Kratka primerjava Freudovega in Nietzschejevega pojmovanja duševnosti

Sledi krajše razmišljanje o Freudovem in Nietzschejevem dojemanju duševnosti. Krajše zato, ker bi se o tej temi dalo povedati še zares veliko drugega. Sicer pa sem se opiral na dve deli; na Freudove Metapsihološke spise in na Nietzschejevo Voljo do moči. Ker sem Freuda delal po zapiskih ni nujno, da so vsi citati dobesedni, tako je bolje, da se jih jemlje kot parafraze. Navedki iz Volje do moči so dobesedni, številka v oklepaju pa je ista kot številka aforizma v tisti knjigi.

Zavestno in nezavedno

Najprej je potrebno vedeti, da se je Freudova teorija duševnosti (duševnega aparata; psihičnega sistema) sčasoma spreminjala, ali bolj natančno povedano, poudarki so bili na začetku drugje kot kasneje. Kljub temu se zdi, da obe različici teorije temeljita na istem spoznanju. To spoznanje je, da obstajajo nezavedni psihični procesi, ki imajo relativno veliko stopnjo moči (lahko določajo ravnanje posameznika). To pomeni, da imajo večjo stopnjo moči kot so mislili do tedaj. Že prej se je namreč vedelo, da obstaja poleg zavesti tudi neko nezavedno, torej da se posameznik nekaterih prisotnih predstav ne zaveda (Kant je naprimer to imenoval temne predstave; mislim, da je že prej to pripoznaval tudi Leibniz), vendar pa se je mislilo, da so te predstave šibke. Nezavedno in nezavedne predstave so bile izrazito šibkejše od zavestnih, tako da se je reklo, da je neka predstava, ko je postala zavestna, pridobila na moči. S Freudom se to spremeni, nezavedno je lahko močnejše od zavestnega. Evidenca za to moč nezavednega pa sta hipnoza in nevropsihoze (psihične bolezni).

Prva Freudova teorija duševnosti se opira na to razmišljanje. Tako v individuumu hkrati obstajata dva sistema duševnosti: zavestni in nezavedni. Ker pa je zavest nekaj zelo spremenljivega, nekaj kjer ni nikdar hkrati prisotnih veliko predstav, je dodan še tretji sistem: predzavestno. Predzavestno je latentno nezavedno, to pomeni nezavedno, ki pa se lahko hitro in neproblematično preobrazi v zavestno. Naprimer vse česar se spomnimo, je bilo, preden je ilo iz spomina priklicano v zavest, predzavestno. Nezavedno pa je zdaj opisano tako: “obstajajo določene latentne misli, ki ne prodrejo v zavest pa naj so še tako močne (Nekaj pripomb k pojmu nezavednega v psihoanalizi)”. Nezaveno kot samostojna psihična kategorija, kot sistem, je tisto nezavedno, ki je ločeno od zavesti in za katerega ozavedenje je potreben napor. Je skrito, potlačeno.

Že tu je tako vpeljano neko dodatno razlikovanje, namreč med dvema pomenoma nezavednega. Nezavedno je mišljeno kot preprosto tisto, kar ni zavestno; in kot tisto, kar ne more ali noče biti zavestno. Ta razlika pa je zelo velika.

Poleg zavestnega, nezavednega in predzavestnega pa je za razumevanje duševnosti potrebno nekaj vedeti tudi o nagonih. »Nagon je dražljaj za psihično (Nagoni in njihove usode)«, »je mejni pojem med duševnim in somatskim; je psihični zastopnik dražljajev, ki izhajajo iz telesne notranjosti in pridejo v duševnost; je merilo delavnih zahtev, ki so naložene duševnemu zaradi njegove povezave s telesnim (Nagoni in njihove usode)«. Telo sporoča neke zahteve, ki jih duševno interpretira, nanje reagira in jih udejani. Ker je vsaka duševnost povezana s telesnim, nagoni pa so zastopniki telesa, beg pred nagoni ni mogoč. Nagonske potrebe ali zahteve je nujno zadovoljiti. Vendar pa lahko duševno do določene mere izbira kako jih bo zadovoljilo. Ali s Freudovimi besedami, objekt nagona je tisto, s čimer nagon doseže svoj cilj in prav to je pri nagonih najbolj spremenljivo. Poleg tega interpretacija nagonskih zahtev, ki jo izvaja duševnost, ni vedno enaka. Možno je, da je ista zahteva interpretirana na različne načine. K nagonskim zahtevam je potrebno dodati še to, da: »nagon nikoli ne deluje kot trenutna sila sunka, ampak vedno kot konstantna sila (Nagoni in njihove usode)«. Nagoni so torej konstantne sile, so sile, ki delujejo ko in dokler je bitje živo. Cilj teh sil pa je vedno vzpostavitev prejšnjega stanja: »nagon bi bil vsemu organskemu lastna težnja k ponovni vzpostavitvi nekega prejšnjega stanja, ki ga je to bitje moralo opustiti zaradi vplivov zunanjih motečih sil, neke vrste organska elastičnost, ali izraz inertnosti v organskem življenju (Onstran načela ugodja)«. Tu je tudi pomembno, da so nagoni nekaj aktivnega. So tisto, kar poraja dražljaje in zahteva dejanja.
Toliko torej o nagonih nasplošno, pri bolj določenem obravnavanju Freudove teorije nagonov pa nastane problem, saj je Freud sčasoma spreminjal svoje prepričanje o tem kateri nagoni obstjajo (tako je najprej osnovna delitev nagonov na samoohranitvene nagone in na seksualne nagone (Nagoni in njihove usode), nato pa na nagone Jaza (nagone smrti) in na objektivne nagone (nagone življenja) (Onstran načela ugodja)). To pa tu ni tako važno, saj mislim, da bo zadostoval premislek o nagonih na splošno.

Kakšne so torej lastnosti nezavednega? Nezavedno je primarno, to pomeni, da so nezavedni procesi starejši: “so preostanek določene razvojne stopnje, v kateri so bili edina vrsta duševnega procesa (Formulacija o dveh načelih psihičnega dogajanja)”. Sicer pa so jedro nezavednega nagonska zastopstva (Nezavedno). Obstaja več nagonskih vzgibov, ki vsi obstajajo drug poleg drugega, brez medsebojnega vplivanja. Če se hkrati aktivirata dva nezdružljiva vzgiba želje (nagona), se združita in oblikujeta nek vmesni cilj: izoblikujeta kompromis in se ne odbijata ali odpravljata (nezavedni vzgibi se verjetno spreminjajo po istem načelu kot poteka dogajanje v in z nagoni in kar Freud imenuje usode nagonov. Usode nagonov so: sprevračanje v nasprotje; obračanje proti lastni osebi; potlačitev; sublimacija; zadovoljitev). V tem sistemu ni negacij, zato Freud pravi, da je sistem neprotisloven. Neprestano gre za neko spajanje in nalaganje. Nadaljne je nezavedno brezčasno, kar pomeni, da nezavedni procesi niso časovno urejeni. Nezavedno se tudi ne ozira na realnost; ralnost nadomesti s psihičnim ugodjem (ki odpravlja nagonski dražljaj).

