Propaganda

Povezanost informacij

Zdi se tudi, da je večina informacij sestavljena iz več posameznih informacij. Torej se da takšno informacijo razdeliti na različne manjše informacije, ki jo sestavljajo, tako kot mnoge barve in oblike hkrati tvorijo vidno polje. Ker gre to razdeljevanje lahko zelo daleč (če ne celo v neskončnost), je smiselno, da se pri mišljenju neke informacije, njeni sestavni deli, manjše informacije, ki jo sestavljajo, zlijejo v eno celoto, ki je ta določena in nova in drugačna informacija. Pomembno je torej, da se manjše informacije poenostavi, da posameznik ni osredotočen na njih, kajti šele to mu omogoča, da je osredotočen na celoto, ki jo sestavlja ta množica. Že tu se zdi, da neka informacija nekako izhaja iz drugih informacij, celota iz delov. Celota kot rezultat delov. Za razumevanje procesa dojemanja informacij, pa je bistveno nekaj drugega. Namreč, da šele poenostavljanje in neosredotočenost na manjše informacije (na nekatere informacije) omogoča, da je subjekt osredotočen na informacijo kot celoto (na drugo informacijo). Subjektova zavest pač ne omogoča, da bi bil osredotočen na veliko množico informacij hkrati. Zato je poenostavljanje manjših informacij pogoj dojetja informacije kot celote. Poenostavljanje in neosredotočenost pa sta nemišljenje in prazno priznavanje. Da bi se lahko v polnosti mislilo neko informacijo, je potrebno privzeti druge, da bi se začelo misliti, je kot enostavno in resnično potrebno vzeti nekaj, kar je dejansko kompleksno. V nekem trenutku je potrebno poenostavljeno privzemanje nečesa, zato da se lahko misli nekaj drugega.

Z vpeljavo časa pa se zadeve nekoliko zakomplicirajo in z mišljenjem tega momenta omogočajo boljše razumevanje celote stvari. Če subjekt namreč ne more biti hkrati osredotočen na več informacij, pa je lahko na njih osredotočen in jih misli zaporedoma. Mišljenje je neka trajajoča dejavnost. Osredotočenost na neko informacijo v mišljenju postane osredotočenost na različne momente neke informacije, njihovo prehajanje, na dele in celoto. Poanta je, da to, kar je protislovno, če se privzema kot bivajoč le en sam trenutek v času, ni več protislovno in nemogoče, ko gre za trajanje. Čas in trajanje tako omogočata, da se dojame, kako neka informacija izhaja iz drugih informacij ter kako so le te vsebovane v neki drugačni informaciji.

To velja za vse načine izhajanja, še posebaj pa za samo izhajanje v času. Veliko stvari v času namreč ni zgolj zaporednih, ampak tisto, kaj je prej, določa tisto, kaj je kasneje. Tako je nekaj lahko mišljeno kot vzrok in drugo kot učinek, nekaj kot povod in/ ali razlog ter drugo kot rezultat, nekaj kot osnova iz katere genetično izrašča nekaj drugega ter kaj je še podobno časovno povezanih in odvisnih dogodkov. Bistveno je, da kakršna koli že časovna odvisnost je, če je le odvisnost kot povezanost v času, v vseh teh primerih prav tako obstaja neka večja, sestavljena informacija. To je informacija, ki zajema to medsebojno povezano dogajanje v času. Tako kot mnogi oblaki različnih barv omogočajo videti nevihtno nebo, tako je hitro spreminjanje toplote in pritiska vzrok nevihte. In tako kot vsi oblaki in bliski dajo celotno sliko (informacijo) nevihte, tako šele zaporedno in soodvisno dogajanje na nebu, omogoča razumevanje nevihte. Šele to, torej dojemanje sprememb in povezanosti v času, daje celotno informacijo o naprimer nevihti. Na nek način je v informaciji učinka vsebovana informacija vzroka. Spet drugje je za celotno informacijo potrebno imeti poleg učinka ali dejavnosti, še druge informacije, informacije o preteklosti. Poanta je, da čeprav vsaka informacija lahko nastopa ločeno od drugih informacij, šele kombinacija te informacije z drugimi informacijami tvori pravo razumevanje dejanskosti. Informacija je lahko prisotna in sprejeta sama zase, kot dejanskost, kot učinek kot sklep in rezultat, torej ločena od informacij iz katerih izhaja. Taka informacija je lahko povsem skladna z dejanskostjo, lahko je povsem resnična. Toda taki informaciji vseeno manjka aktivnost, notranja dinamika, ki je to informacijo sploh proizvedla in ki ji določa (ki ji je določala) njej lastno smer, torej povezovanje in vplivanje na druge informacije. Ko je informacija ločena od tistih informacij iz katerih izhaja, se ji spremeni njena aktivnost, njena moč.

Opredelitev propagande

Vse to je bistveno za propagando, zdi se namreč naslednje. Propaganda je nek način posredovanja informacij. Potrebno je torej določiti ta način. In zdi se, da je za propagando značilno, da je propaganda tisti način posredovanja, kjer se hoče, da prejemnik sprejme neko določeno informacijo. S propagando se hoče doseči, da prejemniki sprejmejo in privzamejo neko informacijo kot resnično. To pomeni, da se s propagando poskuša doseči prepoznanje neke vsebine (kot resnične). V tem smislu je propaganda podobna spoznavanju. Propaganda spreminja formo posredovanja zato, da prenese eno in isto vsebino. Tako kot pri mišljenju in spoznavanju subjekt iz tega, kar že privzema in ve izpelje nekaj, česar še ne ve, nekaj česar prej še ni privzemal, tako poskuša propaganda s spreminjanjem forme posredovane vsebine, doseči, da subjekti sprejmejo to vsebino. Vendar pa med propagando in spoznavanjem obstaja razlika. Spoznavanje je namreč sklepanje, je trajajoče dogajanje, kjer so zaporedne predstave medsebojno povezane, ene po nujnosti, zaradi narave vsebine izhajajo iz drugih. Samo takšno spoznavanje je pravo spoznavanje. Pri propagandi pa je informacija za katero se hoče, da je sprejeta (sklep), povezana s katerimi koli drugimi informacijami, da bi le bila sprejeta. Sklep je tu odrezan od svojih premis, zato tu ne gre za sklepanje. In zato si propaganda in spoznavanje nista analogna. Propagande se tako ne da razlagati iz spoznavanja, zato je potrebno najti neko bolj osnovno analogijo. Propaganda je, nasprotno, analogna verskemu upravičevanju prepričanj, torej dogajanju, kjer se privzame neka dogma, nato pa se jo na vsak način poskuša utemeljiti in upravičiti. Tem dogmam se torej doda neke razloge, zakaj naj bi bilo dobro, da se jih sprejme za resnične in zgolj eden od načinov takšnega upravičevanja je, da se jim da videz sklepanja. Tako se lahko reče, da je propaganda analogna mišljenju, kolikor je z mišljenjem mišljeno spreminjanje predstav v zavesti.

Propaganda je torej zagovarjanje nekega sklepa, neke informacije, neodvisno od originalnega sklepanja, ki je vodilo do te informacije. Na nek način se propaganda ne ukvarja s procesom, ki vodi do informacije, ki jo zagovrja kot pravo in resnično. Zanima jo samo sprejemanje te informacije, ne pa njen vzrok. To pa ne le omogoča, ampak nujno vodi do tega, da se ta informacija pojavalja v kombinaciji z informacijami, s katerimi se prej ni pojavljala.

Tok misli je pretakanje različnih predstav. In čeprav ni jasno kako kombinacija nekateriih predstav vodi ali proizvede določeno drugo predstavo, se vendarle zdi, da se lahko privzame, da gre za neko izhajanje, proizvajanje in odvisnost. Ni tako, da kateri koli kombinaciji misli (predstav) sledi katera koli druga misel. Misli in predstave so nekako povezane. Tako pojav določene misli ali predstave povzroči spremembo v tistih mislih, ki prihajajo. Katera predstava se pojavi v kombinaciji s katerimi drugimi mislimi, je pomembno za nadaljne predstave. Prav takšen pa je nujno tudi učinek propagande kot propagande. Propaganda s tem, ko prikaže neko informacijo neodvisno od tistih informacij, ki so jo proizvedle, spremeni kombinacijo ali tok informacij. Propaganda nujno povzroči drugačen tok misli, tok misli, ki je različen od toka, ki je dano informacijo proizvedel.

V tem smislu ima propaganda za posameznika enako funkcijo kot ponavljanje. Pri ponavaljanju se namreč nekaj ponovno pojavlja, to pomeni, da se v različnih situacijah pojavlja znova in znova. To kar se pojavlja je isto, toda situacije so nove in drugačne. Ta kombinacija novih situacij in ponovljenega starega, pa vodi do novih rezultatov, do drugačnega učinka. Tako postane to, kar se je ponovilo del novega toka dogodkov. Tako postane ponovljena predstava del novega toka misli, zdaj je sestavni del novega toka misli, ne pa več njegov rezultat. S tem, ko je v propagandi sklep ločen od sklepanja, se spremeni, postane premisa.

