarita neko informacijo in posledično serija takšnih izbir ali informacij ustvari neko pripoved (naracijo). Pri evoluciji pa se prenaša DNK zaporedje in le to je sestavljeno iz štirih nukleinskih kislin, A, C, T, G, ki so bistvene. Tu so torej prisotni štirje elementi, njihovo zaporedje pa določa organizacijo in/ ali morfologijo živih bitij. Nasprotno pa se zdi, da obstaja neskončno različnih dogodkov v zgodovini ali ki so zgodovina. V smislu, da je kvaliteta dogodkov, ki določajo dejanskost družb neskončno ali nedoločljivo različna. Tako dejanskost družb določajo dogodki, ki so vzpostavili neko ideologijo, pa drugi, kjer se pojavi neko znanje in neka praksa. Potem so tu dogodki, ki določajo demografijo družb. Pa nato vojaški in politični dogodki. Dogodki kot elementi nekega zaporedja tu vsekakor niso tako jasni in nedvoumni kot v teoriji evolucije in v informatiki. Prav tako je kvaliteta dogodkov vsaj meni nejasna tudi v kozmogoniji. Obstaja torej neka pomembna razlika med končnim in neskončnim številom elementov v zaporedju, ki ustvari neko organizirano celoto. Kajti le končno število elementov lahko tvori klasično verjetnostno matematiko. Prav tako končnost elementov implicira neko končnost ali zamejenost teh področij (evolucije in informatike).

Elementa, ki tvorita neko zaporedje v informatiki pa sama v nekem smislu nimata pomena, sta 1 in 0. Tako obstaja neka dodatna plast, kjer neko takšno zaporedje dobi pomen, kjer informacija dobi pomen. Na primer ko se nekemu takšnemu zaporedju pripiše nek pomen, ko neko tako zaporedje izraža nek koncept, ko je demotacija nekega pojma. Naključnost elementov v informatiki, je naključnost kateri element je prisoten, 1 ali 0. Do organiziranosti nekega zaporedja pa pride drugje, v določenemu zaporedju takih elementov. Torej v tistih zaporedjih, kjer na primer neko zaporedje denotira nek pomen. Torej na osnovi tega, kaj neko zaporedje denotira. In ker so programi tisti, ki izvedejo denotacijo nekega zaporedja elementov v nek pomen, so oni tisti, kjer pride do organizacije. Tu se naključnost spremeni v neko organizacijo. To je tisto, kar v informatiki preoblikuje naključnost (osnovnih elementov) v strukturirano, organizirano celoto. V tem smislu so analogni ali imajo isto funkcijo kot naravna selekcija v evoluciji. Zdi se, da v zgodovini ni nekega takega mehanizma, ki bi sistematično preoblikoval naključnost elementov v neko organizirano in v končni fazi bistveno nenaključno celoto. Kar ne pomeni, da družba ni taka nenaključna, organizirana celota, ampak le, da mehanizem, kako se to dogaja ni znan ali enoten ali izpostavljen.