K vsemu temu bi se dalo reči še marsikaj. Najprej se zdi, da ni podan nikakršen razlog, ni nobene evidence, ki bi dokazovala, da je nezavedno res prvotno in starejše. To prepričanje je neutemeljeno. Nadaljne se zdi neposrečena Freudova oznaka, da je nezavedni sistem neprotisloven. Res je ravno nasprotno; nezavedno je dejansko protislovno, protislovnost je prisotna kot dejanskost v nezavednem. Kajti nasprotne želje v njem obstajajo hkrati. Nezavednega to ne zmoti, ker ne pozna (pravila) protislovnosti, neprotislovnost zanj ni merilo. S tem logičnim kriterijem se ne da misliti in razumeti nezavednega, zgolj v tem smislu je sistem neprotisloven (namreč, da neprotislovnost v njem sploh ne nastopa). In naj ne bo pomote, to je zgolj kritika poimenovanja, ne pa same logike nezavednega delovanja. Zelo vprašljivi sta tudi zadnji dve lastnosti nezavednega. Kako sploh misliti, da so nezavedni procesi brezčasni? Kajti nekaj je reči, da naprimer različni nagonski vzgibi delujejo hkrati ali da delujejo vedno, nekaj povsem drugega pa, da so brezčasni. Kaj torej pomeni, da nezavedni procesi niso časovno urejeni? Da delujejo hkrati? Vedno? Da se lahko ponovijo v obratnem vrstnem redu kot so se že dogodili? Ali da v nezavednem niso prisotni le kot rezultat procesa, ampak kakor se odvjajo (v času) v celoti? Prav tako je vprašljivo tudi, če se nezavedno res ne ozira na realnost. Tako obstajajo primeri ljudi, ki jih vodi nezavedno, toda vseeno premagajo večino, če ne vse ovire, ki so jim takrat na poti; mesečniki, hipnotizirani, ljudje, ki se kljub KO borijo naprej.. Zdi pa se, da je neoziranje nezavednega na realnost tudi teoretično vprašljivo. Nezavedno je namreč prvotno in naj bi obstajalo pred zavestnim. Toda kako bi bitja, ki še niso razvila zavesti sploh preživela, če pa se sploh ne ozirajo na realnost? In naprej, če predpostavimo, da se nagoni lahko spreminjajo (čeprav je to pri Freudu vprašljivo; toda tudi če se nagoni ne spreminjajo, se spreminja način njihove zadovoljitve), potem je smiselno citirati Darwina: “če privajeno dejanje lahko postane dedno – in to lahko – postane podobnost med navado in nagonom tako velika, da ju ni več mogoče ločiti (O nastanku vrst)”. Nagoni se spreminjajo in spreminjajo se z dedovanjem navade, torej z nekega delovanja v realnem svetu. Tako se vsaj realnost ozira na nezavedno in jo lahko preoblikuje. In tako je nezavedno vsaj dovzetno za realnost, torej se ozira nanjo, čeprav se morda ozira tudi ali predvsem na kaj drugega.

Temelj razmišljanja o zavesti je ugotovitev, da: “predstava, ki je navzoča v naši zavesti in ki jo zaznavamo, je zavestna (Nekaj pripomb k pojmu nezavednega v psihoanalizi)«. Najbolj splošno gre torej za navzoče in zaznane predstave. Nato pa Freud poskuša podati lastnosti zavestnega. Zdi se, da Freud zavesti pripiše različne lasntosti. Tako pravi: »ozavedenje je omejeno z določeno usmerjenostjo njegove pozornosti (Nezavedno)«. Lastnost zavesti je tu določena pozornost, neka osredotočenost. Domnevam, da je taka pozornost lahko osredotočenost na katero koli predstavo. Tista predstava, ki je zaznana, ki se pojavi »v glavi«, je zavestna, saj je bitje pozorno nanjo. Nato: »zmožnost orientiranja v svetu prek razlikovanja med znotraj in zunaj, je potrebno pripisati edino sistemu zavesti- zaznavanju (Metapsihološko dopolnilo vede o sanjah).« Zavest ima tukaj funkcijo razlikovanja znotraj – zunaj. Zavest je tu (in tudi kasneje) povezana s čutnim zaznavanjem (in z motorično intervencijo, s katero preverja ali je zunaj res zunaj). Ko dobivamo čurno.zaznavne predstave, se zavedamo. Zavest je tu mišljena kot rob ali meja med znotraj in zunaj. In naprej: »zdi se, da naša abstraktna predstava časa izhaja iz načina kako deluje sistem zaznava- zavest in da ustreza nekakšnemu samozaznavanju tega delovanja (Onstran načela ugodja)«. Če naša predstava časa izhaja šeke iz zavesti, to samo po sebi ne pomeni, da je časovnost bistvena lastnost zavesti. Vendar pa se zdi, da je časovnost zavesti, glede na poudarjeno brezčasnost nezavednega, zelo pomembna, da je mišljena kot bistvena lastnost. Zavestno je časovno strukturirano, zavestne predstave so vedno v redu časa. In nenazadnje: »potlačena (nezavedna) predstava ali miselna vsebina lahko pride do zavesti s pogojem, da jo je mogoče zanikati (Zanikanje)«. V nezavednem ni negacije, ni zanikanja, to je možnost ali lastnost, ki jo ima šele zavest. Zdi se sicer, da Freud negacijo izpelje iz odloga ali preložitve dejanja. Tako so za zavest značilne štiri različne funkcije: pozornost, zaznavanje, časovnost, zanikanje.

Zdi pa se, da so te lastnosti, če so mišljene skupaj, nekako neprepričljive, težko si jih je namreč zamišljati kot, da bi imele skupno osnovo. Kajti pozornost kot osredotočenost je ravno nekaj zamejenega, nekaj kar ima en predmet. Zaznavanje po drugi strani, pa ravno nima enega predmeta, ampak je ravno dojemanje različnih predmetov naenkrat, je dojemanje mnogoterega. Torej sta si zaznavanje in pozornost kot funkciji točno nasprotni; zaznavanje nezamejeno sprejme vse, kar lahko, pozornost pa je motrenje neke enosti. Poleg tega se nikdar ne more zaznati časa, čas ni neka stvar, da bi bival kot ura poleg drugih stvari. Zaznava se lahko kvečjemu gibanje, časa pa ne. Tako se zdi, da tudi zaznavanje in časovnost nista nekaj sorodnega. Prav tako težko je povezati časovnost s pozornostjo. Kajti pozornost vendarle je neka zamejenost, v pozornosti je bitje naravnano na nek predmet in ta predmet ima določene meje. Čas pa je bistveno nezamejen in prežema vse ali celoto. In naprej, pozornost je ukvarjanje z nečim, pozornost ima neko bitnost s katero se ukvarja, zanikanje pa je ničenje nečesa. Če pozornost izgrajuje neko predstavo, jo zanikanje uničuje. Prav tako je bistveno nekaj pozitivnega tudi zaznavanje, mi zaznavamo to, kar je prisotno, ne pa tega, kar ni. Zdi se, da je še najbolj prepričljivo povezati zanikanje in časovnost, kolikor je v času izničeno vse, kar v njem biva. Toda tu je govor na povsem različnih nivojih, saj se časovnost nanaša na bivajoče, je torej ontološki pojem, zanikanje pa je logični pojem. Poleg tega se zdi, da je tu uporabljen starejši pojem časa, čas kot je bil mišljen pred relativnostno fiziko. Čas kakor nek večni zaboj v katerega so vložene stvari, ki v njem minevajo, čas pa ostaja isti. Danes pa se misli, da je obratno, čas izhaja iz stvari, stvari in odnosi med njimi ustvarjajo čas, zato čas nekako ne more več biti tisti, ki jih uniči (zanika).