Še drugače povedano, tako pri propagandi kot pri ponavljanju, je to, kar se ponavlja ali zagotavlja na nek način problematično. Neka informacija se ponavlja, ker ni bila sprejeta v pravem trenutku ali na pravi način. Neko dejanje se ponavlja, ker ni imelo željenega učinka, ker ta učinek ni prisoten sedaj, torej, ker se hoče dobiti ta učinek. Tako pri propagandi kot pri ponavljanju je na nek način izpostaljena problematičnost njune vsebine. Problem je v učinku njune vsebine. To pa tudi pomeni, da sta vedno kvečjemu le sredstvo za dosego tega učinka, ne pa smoter.

Propaganda je tako način vzpostavljanja neke informacije. Propaganda znova vzpostavlja prisotnost in s tem (nov) pomen tiste informacije, katere forma je. Propaganda hoče, da bi njena vsebina, to o čemer propaganda je, dobila moč. Kot tako vzpostavljanje moči neke informacije, je nasprotna medijski dejavnosti cenzure, ki je sicer ponavadi uporabljena skupaj z njo. Cenzura je propagandi kontrarna. Kajti propaganda vzpodbuja moč določene informacije, cenzura pa poskuša prikriti in zmanjšati moč neke informacije. Za propagando je problematično to, da neka informacija nima moči, ki bi jo po njenem morala imeti, da ne deluje na druge informacije in prepričanja. Za cenzuro pa je problematično to, da neka informacija takšno moč ima. Cenzura se ukvrja s tistimi informacijami, ki že delujejo, ukvrja se z mislimi, ki že sooblikujejo določen tok misli. Cenzura hoče spremeniti nek določen, že obstoječ tok misli. Prav to, namreč izoblikovanje nekega določenega toka misli, pa je tudi cilj propagande. In zato sta propaganda in cenzura pogosto uporabljeni skupaj, obe namreč hočeta spremeniti obstoječi tok misli, obe hočeta zamenjati moč obstoječih informacij. Obe imata isti cilj. Kljub temu pa gre za dva različna mehanizma. Ker je propaganda vzpostavljanje neke moči, cenzura pa njeno omejevanje, sta to po rodu različni bitnosti. Cenzura ni cel propagande in/ ali obratno.

Različni načini propagande

Vseeno pa obstajajo različni načini propagande in zdaj se zdi smisleno, da se bolj natančno razmisli o njih. Vsaka propaganda je torej vzpostavljanje novega pomena neke sicer že prej prisotne informacije. Zdi se, da je najboljše, če se propagando deli glede na vsebino informacij, ki jih vzpostavlja. Torej če se propagando deli glede na to, kaj hoče vzpostaviti. Propaganda se vedno nanaša na svoje prejemnike, prejemnikom poskuša posredovati moč neke informacije. Najbolj osnovna oblika zagotavljanja moči pa je izrekanje bivanja nečesa. Osnovna oblika propagande je tako tista, ki zatrjuje bivanje nečesa. To je propaganda, ki poskuša subjekte prepričati v resničnost ali obstoj nekega dejstva. Kolikor prihodnost še ni, še nima svojega bivanja (kolikor je zgolj možnost, ne pa dejanskost), tako se ta propaganda bistveno ne nanaša nanjo. Osnovna vrsta propagande hoče, da bi subjekti spregledali neko preteklo ali sedanje dejstvo. Hoče, da bi mu dali pomen, ki mu ga še ne dajejo. Zdi se, da se je ta vrsta propagande razvila prva (vsekakor je prva po pojmu) in da je bila v preteklosti zelo pogosta. Politiki in vojskovodje so jo konstantno uporabljali, da bi poveličali pomen kakšne osebe, bitke ali dejanja. Še bolj pa je bila ta oblika propagande popularna pri različnih religijah, tako popularna, da je zelo verjetno nujen, a zunanji (torej ne vsebinski) del njih. Slepo zagovarjanje božjega bivanja naprimer je povsem neodvisno tudi od pretenzij, da bi bilo sklep, originalno je to brezmiselna vera. Prav tako se ima za to vrsto propagande tudi obredne ceramonije ali rituale. Tudi tu gre za ponavljanje neke že prisotne informacije (pomena rituala) in to prav z namenom, da se ta pomen obnovi, torej da se mu ponovno da moč. Zato, ker je propaganda uporabljena pri tako bistvenem delovanju religije, ni čudno, da jo imajo religije za nekaj pozitivnega, za upravičen način medijskega poročanja. Tam kjer je prisotna zgolj težnja po brezvsebinskem zaklinjanju, tam je vsako mišljenje in sklepanje tako in tako odveč. Sicer pa ta oblika propagande ni omejena na antično in srednjeveško družbeno dogajanje, ampak je prisotna tudi v sodobnih in polpreteklih družbenih ureditvah. Izmed teh je bila najbolj izrazita v komunizmu, tako da je v banalnosti splošnega prepričanja (in ob pomoči proti-propagande), prvič postala neločljiv element te družbene ureditve in drugič postala oznaka za vse oblike propagande. Vsaj drugo prepričanje pa je nedvomno napačno.

Danes je namreč najbolj prisotna neka druga oblika propagande, reklamiranje. V osnovni obliki propagande je zatrjeno dejstvo in pomen nekega bivanja. Govor je o nekem objektu, ki mu je pripisana ali dodana neka moč. Vsebina je nek objekt, subjekti pa naj bi zaradi avtoritete ali moči propagande pripoznali moč te vsebine. Subjekt je tu še vedno neodvisen posameznik, propaganda mu zgolj posreduje informacije, ne nanaša pa se nanj, ampak na objekt. Bolje rečeno, propaganda se na subjekte nanaša posredno, preko ovinka objekta. Vendar pa to ne pomeni, da se mora vsaka oblika propagande nanašati na objekte, torej na nekaj tretjega. Propaganda se lahko nanaša neposredno na subjekte in to dela reklamiranje. Reklama poskuša spremeniti pomen, ki ga neka informacija ima za subjekta (tako kot vsaka propaganda), ampak ne tako, da bi staro informacijo povezala z drugimi informacijami, ampak hoče spremeniti subjektovo vrednotenje. Če osnovna oblika propagande objektu doda moč, potem reklamiranje v osnovi ne daje moči. Ampak bolj spremeni moč, ki v subjektu že je. Propaganda da moč neki infomraciji, reklamiranje pa spremeni smer že obstoječe moči. Reklama se v prvi vrsti nanaša na subjekta. Informacija, ki jo reklamiranje vzpostavlja pa je novo vrednotenje. Reklama prodaja, da je nekaj (že znanega) dobro. Reklama prodaja kaj je dobro. In ker je delovnaje subjekta odvisno od njegovega vrednotenja, sprememba vrednotenja spremeni njegovo delovanje. V tem smislu reklamiranje učinkuje na dejanskost, ki še ni, saj spreminja delovanje, v tem procesu pa se spremeni to, kar bo. Torej se šele skozi ali preko tega procesa nanaša na dejanskost. To pa pomeni, da reklamiranje bistveno vpliva ali hoče vplivati na prihodnost. Osnovna oblika propagande je zagotavljanje nekega dejstva, reklamiranje pa je zagotavljanje, da je vredno ali dobro biti nastrojen na nek način. Je zagotavljanje subjektove nastrojenosti, šele preko tega pa se nanaša na dejanskost. Lahko bi se tudi reklo, da uspešno reklamiranje določi subjektovo željo. Medtem ko osnovna oblika propagande hoče vplivati na subjektovo spoznavanje, se reklamiranje osredotoča na njegovo željenje, na najstvo. Raklamiranje tako posreduje in zagotavlja neko željo, ki hoče, da nastopi v subjektu, neodvisno od subjektovih razlogov za to željo. Reklamiranje vzpostavlja neko željo v subjektu neodvisno od tega, ali je zanj kot celoto to dobro.

Ta oblika propagande je danes še bolj prisotna kot se to zdi na prvi pogled. Reklamiranje je namreč tista oblika propagande, torej tista oblika medijsko posredovanih informacij, kjer se neodvisno od razlogov (od subjektovih, torej prejemnikovih razlogov) vzpostavlja in spodbuja neko željenje, neka sprememba v vedenju. Reklame so seveda najbolj jasen in očiten pojav te vrste propagande. Vendar pa nikakor niso edini. Reklamiranje je danes vseprisotno tudi v drugih načinih medijskega delovanja. Tudi kjer mediji deklerativno prikazujejo neko spoznavno ali umetniško vsebino, je velikokrat temeljno gonilo reklamiranje in poanta je poanta reklame. Znak za takšno delovanje je ponavadi zvajanje bistva oddaje (sklopa medijsko posredovanih informacij) na čustva; če boste naredili to, se boste dobro počutili; ali, to počutje je povezano s tem počutjem; ali, če se boste počutili tako, potem se boste kasneje počutili tako.