Tako je bilo pokazano, da so si lastnosti zavesti nasprotne in da se jih ne da izpeljati ene iz druge. Ker neka lastnost zavesti ne izhaja iz druge, ne more biti neke osnovne, bistvene lastnosti, lastnosti, ki bi bila temelj ali sinonim za zavest in iz katere bi izhajale druge lastnosti zavesti. Kljub temu to ne pomeni, da tako različne lastnosti ne morejo sobivati v duševnosti posameznika (konec koncev se zdi, da vse te lastnosti zares imamo). Tako je še vedno možno, da te lastnosti enakovredno označujejo del zavestnega. Zdaj je torej zavest sestavljena iz štirih enakovrednih lastnosti. Vendar pa je tudi takšno pojmovanje zavesti nekako neprepričljivo. Freud namreč pravi, da je nezavedno prvobitno, da predhodi zavesti. Zavest se je torej razvila iz nezavednega. Toda zavest ima štiri zanjo značilne lastnosti, lastnosti, ki jih nezavedno nima. Vse te lastnosti so se očitno bolj ali manj hkrati razvile iz nezavednega in razvile so se neodvisno ena od druge (kajti med seboj so preveč različne, da bi izhajale ena iz druge). Darwin pa lepo opisuje kako se vrste, ko se spreminjajo, spreminjajo postopoma. Nova vrsta ima od svojega prednika drugačno eno lastnost. Tu pa so naenkrat drugačne kar štiri. Kot, da bi se iz rib razvili ptiči. To je možno, ni pa verjetno. Skratka, sama evolucija zavesti je v tem primeru neprepričljiva. Bolj verjetno je, da je katera izmed teh lastnosti vsaj v rudimentarni obliki prisotna že v nezavednem. Osebno mislim, da sta vsaj zaznavanje in časovnost še kako prisotna tudi tam, saj se zdi, da življenje brez njiju sploh ni mogoče. Še bolj pomembni pomislek takega pojmovanja zavesti kot kritika njene evolucije, pa je naslednji.
Ob dejstvu, da obstajajo štiri enakovredne lastnosti zavesti, se da zastaviti mnogo vprašanj. Ali je ob delovanju neke lastnosti prisotna celotna zavest? Torej, ali je naprimer ob zaznavanju prisotna celotna zavest, to pomeni, ali so nujno prisotne tudi časovnost in zanikanje in pozornost? Ali pa se oseba v tem stanju zaveda le zaznanega, torej zaznavanja? Ali lahko delujejo nekatere lastnosti hkrati ali ne? In kaj je zavest? Je nekakšen skupek teh lastnosti? Jih presega in je torej nekaj od njih drugačnega? Ali pa je vsaka lastnost zase nekako mišljena kot zavest v celoti? Kakšno je razmerje med različnimi lastnostmi zavesti? Če se je zavest razvijala, in po Freudu se je, kako se je razvijala, kaj je v njej bolj prvotno in kaj bolj novo? Kako se dejavnosti različnih lastnosti zavesti usklajujejo med seboj? Kako so te lastnosti usklajene z zavestjo in kako z nezavednim? Kajti v zavesti naj bi veljalo načelo neprotislovnosti, torej naj bi veljalo tudi za njene lastnosti, v nezavednem pa ne. Kako torej zavest lahko reagira ob protislovnih dražljajih nezavednega? In kako reagira nezavedno na to pravilo? Kaj vse to pomeni za odnos med zavestjo in nezavednim?… Skratka ob takem pojmovanju zavesti se odpirajo mnoga nova vprašanja. Ker se zdi, da si Freud teh vprašanj sploh ni postavljal in ker njegovo pojmovanje zavesti ni enotno, torej nekje predstavljeno v celoti, ampak so opazke o zavesti razpršene po celotnem delu, se zdi, da Freud ni imel enotne teorije zavesti, ampak je imel za zavest vse, kar ni nezavedno. Zavest je mišljena kot negacija nezavednega.

Kakšno je torej razmerje med zavestjo in nezavednim in kako vplivata ena na drugo? Freud pravi, da je nezavedno živo, to pomeni, da se samo odloča in razvija. Zato tudi nezavedno in predzavestno nenehno vplivata en na drugega (nezavedno ne potrebuje nečesa, kar bi posredovalo njene predstave). Tako bi se lahko reklo, da gre za enakovreden odnos. Vendar pa Freud pove tudi naslednje: »psihično dejanje nasplošno preide dve fazi, med katerima je vključena nekakšna preizkušnja (cenzura). V prvi fazi je nezavedno; če ga pri preizkušnji cenzura zavrne, mu je prehod v drugo fazo onemogočen (Nezavedno)«. In naprej: »delo cenzure med nezavedno in predzavestno vnese negacijo, dvom in stopnje gotovosti (Nezavedno)«. Da neka predstava torej preide iz nezavednega v zavestno (predzavestno), mora prestati preizkušnjo imenovano cenzura. Nezavedno tako zajema več predstav, je širše ali večje od zavestnega. Zdi se, da hoče Freud povedati, da je vsaka predstava, tudi naprimer pravkar zaznana predstava nezavedna, nekatere pa so hkrati lahko še zavestne. Še več, zdi se, da hoče povedati, da je vsaka predstava najprej nezavedna in šele nato, po cenzuri, je lahko zavestna. Zavest je pri Freudu povezana z zaznavanjem, toda očitno ni tako, da zavest neposredno zaznava, ampak zaznane predstave postanejo zavestne preko nezavednega ovinka. Nezavedno je tako bolj temeljno od zavestnega in na nek način vsezaobsegajoče. Še nekaj se da opaziti iz zgornjih citatov. Freud pravi, da cenzura vnese dvom, negacijo… v predstavo, ki postaja zavestna. To je morda prepričljivo povedano, toda prepričljivo je ravno zato, ker je nedoločno. Kaj namreč pomeni, »da vnese«? Da negacija, dvom in stopnje gotovosti že obstajajo v nezavednem, in jih cenzura nato prenese na določeno predstavo? Da torej prenese negacijo iz enega na drug del nezavednega? Ali da šele delo cenzure ustvari negacijo in negativnost; da je torej sama cenzura negacija? Torej da šele cenzura naredi negativnost in v tem primeru lahko negativnost izhaja bolj iz zavesti, kajti sama cenzura je lahko del sistema predzavestnega. Nejasno je tudi kaj pomeni, da cenzura vnese negacijo med nezavedno in predzavestno. Domnevam, da se vnašanje cenzure nanaša na predstave, ki so nezavedne in lahko postanejo zavestne. Zavestne predstave tako na nek način so negativne, dvomljive in jih nismo povsem gotovi. Zavestne predstave imajo negacijo. Kaj to pomeni? Spet mislim, da v osnovi obstajata dve možnosti. Zavestne predstave so tiste, ki se jih lahko zanika. Ali pa, zavestne predstave so tiste, ki so na nek način dejansko zanikane, ki v sebi vsebujejo neko negacijo. Ker se zdi, da je druga možnost empirično neobstoječa (vse zavestne predstave zagotovo niso negativne), se zdi, da je resnično prvo prepričanje. Zavestne predstave bi bile tiste, ki se jih lahko zanika. Toda to je zelo šibko. Šibko je imeti možnost za merilo ali kriterij razlikovanja (med zavestnim in nezavednim), kajti težko je spoznati in preproznati možnosti – dosti težje kot katerokoli dejanskost.
Ob ideji, da so zavestne predstave tiste, ki se jih lahko zanika, bi opozoril še na nekaj. Karl Popper v svoji knjigi Logika znanstvenega odkritja predlaga ovrgljivost kot tisti kriterij, s katerim bi znanstvene stavke ločili od neznanstvenih. Znanstveni stavki so ovrgljivi, lahko se jih zanika, ker so eksistenčni stavki, to pomeni, ker nekaj povejo o določenem bivajočem. Če tega bivjočega ni ali ni tako kot opisujejo, so ovrženi, torej napačni (hipoteza je bila napačna). Pri Freudu ima zavest očitno analogno funkcijo kot jo ima v družbi znanstvenost (za Popperja), ukvarja se z zunanjim svetom, z resničnostjo bivajočega. Od tod isti kriterij s katerim se preverja ali je nekaj znanstveno in zavestno.

Nekaj besed pa je potrebno nameniti tudi tako imenovani predpostavki psihoanalize, da je »živčni sistem (torej duševnost) aparat, ki mu je dodeljena funkcija, da pritekajoče dražljaje spet odstarni (Nagoni in njihove usode)«. Živčni sistem naj bi tako imel nalogo obvladovanja dražljajev. »Duševnost hoče ostati povsem prosta dražljajev (Nagoni in njihove usode)«. Torej naj bi bil smoter duševnosti, da v njej ni nobenih dražljajev. Pred zunanjimi dražljaji se duševnost (lahko) umakne, pred njimi lahko beži, pred notranjimi, pred nagonskimi pa ne more, zato poskuša te dražljaje uničiti na drugačen način. Smoter duševnosti naj bi tako bila nekakšna nirvana, stanje ko v njej ni nobenih dražljajev, torej nobenih predstav. V končni fazi to pomeni, da hoče duševnost odpraviti samo sebe, hoče se izničiti. Kajti po tem prepričanju, je duševnost obvladovanje nečesa nezaželenega in kolikor se predstave ali dražljaji ne bi več ponavljali, tudi duševnost ne bi imela več dela, torej razloga za bivanje. Mislim, da je pripisovanje tako radikalnega smotra duševnosti povsem neupravičeno, kajti nikjer ni prikazano in evidentirano zakaj naj bi bilo tkao. Tako je to neka izmišljena hipoteza. Zdi pa se tudi, da je ta predpostavka teoretično neuporabna, da tudi kot pripomoček ne pomaga pri razmišljanju in teoretiziranju o psihičnem. Kajti obstajajo primeri dražljajev, ki jih duševnost hoče ohraniti ali ponoviti, ki hoče, da trajajo. Še več, če kaj, potem se ima ponavadi duševnost za sinonim življenja. In vsako življenje, kolikor se hoče vsaj nekaj časa ohraniti, mora prejemati dražljaje. Prejemanje dražljajev je dokaz, da je bitje živo. Neprestano in nenekno odpravljanje dražljajev se zdi protiživljenjsko. Duševnost je tu dejansko reducirana na aparat, torej na neko stvar. S to razliko, da niti kot stvar ni takšna kot naj bi bila, saj se ne premika po načelih mrtve materije, ampak so razlog njenega gibanja dražljaji, ki jih prejema (in ki sami po sebi ravno niso dovolj močni, da bi povzročili takšno spremembo gibanja, kot jo dejansko povzročijo). Sicer pa se zdi, da tudi Freud sam te predpostavke ni imel temeljni princip psihičnega delovanja. Tako je kasneje (Onstran načela ugodja) imel nagone življenja (seksualne nagone) za tiste, ki vnašajo dražljaje v duševnost, se pravi, za tiste, ki hočejo, da so v duševvnosti prisotni neki dražljaji. Tako pravi: »nagoni življenja so dosti bliže našemu notranjemu zaznavnaju, saj vnašajo nemir, napetosti, katerih sprostitev občutimo kot ugodje (Onstran načela ugodja)«. Zato je verjetno Freud to predpostavko vpeljal (se mu je vsilila) zaradi njegovega ukvarjanja z bolniki, z nenormalnimi stanji duševnosti. Oni verjetno res hočejo svoje motnje, torej svoje moteče predstave odstraniti, saj jih te delajo bolne. Posplošiti to na celotno duševnost pa je napačno.

Jaz, Nadjaz in Ono

Nato pa Freud spremeni svoje prepričanje kakšno je najprimernejše pojmovanje duševnosti. Razlog je naslednji razmislek: »biti zavestno je najprej čisto deskriptivni termin, ki temelji na zaznavanju (Jaz in Ono)«. Mimogrede, toda to zaznavanje očitno ni enako kot zaznavanje zunanjosti. Zaznavanja se zavedamo z introspekcijo, ki je nekako drugačna od čutenja, zato je tu zaznavanje uporabljeno kvečjemu v analognem pomenu. »Toda izkustveno noben psihični element, predstava, ponavadi ni ves čas zavesten. Značilno je celo, da njegovo zavestno stanje hitro mine (Jaz in Ono)«. Zato je pojem zavestnega praktično neuporaben, saj označuje nekaj, kar se zelo hitro spreminja. Zavestne predstave (vsebina zavesti) zato nimajo časa vplivati na ostale mentalne elemente. In zato je prej imelo predzavestno tako velik pomen, kot sistem je namreč zasedalo mesto zavesti. Bilo je zavestno, ki traja in vsi odnosi (cenzura) med zavestnim in nezavednim, so dejansko bili odnosi med predzavestnim in nezavednim. Ker zavestno ni bilo trajno, je bilo predzavestno označeno za latentno nezavedno, to je za nezavedno, ki pa je že prestalo vse preizkušnje, ki ločijo nezavedno od zavestnega, vendar se (še ni ali pa tedaj ni) ni pojavilo kot predstava v zavesti. Toda tu se zdaj pojavi nov problem. Vsak duševni sistem (zavestno in nezavedno) nekaj dela, to pomeni, da po neki svoji logiki spreminja neke predstave v druge predstave, spreminja prepričanja bitja. In vprašanje je kako, ali bolj natančno kje se to dogaja, na področju zavesti, zgolj v strogem sistemu zavesti, torej v tisti zavesti, ki jo zaznavamo, ali tudi v predzavestnem? Po eni strani, in tudi po imenu sodeč, predzavestno nima takšne teže, kot druga dva sistema, tako da bi bilo zgolj velik zbiralnik predstav, ki lahko postanejo zavestne. Toda po drugi strani je predzavestno tisto, ki je s svojo logiko prečilo nezavedno. V predzavesti deluje cenzura, ne dogaja pa se zavestno, prav cenzura pa je ločnica med sistemoma. V tem smislu je predzavestno del in to pomembnejši del sistema zavesti kot sama zavest.

Tako Freud vpelje novo pojmovanje duševnosti, v pojmovanje duševnosti vpelje nove poudarke: »ustvarili smo si predstavo, da ima posamzenik koherentno organizacijo duševnih procesov in to označili kot njegov Jaz. Ta Jaz je temelj zavesti in obvladuje dostope do motilitete (gibanja) ter medsebojne parcialne procese (cenzure, potlačitve..) (Jaz in Ono)«. Jaz je sistem v dosti močnejšem pomenu kot je to bila zavest. Zavest je bila zgolj opis nečesa, nekega dogajanja. Jaz pa ima koherentno organizacijo, to pomeni, da je urejen na nek določen način. Opazno je tudi, da ta Jaz sestavljata predzavestno in zavestno, oboje je zdaj združeno. Tu pa se tudi prikaže nekaj, kaj je prejšnje pojmovanje prikrivalo. Namreč, da je tisto, kaj je najbolj nezavedno, tisto, kar najtežje postane zavestno, zavesti tudi najbližje, je del njenega sistema. Kajti to je tisti del, ki sproža cenzuro in potlačitve, torej je to tisto predzavestno, je del Jaza. Oseba se ne zaveda tistega, kar potlači. Toda to potlačeno samo po sebi poskuša postati zavestno. To mu preprečuje sila potlačitve, cenzura, ki izvira v predzavestnem. Ta potlačitveni mehanizem je tisto, kar preprečuje ozavedenje, je torej tisto, kar nekaj drži v skritosti. In kolikor se lahko njegovo delovanje pozna, da je torej to prisotno kot predstava v zavesti, da je torej samo zavestno, šele če se pozna kaj je držalo v skritosti, toliko je sam mehanizem potlačevnaj najbolj skrit, najbolj nezaveden. »V samem Jazu je nekaj nezavednega in prav to tvori njegovo jedro (Jaz in Ono)«.