Še posebaj je to razvidno v sodobnih poročilih. Poročila naj bi bila informativna, torej spoznavna oddaja. Gledalci naj bi spoznavali, kaj se dogaja v svetu. Tak je deklerativen cilj teh oddaj, toda če bi bilo temu tako, potem bi morala biti vsebina tega posredovanja skladna z dejanskim dogajanjem v svetu. Nekatere stvari v svetu so zapletene in prepletene, da bi se to lahko prikazalo, bi bilo potrebno prikazati več informacij ter njihovo medsebojno povezanost. Nadaljne je za subjekte značilno, da jim daljša prisotnost informacij ene vrste omogoča, da sami lažje najdejo povezave v tem sklopu informacij. Če bi bil namen poročil res informiranje gledalcev, potem bi bilo smiselno informacije iste vrste predvajati zaporedoma, torej skupaj (ne pa naprimer, da se teme notranje in mednarodne politike izmenjujejo). Da je večina prispevkov poročil omejena na relativno enak, kratek čas je jasen znak, da informiranje o dogajanju v svetu, ni njihov pravi cilj. Njihov pravi cilj je v vzbujanju določenih čustev ob določenih dogodkih. Z načinom kako predstavijo dogodke v svetu hočejo povezati določen dogodek z določenim čustvenim odzivom. Skratka propagirajo določena čustva, še bolj natančno, poročila danes reklamirajo željo po čustvih in čustvene želje.

Funkcija propagande

Mediji so sestavni del sodobin družbenih ureditev, vsaka družba jih ima. Vendar pa jih vsaka družba ne uporablja na enak način. Kako in kaj mediji poročajo, ni povsod isto. V kapitalizmu, družbeni ureditvi v kateri živimo, je reklamiranje vseprisotno. Ta vseprisotnost pa kaže na temeljnost reklamiranja, reklamiranje je v neki povezavi s kapitalistično ideologijo. Sicer pa se tudi nasplošno zdi, da je medijsko delovanje vedno izraz dejanske družbene ureditve. Način kako mediji v neki družbi delujejo, kaže na to kakšna ideologija v tej družbi prevladuje. Komunizmu je bila tako poudarjena osnovna oblika propagande, tam se je prikazovalo neka dejstva. Prikazovalo se je prisotnost in zločine kapitalizma ali imperializma. Hvalilo se je dosežke komunizma. In razlagalo se je zgodovino delavskega boja. To se je počelo točno zato, ker komunistična ideologija ni bila v celoti udejanjena, teorija se ni skladala s prakso. Revolucija še ni povsem uspela, ni se še živelo v krasnem novem svetu. Zato so iskali in poudarjali tista dejstva, ki pa so se skladala s teorijo. V končni fazi je tako propaganda poskušala prepričati, da je teorija resnična in sicer tako, da je poudarjala izbrana dejstva. Propaganda je nadomeščala manjko dejanskosti komunizma. Torej komunizem kot ideologija je materializem, toda ta materializem ni bil, glede na teorijo udejanjen v dovoljšni meri in propaganda je to nadomeščala. Kajti če bi teorija bila resnična, potem bi se tudi realsocializem že postal komunizem, revolucija bi se dovršila, kapitalizem bi pripeljal do svojega uničenja in nastopila bi doba pravične družbene ureditve. Komunistična propaganda se zato ne rabi ozirati na prihodnost, zgolj vzpostaviti mora pravilno interpretacijo svoje lastne teorije ter mehanizmov in mahinacij njej sodobnega kapitalizma. Vse ostalo se bo po nujnosti dogodilo samo od sebe. Propagande ne zanima kaj komunistični subjekti mislijo o prihodnosti, da le poznajo (da so le pravilno informirani) dejstva, ki jih obkrožajo in pa zgodovino razrednega boja.

Nasploh bi se lahko reklo, da je neka ideologija seštevek materialnega delovanja neke družbe in njenega medijskega (ter znanstveno- teoretičnega) delovanja. Propaganda je sicer del medijskega delovanja, a igra posebno vlogo. Propaganda prikriva neskladnosti med predstavami neke družbe o sebi in njenim materialnim delovanjem (ali stanjem). Kot tako prikrivanje je bistven moment dejanske ideologije neke družbene ureditve. Podobno kot potlačitve, premestitve… tvorijo bistven del osebnosti, bistven del osebe.

V kapitalistični obliki propagande pa je nasprotno, tu so dejstva povsem nepomembna. V kapitalizmu se reklamirajo avti, zobna pasta, politični kandidati in predvsem spektakel. Propagira se prihodnost, kje lahko subjekt je in kaj lahko naredi iz sebe, če le sprejme to novo vrednotenje, to novo priložnost. Kapitalizem se ne ukvrja z dejanskostjo, zato je skladen z vsako dejanskostjo (zato je imun na komunistična dejstva), saj je to ideologija, ki zadeva počutje in naravnanost subjektov kot posameznikov. Reklamiranje kar traja in traja, kajti njegova tarča je subjekt, subjekt pa je bistveno trajajoč. Kapitalizem privzema vsako dejanskost, nato pa reklamira kakšno naj bo počutje subjektov do te dejanskosti. Torej za koliko naj jo kupijo. Ta vseprisotnost reklamiranja pa kaže, da je v kapitalistični ideologiji temeljno prevrednotenje vrednot. Kapitalizem se neprestano ukvarja z razprodajanjem starih potreb, vrednot in z vzpostavljanjem novih želja. Dejanskost je kakršna je, važno je le, kako se počutimo v njej.

Če komunistična propaganda propagira dejstva in dejanskost, ker je komunistična ideologija v nasprotju z dejanskostjo, ker ta ideologija sloni na željah, ne pa dejanskosti, potem kapitalistična propaganda reklamira želje in vrednotenje, torej duhovno življenje, prav zato, ker je njena ideologija, torej njena družbena ureditev zgolj mrtva stvarnost. Le družbena ureditev, ki se ve, je umna, torej živa in šele ona lahko živi to svojo dejanskost, ne da bi bila prav s to svojo živostjo preobremenjena. Kapitalistična propaganda pa nasprotno vzpostavlja celo paleto želja, da bi le izkoristila možnosti, ki se ji ponujajo. Toda namesto slike življenja, tako nastane le skupek razmazanih pack, ki so kakor negativ zombija, torej ne nekdo, ki je bil živ, pa mu je bilo življenje odvzeto in se zdaj vede kot živ mrtvec, ampak kot nekdo, ki življenje ima, pa ga zaradi strahu in neumnosti ne živi, saj uporablja zgolj njegove pogoje, tako da se vede kot gravitacija. Če komunizem kompenzira svojo nedejanskost s propagiranjem dejstev, potem kapitalizem kompenzira nepripoznavanje umnosti družbe, torej dejansko mrtvost družbene ureditve, s pretiranim poudarjanjem (z reklamiranjem) življenja v posameznih članih te družbe. Neumna dejanskost proti dejanski neumnosti.

Morda bi bilo dobro malo bolj natančno prikazati, kaj je mišljeno s tem, da se kapitalistični subjekti obnašajo kot gravitacija. Na kapitalista vpliva vsaka želja, on se vsake možnosti zaveda kot priložnosti. Tako kot pri gravitaciji na vsako dano telo vpliva drugo telo, tako vsaka možnost določa kapitalista. Možnosti so tiste, ki oblikujejo njegovo trenutno delovanje. Njegovo delovanje je rezultanta možnosti, ki so mu na voljo. In prav tako kot gravitacija določa gibanje težkega telesa, prav tako kapitalista njegova ideologija prisiljuje v določeno ravnanje. Kapitalist mora izkoristiti možnosti, ki se mu ponujajo. Realpolitika zahteva določeno ravnanje, določene politične koalicije in zavezništva. Trg določa cene blaga, tu ni nič poljubnega, nobene možnosti, vse se zgodi po nujnosti dejanske situacije.