Tako vsaj Jaz kot del te nove razmejitve in ureditve vsebuje zavestno kot nezavedno (kot seveda tudi predzavestno). Stari pojmi tako nekako niso več bistveni. Kako torej zdaj dojeti duševnost? Kaj je individuum? »Zdaj je individuum za nas neko psihično Ono, nespoznavno in nezavedno, na njegovi površini pa leži Jaz, ki se razvije iz svojega jedra, sistema zaznavanja (Jaz in Ono)«. Očitno je zdaj jedro Jaza zmožnost zaznavanja, ne pa cenzuriranje. Ono je zdaj izraz, ki označuje celotno psiho, celotno duševnost individuuma. Ono je duševnost kot celota. Preden se lotimo raziskovanja, je predmet raziskovanja za nas nepoznan, zato je tudi Ono za nas nespoznano. Vendar pa se zdi, da obstaja tudi globlji pomen zakaj ima Freud Ono za nespoznatno in nezavedno. Ono je bistveno obvladovano s strani nagonov, nagoni pa so za zavest bistveno nespoznatni in nezavedni. V najboljšem primeru lahko spoznamo predstave, ki zastopajo nagone, nikdar pa nagonov samih.

Nagoni so bistven del Onega in določajo kako Ono deluje. In ker nagoni delujejo po isti logiki kakor nezavedno, tudi v Onem velja ista logika. To pomeni, da se nagoni različnih vrst medsebojno spajajo, prepletajo, povezujejo in razpletajo, da neprestano tvorijo kompromise, ki vodijo do novih razultatov. To pomeni, da v Onem ni negacije in da je Ono dejansko protislovno. Ono tudi deluje glede na načelo ugodja, ne pa glede na načelo realnosti. Dražljaje, ki se v Onem pojavijo, hoče Ono uničiti, se jih znebiti. Ugodje je proces izginevanja dražljajev, je proces, kjer se individuum sprosti prisotnosti nekega dražljaja. Ker Ono deluje po takšni logiki, ker je v Onem prisotna ta logika, v njem ne more biti prisotna običajna logika, tisto kar imamo mi za tradicionalno logiko, saj ta temelji na načelu neprotislovnosti. In ker je bila tradicionalno tradicionalna logika asociirana z umom, ne-logično delovanje pa je bilo označeno kot čustveno, Freud pravi, da je Ono sedež strasti, Jaz pa uma.

Način kako Ono deluje, bi se lahko predstavil še na drugačen način. »Izgleda da v duševnem življenju (vseeno ali v Jazu ali v Onem) obstaja energija, ki jo je mogoče premeščati, ki je torej na sebi indiferentna.. (Jaz in Ono)«. Obstaja torej neka prosta energija, nek presežek energije. Zato živa bitja niso ista kot nežive stvari, kjer se vsa energija prve stvari na nujen in vedno enak način premesti v drugo stvar. Živa bitja pa imajo prosto energijo, ki jo na nek način porabljajo. In ker je Ono prvotno, je vsaj v neki točki (dokler se Jaz ne razvije) Ono tisto, ki določa kako se ta prosta energija premešča, torej kako se porablja. Ono torej investira to energijo v različne dejavnosti. Bolj, natančno, investira jo v ugodje, v to, da bi bili dražljaji odpravljeni. Pri tem pa samo Ono ne ločuje med zaznavami (dražljaji od zunaj) in nagonskimi vzgibi (dražljaji, ki so del Onega).

To razlikovanje prispeva Jaz. »Jaz je del Onega, ki je pač spremenjen zaradi direktnega vpliva zunanjega sveta s posredovanjem sistema zaznavajne- zavest (Jaz in Ono)«. Zdaj je jedro Jaza zaznavanje. Jaz je mišljen kot nekakšna meja med zunanjim in notranjim svetom. Vendar ni preprosto površina Onega. »Jaz je predvsem telesni Jaz; ni zgolj površinska entiteta, temveč je sam projekcija neke površine (Jaz in Ono)«. Jaz ni površina kakor, da bi bil površina kot je površina dejansko, sama po sebi. Ampak je projekcija, je površina kakor si Ono predstavlja površino. Jaz ni nekaj neposrednega, ni neke površine kakor je ta po naravi, ampak je površina oblikovana s strani Onega, površina je posredovana. »Jaz se v dobršnji meri tvori iz identifikacij, ki nadomestijo opuščene investicije Onega (Jaz in Ono)«. Ono si nekaj zapiči v glavo in to je Jaz. Ono si realnost predstvalja na različne načine, Jaz pa se identificira z enim izmed teh načinov. Jaz je sistem prepričanj ali predstav o zunanjem svetu, o realnosti. Toda realnost je prav tisto, kar samo pošilja dražljaje, torej predstave k bitju. Izgleda da je Jaz kot sistem prepričanj, sistem tistih prepričanj, ki nekako izberejo kaj bitje opazi, določa kateri dražljaji izstopajo. Jaz kot sistem določa na katere zunanje dražljaje je bitje pozorno (in katere dražljaje sploh ima za zunanje dražljaje). Jaz se torej ukvarja z zunanjim svetom. Pri tem se postavlja vprašanje, kako daleč gre to ukvarjanje. Torej koliko zunanji svet določa Jaz, koliko ga preoblikuje po svoji podobi? Zdi se, da Freud misli, da gre to precej daleč. Tako trdi; »da je Ono Jazov drugi zunanji svet, ki si ga hoče podrediti (Jaz in Ono)«. Torej Ono presoja po merilih zunanjega sveta, kar pomeni, da je Jazu zunanji svet bližji, čeprav sam seveda izhaja iz Onega. To dela tako, da Onemu odteguje prosto energijo in jo sam porablja.

K temu velja dodati še naslednje. Freud pravi, da je: »prava razlika med nezavedno in predzavestno predstavo (mislijo) v tem, da prva poteka na nekem materialu, ki ostaja neznan, medtem ko se drugi pridružijo še besedne predstave (Jaz in Ono)«. In: »kar izhaja iz notranjosti in hoče postati zavestno (razen čustev), si mora prizadevati, da bi se pretvorilo v zunanjo zaznavo (Jaz in Ono)«. Tako izgleda, da je nezavedno bolj raznovrstno kot se je zdelo prej. Nezavedne predstave tvorijo potlačene in pozabljene zaznavne ter besedne predstave in pa neke »predstave« katerih material nam ostaja povsem neznan. Zavestno pa je ubesedeno in zaznavno predstavljeno. Tudi nezavedno je lahko tako, a hkrati je še nekaj več, je še nekaj povsem neznanega, nekaj kar si zavestno sploh ne more predstavljati. Zdi se tudi, da je potlačeno nezavedno le tisto, so le tiste predstave, ki je nekoč že bilo zavestno, torej le tisto, ki se je že ali pa se lahko pojavi v obliki besednih in zaznavnih predstav. In tako se zdi, čeprav to ni nikjer eksplicitno zatrjeno, da je Jaz povezan ali da vsebuje tisto nezavedno, ki je bilo zavestno, da torej vsebuje besedne in zaznavne nezavedne predstave. Medtem ko Ono v dosti večji meri tvorijo predstave, ki niso take, katerih material ostaja neznan. (Je pa tu seveda vprašanje, kakšne te predstave sploh lahko so) Ali, zdi se, da Freud povezuje Jaz z eno vrsto nezavednega, Ono pa z drugo vrsto.

Poleg tega je tu še Nadjaz. »Nadjaz je prva identifikacija (Jaza z opuščeno investicijo Onega), ki se je zgodila takrat, ko je bil Jaz še šibek, poleg tega pa v Jaz vpelje najbolj veličastne objekte (Jaz in Ono)«. Jaz se identificira z nekaterimi predstavami ali investicijami, ki se porajajo v Onem. Toda z identifikacijo ni mišljeno ujemanje, nikakor ni nujno, da se predstave iz Onega ujemajo s tem, kakšen je Jaz dejansko. V dejanskosti lahko obstaja razlika med Jazom in predstavami iz Onega, pa se Jaz kljub temu identificira z njimi. Zdi se tudi, da se Jaz lahko zaveda, da gre pri identifikaciji za neujemanje. In da tedaj te še ne uresničene, še ne dejanske investicije (investicije, katerih vsebina še ni dejanska), postanejo cilj za Jaz, postanejo njegov ideal. Da torej z Jazom neujemajoče se predstave dajo le temu željo (po tem kaj naj bo). Kajto obratno očitno ni mogoče, Jaz ne more spreminjati investicij, ki izvirajo iz Onega. Nadjaz je identifikacija takšne vrste. »Nadjaz se prvič pojavi kot ekvivalent ideala Jaza (Jaz in Ono)«. Vendar pa je ideal Jaza ali identifikacija drugačna kot ostali ideali. Kajti: »kakorkoli se že oblikuje kasnejša odpornost značajo do vplivov opuščenih objektnih investicij, so učinki prvih identifikacij iz zgodnjega otroštva splošni in trajni (Jaz in Ono)«. Ali, Jaz lahko opusti ostale identifikacije, ne more pa opustiti Nadjaza. Pri tem ni podan dober razlog, zakaj je temu tako, torej zakaj so učinki idnetifikacij iz zgodnjega otroštva splošni in trajni. Sicer pa je Nadjaz identifikacija s starši in tvori ojdipov kompleks. »Ideal Jaza ali Nadjaz je zastopstvo našega odnosa do staršev (Jaz in Ono)«. Pri tem pa postane očitno, da Nadjaz ni zgolj identifikacija z izbirami Onega, ampak »pomeni tudi energično tvorbo proti njim (Jaz in Ono)«. In tako je funkcija Nadjaza, ki zdaj prevladuje, funkcija svareče in prepovedujoče instance. Ta funkcija je praktično nasprotna prvi funkciji Nadjaza, da služi kot ideal Jaza. Če je Nadjaz prvotno tisto, kar naj bi Jaz bil, tisto, kar naj bo, potem kasneje zapoveduje česa Jaz ne sme. Mislim, da ni nujno, da nasprotujoči si funkciji Nadjaza izražata protislovnost te teorije. Prvič zato, ker ima lahko različni funkciji v različnih obdobjih človekovega življenja, najprej je ideal, nato prepoved. Drugič pa zato, ker sta ideal in prepoved lahko mišljeni kot dve različici istega principa. Ideal prikaže kaj naj nekaj bo, torej kakšno naj bo. Prepoved pa prepreči, da bi bilo drugačno. Da bi bitje postalo takšno kot hoče biti, mora spremeniti nekatere svoje navade, to pomeni, preprečiti mora ponavaljanje nekaterih dejanj. Skratka, ideal in prepoved lahko skupaj delujeta za dosego istega cilja, toda samo s pogojem, da se ne nanašata na isto.

V kakšnem odnosu so torej Jaz, Nadjaz in Ono? Jaz, Nadjaz in Ono naj bi bili sistemi, ki olajšajo razumevanje duševnosti in duševnih procesov. So sistemi, torej so na nek način urejene celote. Ono je prvobiten sistem, iz njega pa izhajata Nadjaz in Jaz. Nadjaz in Jaz nastaneta hkrati (s prvotno identifikacijo z neko investicijo Onega). Zdi se, da se Nadjaz in Jaz razvijata nekako vzporedno, da se neprestano prepletata in da je Nadjaz nekako glavni razlog, zakaj Jaz nekatere dražljaje potlači. Poleg tega se zdi, da vir vse energije, vsega gibanja, še vedno prihaja iz Onega, iz nagonov, Jaz in Nadjaz pa lahko to energijo le delno oblikujeta in usmerjata. Toda zdi se, da je za samo oblikovanje energije, potrebna neka energija, oblikovanje je dejavnost. Od kje Jaz in Nadjaz dobita to energijo? Zakaj energijo oblikujeta na nek, ne pa na drugačen način? Zdi se, da sta Jaz in Nadjaz za Freuda neka mehanizma, ki po nujnih vzgibih, torej kot funkciji, oblikujeta energijo na določen način. Da naprimer zavestne odločitve nimajo moči, da bi spremenile delovanje Jaza. Da torej niso prave odločitve. Razlog zakaj Jaz oblikuje energijo na nek način sploh ni jasen. Freud ga preprosto prestavi v Nadjaz ali v Ono, ki pa sta nezavedna in kjer zato tega razloga ne moremo odkriti. Zdi se, da o razmerju med Jazom, Nadjazom in Onim še največ pove naslednje Freudovo prepričanje: »s stališča omejevanja nagonov, moralnosti, lahko rečemo: Ono je popolnoma nemoralno (torej ne omejuje nagonov), Jaz se trudi biti moralen, Nadjaz pa je lahko prekomerno moralen, toda tudi tako okruten kot je lahko samo še Ono (Jaz in Ono)«. Najbolj nagone omejuje Nadjaz, Jaz manj, Ono pa sploh ne. Zdi se, da razlika med sistemi dejansko poteka tu, torej v tem, kakšno vlogo ima kateri sistem do omejevanja nagonov. Drugje pa se zdi ta terminologija manj uporabna od prejšnje. Ob tem citatu pa je opazno še nekaj; Freud govori o omejevanju nagonov, ne pa naprimer o oblikovanju ali usmerjanju. Oblikovajne nagonov bi izražalo neko prefinjenost, da bitje robustne nagone prilagodi razmeram ali pa svoji volji. Namesto tega je govor o omejevanju. Nagoni so takšni kakršni so, so tako dobri in močni kot sploh lahko so. Edino kar lahko bitje z njimi naredi, je, da jih omeji, torej pohabi in oslabi. Da bi nagoni z oblikovanjem lahko postali močnejši, Freudu očitno ne pade na misel.

Za zaključek bi dalo podati naslednjo ugotovitev. Freud se je bolj kot s teorijo duševnosti ukvarjal s posameznimi primeri. Nekatere ugotovitve iz teh primerov, je posplošil, tako da veljajo za duševnost nasplošno. Poleg tega so v teoriji še različne predpostavke in metodološka načela. Zato Freudova teorija ni neka zaokrožena celota. Veliko stvari bi bilo potrebno nadaljne razložiti, druge pa na novo umestiti v sistem. Mislim, da je vse to razvidno že iz zgornjega povzetka. Kljub temu se iz Freudovega pojmovanja duševnosti da razbrati neko zelo pomembno prepričanje o duševnosti, ki še ni bilo omenjeno. To je prepričanje o pasivnosti zavesti in/ ali Jaza, v nasprotju z aktivnostjo nezavednega in/ ali Onega. Tradicionalno se je imelo zavestno mišljenje za sinonim aktivnosti. Duša in s tem je bilo mišljeno predvsem zavedanje, je bila aktivna, materija pa pasivna. V zavesti so se sprejemale odločitve. Izbiranje je bilo dejavno in dejavnost je bila na strani zavesti. S Freudom je obratno. Vse pomembne izbire se dogodijo izven zavesti, v nezavednem (ali v Onem). Zavest je nekakšen prostor v katerem se (samo od sebe) dogaja pretakanje predstav. Zavest nanje, na to, katere so in kako se bodo pojavile ne vpliva in z njimi ničesar ne počne. Ono misli in izbira namesto nas (jaza). Kajti vsa moč delovanja izhaja iz nagonov in ostaja pri njih. Nagoni gonijo v določeno delovanje in nagoni so nezavedni. To pomeni, da so vir delovanja, so aktivnost.