Bistvo komunistične ideologije je želja po spremembi celotne družbe. Ta želja se nanaša na družbo kot celoto. Družba, njeni deli, torej posamezniki morajo imeti to eno željo, da bi komunizem bival ali sploh prišel v obstoj (ni nujno, da jo imajo vsi posamezniki, toda imeti jo morajo tisti, ki imajo moč). Ker je ta želja bistvena in zato vseprisotna pa to vodi do prevelike zasičenosti z željami (zato ne morejo biti prisotne druge želje). Zato v komunistični propagandi umanjkajo želje, ki se nanašajo na posameznika. Komunistična propaganda ne prikazuje uresničevanja posameznikovih želja. To bi bilo kontraproduktivno, saj bi bila vseprisotnost željenja prevelika. Zato je propagiranje posameznikovih želja nadomeščena z razlaganjem različnih dejstev. Nasprotno pa v kapitalizmu umanjka želja, ki se nanaša na družbo kot celoto. Bistvo kapitalizma je prepletanje individualizma in možnosti polaščanja stvari, to je temelj kapitalistične ideologije. Zato kapitalistična propaganda neprestano obrača pozornost na posameznikovo željenje. In zato pri njej umanjka propaganda, ki prikazuje drugačno družbo. In namesto drugačne družbe kapitalistična propaganda obsedeno obrača pozornost na različna družbena dejstva. Ta dejstva, sicer produkt družbe, so tu sistematično predstavljena kot fakti, kot naravna dejstva, celo kot naravni zakoni.

Mišljenje

Tu je smiselno še enkrat narediti primerjavo med mišljenjem in propagando. Mišljenje je tok predstav, je tok, kjer kasnejše predstave sledijo iz prejšnjih. Predhodnje predstave so temelj iz katerih izhajajo kasnejše. To pomeni, da obstaja razlika med mišljenjem kot tokom predstav in zaporednim prikazovanjem predstav v zavesti. V toku predstav je neka logika ali genealogija, medtem, ko je ta v zaporednem prikazovanju nezavedna ali odvisna od subjektove fizične konsistucije. Če se v prvem primeru hkrati z vsebino toka predstav izgrajuje tudi sama logika tega toka in lahko zato subjekt vpliva nanjo, pa je v drugem primeru ta logika že dana in se ne spreminja zaradi vsebine prikazanih predstav. V toku misli lahko misel spreminja samo sebe, zaporedno prikazovanje predstav pa daje videz nujnosti. Prav tako so v toku misli predstave povezane in odvisen ena od druge, v zaporednem prikazovanju predstav pa dajo le te videz medsebojne neodvisnosti, ker je povezava logika njihovega zaporednega prikazovanja, ta pa je nezavedna. Tako spada tok misli kot celota na področje možnosti. Mišljenje je predstavljanje, ki se spreminja zaradi sebe samega, kot tako pa ni odvisno od neke zunanje nujnosti ali prisile neke že dane logike, to kar ni pogojeno ali vnaprej določeno, pa je možno. Nasprotno daje zaporedje prikazovanja predstav kot celota videz dejanskosti. To kaj se nekomu v zavesti prikazuje, je, kakšno pač je, je neko dejstvo, torej neka dejanskost.

Vendar pa je smiselno premisliti tudi posamezne predstave znotraj obeh celot v razmerju do možnosti in dejanskosti. V toku misli ene predstave izhajajo iz drugih, tako v toku obstajata dve ravni predstav, premise, ki so dane in sklep, ki izhaja iz njih. Za tok je bistveno pretakanje, torej da se to, kaj je, spreminja, da iz tega, kar je, nastaja nekaj drugega. V tem smislu so premise dane, torej so neko dejstvo. Nato pa mišljenje vpliva nazaj nase, na dane premise iz katerih izhaja, tako da dobi sklep. Bistvo toka mišljenja je tako ta samonanašalni in samo sebe spreminjajoči se proces. Logika toka mišljenja izvira iz vsebine premis, mišljenje kot tok doda zgolj moč, da se vsebina premis sama razvije. In tako po logiki, ki je v sami naravi stvari, v vsebini premis, vodi do sklepa. Tudi sklep je tu tako neko dejstvo, je predstava dejanskosti, predstava vzeta kot del dejanskosti. Sklep je privzet kot dejanski, toda resničen je le toliko, kolikor je razvita logika mišljenja (sklep je lahko neresničen, če logika vsebine ni izpeljana, če kakšna vsebina manjka ali pa tudi, če samonanašanje ni dovolj močno). Tako se tako predstave premis kot sklepa v toku misli vzeti kot dejanskost. Toda pretakanje ali prehajanje je bistvo toka misli in je tisto, ki izgrajuje logiko ter spoznavanje in ono ima karakter možnosti. Sklep je resničen kolikor je logika, ki vodi iz premis do sklepa resnična.

Zdi se, da je v zaporednem prikazovanju predstav obratno. Tu so si vse predstave enakovredne, saj nobena iz nobene ne izhaja, ampak se vsaka naenkrat kar pojavi. Ker imajo tako vse isto značilnost, gre za eno, enako vrsto predstav. Zdaj je vprašanje ali jih subjekt dojema kot dejanskost ali kot možnost. Zdi se, da je za resnično mogoče imeti oboje. V subjektovi zavesti se zvrstijo predstave. Čeprav subjekt ne pozna logike ali razlogov, zakaj je temu tako, ena predstava nadomesti drugo. Subjekt ne ve zakaj eni predstavi sledi druga. Tako v njegovi zavesti obstaja vrsta ali zaporedje (zanj) medsebojno nepovezanih predstav. Toda zdi se, da to ni vse, kaj je. Kajti tudi zavest zanj je, subjekt se zaveda svoje vrste predstav. Kolikor se subjekt zaveda svoje zavesti, ve, da se mu prikazuje več predstav, zaveda se zaporedja ali vrste, to pa tvori drugačno dejanskost tega subjekta. Če se subjekt zaveda svojega zavedanja, potem ve, da bo neka predstava (on ne ve katera) nadomestila to, ki se mu prikazuje sedaj. Če pa se subjekt ne zaveda, potem pa ga tista predstava, ki se mu v tistem trenutku prikazuje, povsem izpopolnjuje. V tem primeru subjekt ne pričakuje nove predstave in se ne spominja prejšnjih (ne da se ne spominja njihove vsebine, sploh se ne spomni, da so bile). Če se subjekt ne zaveda, potem ima predstave, ki se zaporedoma prikazujejo v njem za dejanskost. V prvem primeru, ko gre za zavestnega subjekta, pa se njegova pozicija spremeni. Subjekt se tu zaveda, da obstaja mnogo predstav, ki pa se mu prikazujejo neodvisno od njegove volje ali kakršne koli njemu znane logike. Tu vselej neka predstava kar tako nadomesti drugo, nobena predstava nima učinkov. In ker nobena predstava nima učinka ali vpliva, ker nobena ni z ničemer povezana, jih subjekt nima za dejanskost. V tem zaporednem prikazovanju predstav v zavesti ima vsaka posamezna predstava karakter možnosti. In ker zavestni subjekti prevladujejo nad nezavedajočimi se, je ta tip značilen za zaporedno prikazovanje predstav v zavesti.

Tako se lahko nasplošno reče, da čeprav, zaporedno prikazovanje predstav kot celota daje videz dejanskosti, pa je vsaka posamezna predstava vzeta zgolj kot možnost. Nasprotno pa je tok misli kot celota na ravni možnosti, medtem ko imajo posamezne predstave v njem moč dejanskosti.

Možnost in dejanskost

Vse to je zelo pomembno zaradi narave možnosti in dejanskosti. To, kar je, je dejansko. To, kar še ni ali pa tudi to, kar bi lahko bilo namesto tega, kar je, pa je možno. Možno je nasplošno tisto, kaj je lahko. V tem smislu je to, kaj je možno, širše kot dejanskost. Kajti ne le, da je možno to, kaj je, ampak je možno tudi to, česar ni. Možno tako zajema vse bivajoče, zajema pa tudi nebivajoče. Vendar pa je neresnično domnevati, da, ker je možno širše kot dejansko, mora ono biti njegov temelj ali da mu zato mora predhajati. Sklepati, da je na začetku vse mogoče, zato ker ni nič dejansko (ker je nič dejanski), je neupravičeno. Prav tako je neupravičeno tudi sklepati, da zato, ker je možnost širša od dejanskosti mora biti njen temelj. Zdi se, da je edino spoznanje temelja nečesa, ki je relavantno kot spoznanje, tisto spoznanje, ki prikazuje dejanske razloge in vzroke nečesa, torej neka druga dejanskost. Ultimativnih začetkov v času ne poznamo. Zato pa nam izkušanje omogoča neko drugačno pojmovanje razmerja med možnostjo in dejanskostjo. Možno je tu še vedno širše kot dejansko, zajema tudi tisto, kar še ni dejansko. Vendar pa prvobitno ni tako, da dejanskost izhaja iz možnosti, ampak obratno, možnost izhaja iz dejanskosti. Ni najprej tako, da je vse možno in se nato izoblikuje neka dejanskost, ampak (je bit pojma možnosti in dejanskosti ta, da) dejanskost omogoča različne možnosti. Dejanskost je prvobitna in je temelj iz katerega izhajajo možnosti. Teh možnosti je več kot dejanskosti iz katere izhajajo, torej so širše od nje, vendar pa so tudi odvisne od dejanskosti na kateri temeljijo. Ni kar vsaka sanjarija dejanska možnost. Možnosti so odvisne od dejanskosti, saj je ona njihov pogoj. Vendar pa možnosti niso povezane z dejanskostjo samo tako, da je ona njihov izvor, ampak tudi v svoji realizaciji. Nekatere možnosti se udejanijo, torej postanejo nova dejanskost. Spet druge pa nikoli ne postanejo dejanskost, dokler so prisotne so prisotne le kot neudejanjene možnosti.