Nietzsche

Zdaj pa prehajam k Nietzscheju. Že Freud nima neke sistematične in celostne teorije duševnosti, Nietzsche pa jo ima še manj. Nietzsche piše pesniške aforizme, ki so si pogosto nasprotni. En aforizem zatrjuje nekaj, drugi pa točno to zanika, torej protislovje par excellence. S tem Nietzsche izraža svoj perspektivizem, prepričanje, da je lahko pogled iz enega vidika, čeprav je pristranski, popolnoma resničen. In da je enako resničen tudi drugi, temu nasprotni vidik. To pa zato, ker ni nekega priviligiranega mesta, mesta od koder bi se videlo celotno resnico, resnico kot tako. Zato obstajajo samo različne interpretacije, različni pristranski pogledi na nekaj. In Nietzsche jih v svojih delih poda več. Je pa takšna filozofija nekako protiteoretska. Zaokrožena celostna teorija o nečem je namreč v nasprotju s perspektivičnostjo. Tudi Nietzsche tako nima nekega sistematičnega pojmovanja duševnosti, duševnosti, ki mu vsaj nekje ne bi nasprotoval. Namesto, da bi se trudil rekonstruirati to neobstoječo teorijo, bom Nietzschejeve aforizme bral drugače. Aforizme bom jemal bolj ali manj kot samostojne misli, ki pa vendarle opozarjajo na nekaj in nakazujejo na možna prepričanja o duševnosti. Ker je že prisotna Freudova teorija, bom gledal ali se izbrani aforizmi skladajo z njo, ali pa kje se razlikujejo.

Začenjam z 296. aforizmom: »velika hudodelstva v psihologiji: … da so vsi močni občutki ugodja … ožigosani kot grešni, kot zapeljanost, kot sumljivi; … da je vse veliko na človeku pretolmačeno v razosebljenje, v žrtvovanje sebe za kaj drugega; … življenje kot kazen, sreča kot skušnjava; strasti kot hudičeve, zaupanje vase kot brezbožno. Vsa ta psihologija je psihologija onemogočanja, nekakšno zazidavanje iz strahu; enkrat se hoče velika množica (neuspešni in povprečni) s tem braniti pred močnejšimi (in jih razdejati v razvoju…), po drugi strani pa posvetiti, imeti v časteh vse nagone, s katerimi sama najbolje uspeva. Primerjaj judovsko duhovščino.« Mi bomo primerjali Freuda. Najprej je potrebno povedati, da Freud vendarle ne uporablja jezika morale, Nietzsche pa tu kritizira predvsem moralistični nazor. Zato se tega aforizma vendarle ne da brez preostanka aplicirati na Freudovo teorijo.
Pri premišljevanju o tem ali so Freudova dela neodvisna od morale, je sicer potrebno biti previden. Na prvi pogled ta dela sicer nimajo veze z moralo, Freud opisuje kako nekaj je, ne pa, kako naj bi bilo. Toda po drugi strani temeljna delitev duševnosti na Jaz, Nadjaz in Ono poteka prav na področju morale. Nadjaz je moralen, Ono nemoralno, Jaz pa nekje vmes. Na najbolj osnovnem nivoju je morala tako tisto merilo, ki določa različne dele duše. V tem smislu so potem Freudove teorije izrazito moralne, saj temeljijo na morali in so nekako razlaga zakaj ljudje delujejo nemoralno. Torej še vedno opisujejo duševnost, toda to opisovanje izhaja iz moralnih predsodkov (vnaprješnjih sodb). Ampak tudi to prepričanje je potrebno vzeti z rezervo. Kajti čeprav je delitev poimenovana z moralnimi pojmi, se zdi, da je tako le zaradi lažjega razumevanja. Freud najprej premisli o razliki in to s psihoanalitičnimi sredstvi ter pojmi, moralnost pa je pridodana kot olajšava, kot pripomoček za lažje razumevanje. V tem primeru so moralni pojmi in poimenovanja le sinonim za nekatere dele duševnosti (Jaz, Nadjaz in Ono), ki so povsem neodvisno od njih pojasnjeni na drugačen način, ki je prvoten. Sam jemljem Freudovo teorijo kot v osnovi nemoralistično.

Kljub temu pa se da razbrati neko logiko, neko prepričanje o duševnosti in nato se lahko to logiko primerja s Freudovo. Nietzsche pravi, da je hudodelstvo, da so vsi občutki ugodja ožigosani kot grešni in sumljivi. Občutki ugodja so zanj nekaj dobrega, so nekako izven dvoma, vanje ni potrebno dvomiti. Ugodje je nekaj, kar pritrjuje življenju in bitja hočejo vztrajati v njih, ugodje je zanje dobro. Pri Freudu pa je ugodje mehanizem, ki zmanjšuje dražljaje. Ugodje je zanj sredstvo nagona smrti, torej smrti same. Pri Freudu ugodje izničuje tisto, kar se pojavlja (dražljaje), pri Nietzscheju pa občutki ugodja nedvomno pritrjujejo življenju. Pri Freudu pa se zdi, če bi radi vztrajali v življenju, da je potrebno sumiti v občutke ugodje, vanje je potrebno dvomiti, ker imajo neko skrito agendo (smrt), ki si je zavestno ne želimo. Ugodje je tu orodje nezavednih nagonov, katerih končni cilj pa je prenehanje življenja. Nietzschejevo prepričanje o ugodju je temu nasprotno. Ugodje je izraz prekipevajočega življenja. Verjetno bi se Nietzsche strinjal s trditvijo, da je ugodje nek nov dražljaj, dražljaj, ki nastane zaradi preveč moči (življenja) na nekem mestu, ne pa, da zgolj parazitira na že obstoječih dražljajih.

Nadaljne je hudodelstvo, da je vse veliko na človeku pretolmačeno v žrtvovanje za kaj drugega. To je verjetno mišljeno v družbenem smislu. Da so pogum, modrost, premoč mišljene kot nekaj, kar naj bi služilo drugim ljudem, kot nekaj, kaj je v prvi vrsti dobro za družbo. Narobe, to kar je veliko na človeku, njegova moč, je dobra najprej in predvsem za njega samega. V tem primeru pa se mi zdi dobro, da se to misel nekoliko spremeni. Namreč tako, da pomeni, da je slabo, da se vse veliko na človeku pretolmači v nekaj drugega na človeku. Da se naprimer modrost interpretira kot posledico nekih drugih procesov, naprimer kot posledico boja za hrano v ledeni dobi. Ali pa, da se naprimer pogum interpretira kot posledico odziva v brezizhodni situaciji. Ali pa, da se naprimer altruizem interpretira kot zgolj nekoliko spremenjen egoizem. Da se torej neko veliko človeško lastnost razloži z neko drugo lastnostjo ali situacijo, iz katere prva izhaja. Kajti tudi če je tako, tudi če se je ta velika lastnost razvila iz druge, majhne, in ponavadi je težko pokazati, da je res tako, to ne pove veliko o tem, kakšna je ta velika lastnost zdaj. Nas zanima kaj je neka lastnost zdaj, kakšno moč ima, kako zdaj deluje, ne pa iz česa se je razvila, torej kakšno moč je imela njena predhodnica. Zdi se, da Freud dela točno to. Vse velike lastnosti pri njemu bodisi sploh niso omenjene, bodisi je le omenjeno iz česa so se razvile. To pa za te lastnosti enostavno ni zelo pomembno. Tako kot za netopirja ni pomembno, da se je njegovo krilo razvilo iz prednje tace in da ima enako strukturo kot roka, ampak je pomembno, kaj lahko z njim počne. To dosti več pove o tem v kakšnem odnosu je ta organ do drugih organov in do organizma v celoti je in posledično več pove o načinu bivanja netopirja kot pa njegovi predniki.