In lahko se reče, da s tem, ko se udejani ena izmed možnosti, v tem trenutku prenehajo bivati tudi nekatere druge možnosti. Nekako postanejo manj kot možnosti, saj ne morejo več postati nekaj dejanskega. Postanejo umisleki ali pa še manj od tega, kajti to, kar ne more biti, preprosto ni. Na vsak način pa se možnosti dovršijo. In ko se možnosti dovršijo ali prenehajo biti ali pa postanejo dejanskost. Toda kakšna je moč možnosti, dokler bivajo kot možnosti? Izgleda, da je še najbolj resnično reči enostavno, da možnosti razširjajo dejanskost. Dejanskost možnosti je, da to, kar je, ni vse, kar je. Iz dejanskosti nujno izhaja druga dejanskost. Ker možnosti bivajo ni nujno, da iz določene dejanskosti izhaja določena druga. Moč možnosti je presežek energije v določeni dejanskosti, ta energija se nato nujno izoblikuje v novo dejanskost, toda kakšna ta dejanskost je, je določeno iz te energije, ne pa le iz predhodne dejanskosti. Skratka dejanskost omogoča nove možnosti, le te pa lahko spremenijo dogajanje dejanskosti.

Da bi bila neka možnost, mora biti ali bivati neka dejanskost. Možnosti, ki so prisotne iz te bitnosti pa nato določajo prihodnjo dejanskost. Na prvi pogled gre tako za kroženje, kjer dejanskosti sledi možnost, te pa nova dejanskost in nove možnosti, dejanskost in možnost se izmenjujeta. Toda če se zadevo premisli bolj natančno, se opazi, da v resnici ne gre za izmenjavanje, ampak možnost in dejanskost bivata skupaj ali hkrati. Gre za soobstoj, kjer so možnosti prisotne kot del dejanskosti. V istem trenutku kot je prisotno to, kaj je, je prisotno tudi to, kar je lahko. In to, kaj je lahko, se nanaša točno na tisto bivajoče, ki je prisotno takrat kot ono samo. Saj je možnost možnost za določeno dejanskost.

Predstavljanje kot možnost in dejanskost

Tudi predstavljanje, mišljeno bodisi kot tok misli bodisi kot zaporedno prikazovanje predstav v zavesti, je nekaj bivajočega, torej je neka dejanskost. Na nek način tako predstavljanje biva in biva kot ostalo bivajoče. V tem smislu so predstavljanje fizikalne lastnosti, ki jih ono ima, torej nek skupek elektromagnetnih lastnosti. Toda to je tako rekoč forma predstavljanja. Za subjekta ima predstavljanje drugačno funkcijo, zanj je bistvena vsebina predstav. Ta vsebina pa ne biva na isti način kot tisto dejansko, ki je izven duševnosti. To kar si predstavljamo ne učinkuje na zunanje bivajoče. V tem smislu ima predstavljanje karakter možnosti. Vsebina predstavljanja učinkuje na druge dele subjekta, vendar pa ta vsebina ni stvar sama, torej ni dejanska. Forma predstavljanja je dejanskost, vsebina pa možnost. Ker je tu predstavljanje vzeto kot dogajanje, torej nedovršena, v smislu vselej naprej razvijajoča se (torej nek posamezen dogodek vključujoča) dejanskost, je vzeto kot celota. Narava predstavljanja je tako, da je tako dejanskost kot možnost. Toda predstavljanje kot celota glede na vsebino (tega predstavljanja) spada na področje možnosti, kot celota glede na formo pa na področje dejanskosti. Ker pa je za subjekta prevladujoča funkcija predstavljanja kot prikazovanja vsebine, to pomeni, da je zanj odločilna vsebina predstavljanja in to pomeni, da ima po naravi zanj predstavljanja karakter možnosti. S subjektovo naravo je skladno, da je predstavljanje zanj omogočanje, da predstavljanje kot celota biva na področju možnosti. Toda prav narava te vsebine mu tudi omogoča, da predstavljanje kot celoto dojema tudi obratno, kot dejanskost. (Še več, neudejanjanje možnosti kot možnosti lahko vodi celo v to, da kraljestvo možnosti za tega subjekta izgine in tedaj je resnično imeti to njegovo predstavljanje za dejanskost. Taka bitnost sicer ima nekater lastnosti subjekta, toda dejansko je bližje kalkulatorju.) Tako je jasno, da je tok misli tisti, ki je skladen z bistvom subjekta, zaporedno prikazovanje predstav pa ne.

In nadaljne, ne le predstavljanje, ampak tudi posamezne predstave so lahko vzete kot dejanskost ali pa kot možnost. Toda če se bistvo predstavljanja določa kot bivajoče med bivajočim nasplošno, se posamezne predstave določa glede na druge predstave. Ali je predstavljanje kot celota možnost ali dejanskost se določa glede na to ali je učinkujoče in kako je učinkujoče glede na drugo dejanskost. In ugotovljeno je bilo, da ima naravo možnosti. Ali je posamezna predstava dejanskost ali možnost pa se ne določa glede na bivajoče nasploh (to je že bilo določeno, v tem smislu je vsaka predstava možnost), ampak znotraj rodu predstav. Da je predstava dejanskost ali možnost, je odvisno od tega ali učinkuje na druge predstave, ali jih sodoloča. Le tiste predstave za katere subjekt ve, da vplivajo, torej vsaj delno določajo druge predstave, so zanj dejanskost, jih on jemlje kot dejanskost. Ostale pa so zanj predstave kot možnosti. Take predstave se lahko v zavesti prikazujejo enako jasno in razločno kot predstave, ki so zanj dejanskost. Razlika je v tem, da možne predstave niso povezane z drugimi predstavami. Imajo pa svoj temelj, drugo predstavo od katere so določene. In vsaka med njimi (možnostmi) kot možnost razširja moč temeljne predstave, razširja njeno bivanje. Toda kot možnosti so tudi neudejanjene in v tem smislu ravno še niso. Kot neudejanjene nimajo tiste moči kot dejanskost in ker v tem smislu niso, ne porajajo drugih možnosti. Njihov obstoj hkrati povečuje vpliv obstoječe/ih dejanskosti/predstav in hkrati onemogoča bivanje drugih možnosti. Onemogoča bivanje tistih možnosti, ki so odvisne od drugačne dejanskosti, še posebaj od možnosti dejanskosti, ki so one same kot udejanjene.

Bolj nazorno povedano. Če se ne ve, kje so meje bivajočega in ali te sploh obstajajo, pa je vseeno jasno, da je bivajoče orjaško. Zato neudejanjenje neke možnosti praktično ne omejuje dejanskosti. Če se neka možnost ali nek sklop možnosti ne udejani, to praktično nič ne pomeni za bivajoče kot celoto. Čeprav zato nekaj, kar je mogoče, ni dejansko in zato ne poraja drugih možnosti. V subjektu pa je drugače, ne le zato, ker je subjekt bistveno manj raznovrsten kot bivajoče nasploh, ampak predvsem zato, ker se v subjektovi duševnosti ne prikazuje mnogo predstav hkrati. Subjekt ne misli mnogo tokov predstav in ne pojavlja se hkrati ali vzporedno mnogo predstav. V zavesti je en tok predstav ali eno zaporedno prehajanje predstav, morda jih je več v nezavednem življenju, vsekakor pa jih je neprimerljivo manj kot se v vsakem trenutku v bivajočem udejanja možnosti. Zato so tiste predstave, ki pa se prikažejo v duševnosti toliko pomembnejše. Neudejanjene možnosti imajo veliko večji vpliv na subjekta kot neka neudejanjena možnost na celoto bivajočega. Kakšna je narava njegovih predstav je za subjekta zelo pomembno.

V toku misli so posamezne predstave v njem vzete kot dejanske, to pomeni, da imajo učinkujočo moč. Ta moč se nanaša na druge predstave. Neke dejanske predstave se s sklepanjem ali mišljenjem preoblikujejo v druge dejanske predstave. Pri zaporednem prikazovanju predstav v zavesti pa so posamezne predstave vzete kot možnost, torej ne učinkujejo na druge predstave. In ker je dejanskost tista, ki poraja možnosti, tok mišljenja prinese subjektu neko prednost. Prinese več možnosti, širino, kajti v njem nastaja nova dejanskost. Nasprotno pa se v prikazovanju predstave le prikazujejo, vzeto je le tisto, kar je že dano. Tako obstajata dve možnosti; da je dejanskost tu vedno ista in so predstave, ki se prikazujejo vedno ene in iste, da torej obstaja vedno isti nabor predstav (ki so ali dejanskost ali možnost), ki se venomer ponavljajo. Ali pa je nezavedno tisto, ki poraja novo dejanskost in s tem nove možnosti. Ta nova dejanskost in nove možnosti pa so nato projicirane v zavest, kjer se prikazujejo tako kot so se izoblikovale. V vsakem primeru je tok misli močnejši, ker tu obstaja celotno področje duha, zavest, kjer se izvaja produkcija nove dejanskosti.

Izgleda pa, da tok misli da še eno prednost. Predstave so vzete za dejanske, če učinkujejo na druge predstave. Toda obstaja še nek drug način učinkovanja predstav. Nekatere predstave lahko namreč subjekt udejani, v smislu da delujejo na njegovo telo, naprimer vizualizacija premika roke, sproži dejanski premik roke. Subjektovo delovanje je sproženo s strani njegovih predstav, tudi to pa je neko učinkovanje. Tu predstave učinkujejo na dejanskost, ki je različna od njih samih. Jasno je, da nekatere predstave sprožijo takšno delovanje, druge pa ne. Subjektovo telo reagira na nekatere predstave, na druge pa ne, temu se reče volja. Volja je možnost s predstavami vplivati na svoje telo. (V nekem smislu je volja nasprotje mišljenja. Mišljenje je preobrazba dejanskosti v možnost. Volja pa je udejanjanje ene izmed danih možnosti.) In zdi se, da tok misli vsaj nekoliko okrepi voljo, torej sposobnost s predstavami določiti delovanje svojega telesa. Tok misli ve za učinkujočo moč predstav, saj temelji na njej. Volja je od mišljenja drugačna moč, pa vendar moč, ki izvira v istih predstavah. Tako med voljo in mišljenjem obstaja analogija, analogija učinkujoče moči predstav. Med voljo in zaporednim prikazovanjem predstav v zavesti pa te analogije ni. Tako ima misleči subjekt neko prednost, da lažje ravna tako kot hoče, v skladu s svojo voljo, saj pozna vsaj nekaj o naravi volje, o njenih momentih in razmerju med njimi.

Stanja predstavljanja, ki so med tokom misli in zaporednim prikazovanjem predstav

Mišljenje je pretakanje predstav, je tok, kjer se nove predstave izgrajujejo iz že danih. V mišljenju iz vsebine danih predstav nastajajo nove. To izgrajevanje ali nastajanje novih predstav je logika ali sklepanje in to je tisto, kar je bistvo mišljenja. Logika kot samostojen rezultat proizvede predstavo, ki izhaja iz prejšnjih predstav, a je neodvisna od njih. Neodvisna je prav zato, ker je samostojna, ker je dejanskost, ker se logično spreminjanje dogaja iz vsebine stavri same (iz predstav), torej iz vsebine, ki je v stvari prisotna, a ni izvršena ali vidna. Zato je rezultat tega spreminjanja lahko vzet kot dejanskost, vse, kar rabi, da bi postal takšen, je čas ali pa premik subjekta, torej neko dogajanje.

Za mišljenje je tako značilno sklepanje ali logika, ki je odvisnost in nastajanje ene predstave (sklepa) iz drugih predstav (premis). Za propagando pa je bilo rečeno, da je to prav tisto dogajanje, kjer je neka določena predstava (sklep) zatrjena neodvisno od predstav ali informacij, ki so jo povzročile ali proizvedle.

Za posameznika je zelo pomembno kakšne predstave ima, kako jih jemlje (kot možnost ali dejanskost). Saj to določa katere možnosti so prisotne za subjekta in kako on deluje. Izkazalo se je, da je tok misli tisti, ki ima na predstave največji vpliv, torej največjo moč. Moč mišljenja določa kaj subjekt dojema kot možno in dejansko, kaj je zanj prisotno kot eno ali drugo. Vendar pa subjekti ne mislijo neprestano, nasprotno, mišljenje je nekaj relativno redkega. Kajti ne le, da je mišljenje naporno in je s stališča energije potrebno z njim varčevati, ampak se v zavesti neprestano pojavaljajo tudi motnje, pojavljajo se predstave, ki se ne skladajo s trenutnim tokom predstav. Takšne motnje lahko zamenjejo ali prekinejo obstoječi tok predstav. Vse to pa dela tako daljše trajanje mišljenja kot tudi njegovo pogostost redko. Še redkeje kot mišljenje se v zavesti brez drugih primesi pojavlja zaporedno prikazovanje predstav. Subjekt, ki bi bival na tak način bi bil kip pred televizijo. Tok predstav in zaporedno prikazovanje predstav sta tako skrajna načina predstavljanja, ki zelo redko bivata v svoji čisti obliki in ki imata torej mnogo vmesnih stopenj. Ta vmesna stanja so tista v katerih so subjekti najpogosteje. V teh načinih predstavljanja je ena predstava bolj ali manj povezana z drugo predstavo, bolj kot je ta način blizu mišljenja, bolj ena predstava izhaja iz druge, zaradi narave ali vsebine obeh predstav, bolj ko je ta način blizu zaporednega prikazovanja predstav, manj sta predstavi dejansko povezani, bolj sta povezani le zato, ker sta ena za drugo. Ker propaganda ni tok misli in ker v zaporednem prikazovanju predstav s strani subjekta (kot zavesti) strogo vzeto ni nobene akcije ali dejavnosti, propaganda pa je neka dejavnost, propaganda spada na to področje vmesnih stanj, zanjo so značilni ti načini informiranja.

Upravičevanje, čustvovanje in ponavljanje

Izgleda da obstajajo trije načini, kako vmesna stanja povezujejo predstave ali informacije. Že prej je bilo ugotovljeno, da je propaganda neko upravičevanje, ne pa spoznavanje. Upravičevanje, kjer dajo povezane predstave videz sklepanja, kjer torej izgledajo kakor, da so notranje povezane, ni sklepanje, je pa temu tako blizu, da izgleda kakor ono. To je prvo izmed treh vmesnih stanj in tudi tisto, ki je toku misli najbližje. Kljub temu se upravičevanje da jasno razločiti od toka mišljenja. Mišljenje izhaja iz danega iz katerega nato izpelje sklep, sklep pride na koncu. Pri upravičevanju pa je najprej prisoten sklep, temu pa se nato najde razloge, ki ga upravičujejo, iz katerih naj bi izhajal. Tradicionalno se takemu sklepanju reče sofizem. Pri sofizmu izgleda kakor, da so predstave notranje povezane, toda dejansko vsebina ene ne izhaja iz vsebine druge. To stanje samo ni mišljenje, toda ker hoče biti kakor mišljenje, lahko sofistika vodi do dejanskega mišljenja. Zato je propaganda, ki uporablja sofizem kot način svojega sporočanja vedno v nevarnosti, da subjekti ne bodo privzeli sklepa, ampak bodo namesto tega začeli razmišljati. Moč posamzenih predstav je tu največja (glede na vmesna stanja, torej z izjemo mišljena kot toka predstav), toda najmanj obvladljiva, saj izhaja iz videza mišljanja, torej iz maske tega, kar ni. Sicer pa obstaja mnogo načinov kako sofizmi dejansko povezujejo neke predstave. Teh načinov je toliko kolikor je sofističnih oblik sklepanja.

Če daje sofizem videz mišljenja, pa v drugem vmesnem stanju temu ni tako. Tu gre za to, da se neko že obstoječe sklepanje aplicira na trenutno situacijo. Subjekt naj bi tu privzel neko že dovršeno sklepanje, torej nek že izvršen način povezovanja predstav ter v novi situaciji prepoznal eno od premis tega sklepanja. Ta način povezovanja predstav se tako osredotoča na prepoznavanje neke predstave kot nečesa že znanega, kot nečesa kar subjektu zbuja takšna in takšna čustva. Ker tovrstno povezovanje predstav ni mišljenje ali sklepanje, niti ne daje vdeza tega, se ga je pogosto imelo za nekaj sklepanju nasprotnega. Vendar pa dejansko temelji na njem. Sklepanje je nujen element čustvovanja, čeprav je res, da je za čustvovanje značilen mehanizem drugačen od sklepanja. Pri čustvovanju gre za to, da nekaj vzbudi neko čustvo. To nekaj je neka predstava ali informacija. Da vzbudi pa pomeni, da ponovno prikliče v uporabo, da torej naredi to čustvo dejavno, torej da začne to čustvo določati nadaljne predstave in dejanja tega subjekta. Subjekti predstav in dejanj, ki jih določajo in proizvedejo čustva ne razlagajo naprej. Razlog nekega čustvenega odziva je prav to čustvo, ne pa nekaj drugega, subjekti razloga za neko čustveno dejanje ne iščejo nekje drugje. Končni razlog določenega ravnanja ali predstavljanja je tu čustvo. Ker je tako, nekateri mislijo, da se čustvovanje bistveno razlikuje od mišljenja, kajti mišljenje išče razloge in vzroke v vsebini stvari samih, čustvo pa je neko stanje subjekta, je subjektivno stanje. Vendar pa različna čustva določajo različna predstavljanja in različna ravnanja. Jeza hoče uničiti dano stvar, radovednost se ji približati… Določeno čustvo poveže dane predstave na določen način. To kako čustva delujejo ni arbitrarno, ljubezen je določena naravnanost subjekta, sovraštvo pa druga. Določeno čustvo pomeni določeno ravnanje, pomeni določeno povezovanje predstav. Isto kot neko določeno sklepanje poveže neke predstave na določen način, isto neko določeno čustvo poveže neke predstave na določen način. V tem smislu je mehanizem enak. Kaj pa pri čustvovanju je arbitrarno, ali bolje rečeno, različno od sklepanja, pa je to, na katero situacijo se čustva aplicirajo, torej kdaj se sprožijo, kdaj začnejo delovati. Mišljenje vedno izvira ali izhaja iz sedanjost, iz tega, kaj je. Čustvovanje pa je preteklo mišljenje, ki je prisotno sedaj. Je neko sklepanje, ki se je že dovršilo, kot ponovno obujeno. Čustvovanje je način kako so se predstave povezale v preteklosti, nanešen na sedanjost, torej na druge predstave. Čustvovanje je tako ponavljanje preteklega mišljenja sedanji situaciji. Bolj kot je pretekla situacija podobna sedanji bolj primerno je čustvo. Saj je povezava med predstavami bolj upravičena. Čustvo namreč nekako samodejno poveže dane predstave. Dano predstavo poveže z določeno drugo predstavo, z določenim odzivom subjekta. Čustvo nastopa namesto mišljenja prav zaradi samodejnega povezovanja. Kajti povezovanje uporablja energijo, poleg tega pa podobni vzroki povzročajo podobne učinke, zato je smiselno, da se povezave, ki so že bile uspešno izpeljane prenese naprej, v sedanjost. Čustvo tako nadomesti najbolj zahteven, a tudi bistven del mišljenja, povezovanje predstav iz njihove vsebine. To povezavo nadomesti z izpeljavo, ki se je že zgodila, ki jo on torej že pozna. Zato je bistven del čustvovanja prepoznavnaje ali identificiranje ene predstave, enega dela povezave. To je tista predstava, ki sproži čustvo in njegovo delovanje.

Tudi ta način povezovanja informacij je zelo značilen za propagando. Da bi pravilno uporabila čustvovanje kot propagandno sredstvo, mora propaganda narediti dvoje. Najprej mora prikazati dano informacijo ali sklop informacij kot informacije, ki jih je potrebno nekako spremeniti. Torej kot informacije, ki so vredne pozornosti. A, ki po drugi strani niso tako pomembne, da bi jih bilo treba misliti, kjer torej zadošča, da se jih dojame čustveno. Nato pa mora, izhajajoč iz te informacije vzbuditi tisto čustvo (torej tisti način povzeovanja informacij), ki ga hoče vzbuditi, ki bo torej pripeljal do željenega rezultata.

Zdi se, da predstave nastajajo na mnogo načinov in da imajo mnogo izvorov, domišljija in razum, čutila in spomini nam posredujejo predstave. Kakršen koli že je izvor predstav, dejstvo je, da jih je praktično neskončno. Prav tako je izkustveno jasno, da subjekt ne ve, kateri dve predstvai se bosta pojavili ena za drugo. Bolj natančno, ne more vedeti, kateri dve se ne bosta, ne more vedeti, da se dve naključni predstavi ne bosta pojavili ena za drugo. Kajti če v mišljenju obstaja povezava med predstavami, ki se vrstijo, torej so posamezne predstave iz te kombinacije nekako vnaprej prisotne v subjektu, pa noben subjekt ne misli neprestano. Subjekti večino časa ne mislijo, zato nimajo vednosti o tem, katere predstave bodo prisotne v njegovi zavesti. Torej katere predstave se pojavljajo v zavesti in v kakšnem vrstnem redu je neznano. Mogoče si je misliti kakšno koli kombinacijo predstav. Predstave velikokrat sledijo ena drugi, ne da bi bile kakor koli vsebinsko povezane, to je zaporedno prikazovanje predstav. Dve taki predstavi pa sta lahko tudi ponovljeni. Ponavljanje je ponovno prikazovanje tega, kar je že bilo. Temu kar je že bilo ponavljanje ničesar ne doda ali odvzame. Zagotovi pa tem predstavam (novo) mesto v času, namesto, da bi v tistem trenutku bile prisotne druge predstave, so spet prisotne tiste, ki so že bile prisotne, namesto, da bi bil subjekt osredotočen na nekaj drugega, je osredotočen na to isto. Tako ponavljanje vendarle nekaj doda tem predstavam, namreč daljšo pristonost v času. Ta trajajoča ali trajna prisotnost v času postane neka minimalna povezava med predstavama. Zaradi ponavljanja sta dve predstavi povezani, ker sta pogosto skupaj. Na tretji način so torej predstave povezane kot posledica ponavljanja. Na ta način so lahko povezane katere koli predstave, predstave, ki sicer nimajo nikakršne vsebinske povezave. Tudi povezava, ki jo ponavljanje ustvari niakkor ni vsebinska in izgleda, da v nasprotju z upravičevanjem in čustvovanjem niti ne izgleda, da bi bila. Ponavljanje vzpostavi povezavo kot trajno skupno prisotnost, kot nekakšno dejstvo v svetu, ne pa kot odnos. Moč, ki dve predstavi povezuje tu v celoti izhaja iz ponavljanja medtem, ko se zdi, da pri upravičevanju navidezno izhaja iz objektov (iz vsebine predstav), pri čustvovanju pa iz subjekta. Vedno je moč tista, ki poveže dve predstavi. Pri mišljenju ta moč izhaja iz predstav samih. Pri ponavljanju pa gre za ponovno ustvarjanje prisotnosti dveh predstav, ki sta sicer prisotni zgolj vsaka zase. Njuna moč, četudi jo imata (in to ni nujno), ni udejanjena. Ponovljene predstave se vedno pojavijo kot prisotnost, ne pa kot dejavnost. Ponavljanje pa ustvari povezavo, torej izraz moči tudi med takimi predstavami. Taki predstavi sta povezani, ker sta skupaj v prisotnosti, so-bivanje je moč, ki ju povezuje. In to je tista moč, ki je iz dejavnosti ponavljanja prenesena na ponovljene predstave.

Vsaka propaganda je nadomestek za sklepanje, ker pa ponavljanje niti ne izgleda, da bi imelo kaj skupnega s sklepanjem, ker niti ne izgleda, da bi predstave tu bile notranje povezane, ponavljanje najbolj izrazito in jasno prikaže delovanje ali mehanizem propagande. Ponavljanje je najbolj nedvoumna oblika propagande.

V zvezi s ponavljanjem se zdi smiselno omeniti še nekaj. Ponavljanje vzpostavlja povezavo med predstavami, tako da jih naredi prisotne. Toda ta prisotnost se lahko nanaša na različne stvari. Zdi se, da to nanašanje ni odvisno samo od vsebine predstav. Te predstave se lahko nanašajo na preteklost, sedanjost ali prihodnost, zatrjujejo lahko preteklo, sedanjo ali prihodnjo prisotnost. Ali, ker je ponavljanje ponovno pojavljanje, se zdi, da ima nek čuden odnos do časa. Ponavljanje predpostavlja trajanje, zato ponavljanje kot vzpostavljanje povezave med predstavami lahko določa na kateri del trajanja (časa) se ta povezava nanaša. Ponovljene predstave lahko formalno določijo ali se ponovljene predstave nanašajo na preteklost ali na prihodnost. Za ti obliki propagande obstaja tudi uveljavljeno poimenovanje, to sta vera in upanje. Pri veri se verjame, da sta dve predstavi povezani, torej da je nekaj resnično, da je bila ena predstava zaradi druge. Pa čeprav med tema predstavama ni nikakršne vsebinske povezave. Pri upanju pa se ima za resnično, da, ker je prisotna ena predstava, bo zato prisotna tudi druga predstava. Tako kot pri veri ne obstaja nikakršen razlog zakaj naj bi ena predstava izhajala iz druge, tako pri upanju ni nobenega razloga, zakaj bosta v prihodnje prisotni dve določeni izbrani predstavi.

Učinki propagandnih sredstev

To so torej načini kako propaganda deluje, upravičevanje, vzbujanje čustev in pa ponavljanje so mehanizmi s katerimi prepriča v sprejetje svojih informacij. Toda kakšni so učinki teh sredstev na prejemnike? Tisti, ki so izpostavljeni propagandi so subjekti. Subjekti pa so subjekti le kolikor imajo zmožnost lastnega odločanja, to pomeni, kolikor sami odločijo katere predstave imajo za resnične, kolikor je neodvisno od česar koli drugega razen njih samih določeno katere predstave so zanje resnične. Zato propaganda nikoli ni nujna, nikoli ne prepriča povsem ali po nujnosti. Sprejetje nekega prepričanja je seveda glavni cilj propagande ali, učinek propagande je, da subjekti sprejemejo neko določeno prepričanje. Vendar pa propaganda doseže sprejetje nekega prepričanja na določen način, s pomočjo sredstev, ki jih uporablja. Ta sredstva so nek poseben in določen način delovanja in kot taka proizvajajo svoje lastne učinke. Zdaj se torej sprašujemo kakšni so učinki sredstev, ki jih propaganda uporablja, da prepriča. Sredstvo je pot do cilja, je metoda, ki ustvari rezultat. Metoda je na nek način vsebovana v rezultatu. Med sredstvom in ciljem obstaja neka povezava. Kljub temu pa sta to še vedno dve različni bitnosti, kar pomeni, da je rezultat vendarle neodvisen od sredstev. Tako je smiselno domnevati, da je povezava med sredstvom ali metodo in rezultatom odvisna od moči enega in drugega. Bolj pomembno, torej močno kot je sredstvo, bolj pogosto ko se uporablja, bolj je prisotno v rezultatu. Bolj je torej rezultat povezan z in odvisen od tega sredstva. Če naprimer propaganda s ponavljanjem prepričuje subjekte v nekaj, kar v bistvu že imajo za resnično, potem je to prepričanje praktično povsem neodvisno od propagande. Sredstvo (ponavljanje) je tu v najmanjši meri prisotno v rezultatu (v končnem prepričanju) in učinek tega sredstva je na subjkete tu najmanjši. Če pa naprimer neprestano ponavlja upravičevanje nečesa, kar subjekti niso imeli za resnično ali so celo imeli temu nasprotno prepričanje, potem propaganda sicer lahko vsili svoje prepričanje kot pravlino. A to ima tudi druge posledice, kajti sredstva s katerimi je propaganda prepričala (upravičevanje in ponavljanje) so tu nekako prisotna v učinku. Upravičevanje in ponavljanje tu dodata še nek svoj učinek, na subjekt poleg danega prepričanja učinkujeta še moč ponavljanja in upravičevanja. Pogosto uporabljanje propagande ima torej svoje posledice, saj začnejo na subjkete učinkovati sredstva propagande.

Nasplošno pa se lahko ugotovi, da izvajanje propagande na subjekte vpliva na naslednji način. Vsako presojanje in odločanje je neka dejavnost in teh dejavnosti je zelo veliko, vsak tudi najmanjši dražljaj je predmet nekega presojanja. Ker je tok misli razvijanje stvari same, je edini, ki omogoča presojanje in odločanje, ki je v skladu s stvarjo samo. Toda mišljenje je energetsko potratno in omejeno s širino zavesti. Zato je nesmiselno in nemogoče presojati, v smislu razmišljati, o vsakem dražljaju posebaj. Presojanje o večini dražljajev je potrebno in smiselno prepustiti drugim zmožnostim, naprimer čustvovanju in ponvaljanju. Le o pomembnih rečeh pa je smiselno odločati se na podlagi razmisleka. Toda zdi se, da so prav pomembne odločitve tiste na katere hoče propaganda vplivati. Propaganda cilja na spremembo določenih, bistvenih odločitev. In kolikor je tako, nadomešča mišljenje točno tam, kjer ima ono ali je dobro, da bi ono imelo suverenost. Propagandna dejavnost torej nujno naredi subjekte bolj neumne, saj ne mislijo tam, kjer je odločilno. Odločilne odločitve in presojanja jim namesto tega določajo sofizmi, čustva in ponavljanje. Še enkrat, to je tako, če se propagando izvaja za sprejemanje bistvenih odločitev, za presojanje pomembnih informacij.

Kako torej učinkujejo sredstva propagande na subjekte? Kako jih spremenijo?

Upravičevanje je zatrjevnaje neke dogme na različne načine. Zato je upravičevanje lahko zelo raznoliko in sofisticirano, pri njem je namreč nujna in nespremenljiva zgolj dogma. Vse ostalo, razlage in razlogi pa delujejo kot pri mišljenju. Upravičevanje tako omogoča veliko mero analiziranja in izpeljevnja. Upravičevanje kot propaganda tako celo spodbuja analiziranje, izpeljevanje in iskanje razlogov. Toda upravičevanje ima vselej tudi to česar upravičevanje je. Ima neko dogmo, ki je nikdar ne preizprašuje, ki je zunaj premišljevanja. Te dogme same se upravičevanje nikdar ne dotakne, analiziranje in izpeljevanje ni nikdar usmerjeno nanjo, ampak vedno iz nje izhaja. To pa ima bistvene posledice za upravičevanje kot propagando. Propaganda upravičevanja vodi do tega, da se subjekti izogibajo temeljnim in bistvenim stvarem, problemom in vprašanjem. Imajo sicer veliko sposobnost analiziranja in izpeljevanja, a ju ne uporabljajo za temeljne stvari. Ne upajo si (čeprav so mentalno sposobni) zastaviti temeljnih vprašanj. Zdi se, da ima upravičevanje dve posledici, vodi do izogibanja temeljnih stvarem, izvirom iz katerih izhaja ostalo, vodi pa lahko tudi do pikolovskosti in izumetničenosti. To se zgodi, ko je izpeljevnje uporabljeno za nepomembne reči.

Še enkrat, posledica propagande vzbujanja čustev ni, da subjekt postane čustven, ampak da čustva prevladujejo v nepravem trenutku. Torej da določijo odziv takrat, ko bi bilo potrebno misliti. Prav zaradi te splošne strukture se zdi, da ni tako pomembno katera čustva vzbuja propaganda, ampak je bolj pomembno njihovo mesto, torej kdaj čustva nadomeščajo mišljenje. Če propaganda neprestano vzbuja neko določeno čustvo, bo subjekt temu čustvu verjetno pripisoval večji pomen, večjo moč kot ga ima v resnici. To čustvo bo zanj bolj prisotno in bo zato verjetno tudi bolj pogosto določalo njegovo ravnanje. Kljub temu se zdi, da je ta posledica vzbujanja čustev strukturno manj pomembna in da ni tako sistematična kot naslednje. Čustva v psihologiji posameznika zasedajo svoje mesto. Vzbujanje čustev pa daje čustvom moč tam, kjer bi sicer moč imelo nekaj drugega. Čustva tako presegajo tisto mesto, ki ga imajo po naravi. Postanejo tako rekoč vseprisotna, zasedajo vse psihološke funkcije. Čustven odziv na vsak dražljaj ali neprestano čustvovanje je rezultat te vrste propagande. Posamezniki tako postanejo razčustvovani. Poleg razčustvovanosti pa izgleda da obstaja še ena posledica vzbujanja čustev. To je šokiranost. Izgleda da šok nastopi v posebni situaciji. Namreč tedaj, ko se dogodi nekaj zelo nepričakovanega ali velikega. In tedaj, ko se hoče posameznik na to odzvati kot, da je to nekaj znanega. Skratka, ko se hoče subjekt čustveno odzvati na neko čustvom izrazito neprimerno situacijo. Šok je pomanjkanje pravega čustva takrat, ko subjekt pričakuje svoj lasten čustven odziv. Celoten subjekt je čustveno nastrojen, manjka pa vsebina, določeno čustvo. Propaganda vzbujanja čustev sistematično vodi do šokiranosti, saj daje čustvom prednost tam, kjer bi sicer vladale druge psihološke funkcije. Zato subjekti pričakujejo svoja čustva takrat, ko nobeno čustvo ne ustreza (in ne more ustrezati) dani situaciji. Bolj kot je situacija nova in neznana in bolj kot se ob nji pričakuje čustvena reakcija, večji bo šok.

Propaganda ponavljanja pa vodi do odzivov, ki so nasprotni svobodi in življenju. Če je svoboda udejanjanje ene možnosti, potem je ponavljanje ponovno pojavljanje že udejanjene preteklosti, že udejanjene možnosti. Če življenje izhaja ali deluje iz sedanjosti, potem je ponavljanje poveličevanje preteklosti. Ponavljanje je vselej isto delovanje, ne glede na okoliščine in čas, tako je posledica ponavljanja neka mehaničnost, prisila enakosti. Ponavljanje je prisilni jopič navade. Na družbenem področju se določena navada imenuje ritual, navada nasplošno pa tradicija. Na področju duha ali psihologija pa se ponavljanje preobrazi v samoumevnost. Posledici propagande ponavljanja za posameznika sta tako mehaničnost, celo pogojni refleks in pa samoumevnost.