Nadaljne pa Nietzsche kritizira tudi kritiko zaupanja vase. Zaupanje vase je zanj nekaj dobrega, nekaj nujno potrebnega. Zgolj neuspešni imajo nezaupanje vase za naravno, nezaupanje namesto zaupanja je njihov nagon. Glede na to kako deluje psiha po Freudu, je zaupanje vase povsem neosnovano, če ga posameznik ima. To pomeni, človek lahko (po tej teoriji) zaupa vase ali pa ne, Freud se s tem neposredno ne ukvarja. Če ne zaupa vase, potem je tak človek po Nietzsccheju neuspešen (ima neuspešne, povprečne nagone). Vendar lahko obstajajo tudi ljudje, ki zaupajo vase. Vendar pa po Freudu posameznik nima nikakršnega razloga, da bi zaupal vase. Kajti vse bistvene in pomembne odločitve sprejema njegovo nezavedno (ali Ono). Ker je Jaz in/ ali zavest povsem pasiven, ne more spreminjati posameznika in zato on tudi ni nek vzrok ali razlog, da je takšen kot je. Če si posameznik zavestno predstavlja, da je dobro, da bi bil drugačen kot je (če si želi biti drugačen), potem zaupanja vase spet nima. Če pa je takšen kot misli, da je dobro, če je zadovoljen s sabo, potem bi na prvi pogled lahko imel zaupanje vase. Toda v tem primeru zaupa nečemu (svojemu nezavednemu ali Onemu), nad čimer nima ne nadzora ne vpliva, to je enako kot, da bi zaupal vremenu, ali še huje, je tako kot bi bil vesel in ponosen, da je vreme naprimer sončno. Njegovo zaupanje je tu slepo in neupravičeno. Tako je v Freudovi teoriji, v nasprotju z Nietzschejevo zaupanje vase vedno neupravičeno (ko je sploh prisotno) in zato slabo.

Pri razumevanju bitja Nietzsche daje prednost telesu pred dušo: »vera v telo je temeljnejša kakor vera v dušo (491)«. To pomeni, da da premislek o telesu boljši vpogled v to, kako ravnajo posamezniki, česa so zmožni in v kaj verjamejo. In Nietzsche dejansko daje prednost pojmu telesa, več in bolj poglobljeno se ukvarja s tem, zanj bogatejšim pojmom. Vendar pa se jaz tu ukvarjam z njegovim pojmovanjem duše. (Na nek način daje tudi Freud prednost pojmu telesa, vsi simptomi se namreč izražajo skozi telo; telo ne laže). Že iz tega je vidno, da je Nietzsche kritičen do prepričanja o prednosti in večvrednosti duše. Prepričanja, ki imajo dušo za najpomembnejša ima za napačna. Prepričanja, da ima duša največjo moč, ne ustrezajo realnosti. Vendar je zaenkrat poudarek na tem, da kritizira takšna prepričanja. Ta prepričanja so neosnovana, vendar s tem ni nič povedano o tem, kaj duše je in kakšna so zavestna in nezavedna prepričanja, torej kakšno moč imajo. Šele nato, po kritiki, namreč Nietzsche nakaže kakšno je življenje po njegovem mnenju, kaj je za neko bitje odločilno, torej kaj vlada, torej kaj ima največjo moč v bitju. V zvezi z Nietzschejevo kritiko pojma duše še nekaj. Zdi se, da Nietzsche, tako kot večina danes, verjame v nerazločljivo enost živega organizma. Življenja se ne da ločiti na »telo« in na »dušo«, »telo« in »duša« uvajata razlike tam kjer jih ni. Kjer je življenje je prisotno oboje. Tako bi se lahko mislilo, da ko Nietzsche kritizira pomen pojma duša, kritizira celotno življenje, vendar temu ni tako, saj kritizira pomen te razmejitve, ne pa tega, na kar se ta dva pojma nanašata.

Nietzschejevo merilo pri presojanju različnih delov duševnosti je tisto isto merilo s katerim ocenjuje vse dele živega bitja. To je merilo kortistnosti ni škodljivosti. To, kar je za bitje koristno, ga krepi, in ga tako dela močnejšega. Škoduje pa mu tisto, kar ga dela šibkejšega, torej manj sposobnega. Zavest je en del živega bitja in zato: »zavest je tu, dokler je koristna (505)«. Ko ali če pa bi zavest začela bitju škodovati, bi evolucija (volja do moči) poskrbela, da bi zavest izginila. Torej, da bi se spremenila v nekaj drugega, verjetno v neko avtomatično delovanje. Zavest torej ni nek nujen del živega bitja, ampak le ena lastnost med mnogimi, lastnost, ki lahko izgine. Vendar zavest zdaj je prisotna. Torej zavest zdaj je koristna za živo bitje, to pomeni, da zavest je nekaj, kar dela živo bitje močnejše. Zavest je neka moč in zdaj je vprašanje kakšna je ta moč. To pomeni, kakšna je njena funkcija glede na celotno bitje. »Vloga »zavesti«: razvila nam jo je ralacija z »zunanjim svetom« (524)«. Nietzscheju bi se tu lahko očitalo isto kot zgoraj Freudu, namreč da govori o evoluciji, ne pa o funkciji. To iz česa se je zavest razvila, ne govori o tem, kaj zavest počne zdaj. Sicer pa izgleda, da je tudi njena funkcija enaka kot pri Freudu. Zavest je tisti del duševnosti, ki je v najbolj neposrednem odnosu z zunanjim svetom. »Zavest- začenjajoča popolnoma zunaj, kot koordinacija in ozaveščanje »vtisov«- v začetku najdlje stran od biološkega centra individua; vendar proces, ki se poglablja, ponotranja, stanovitno bliža centru (504)«. Najprej torej zavest koordinira ali je koordinirala čutne predstave in takrat je bila najdlje od »centra individua«. To pomeni, da so se takrat odločitve kaj se bo z individuumom zgodilo, sprejele izven zavesti (Freud bi rekel v nezavednem). Njegovo ravnanje je bilo neodvisno od zavesti, bilo je izven zavesti. Se pa ta proces, torej ozaveščanje, bliža »centru individuuma«, postaja vse pomembnejši, vse bolj določa njegovo ravnanje. Zavest je torej bila najprej zgolj v zvezi s čutnimi predstavami (z zunanjim svetom), se pa vedno bolj priključuje vladanju. Vendar mu gotovo še ne vlada v celoti. Spomin po Nietzscheju ni del zavesti. Prav tako se izven zavesti odvija vladanje celotnemu bitju (524). »Po navadi jemljemo zavest kot skupni senzorij in najvišjo instanco; v resnici je samo pripomoček sporočljivosti: razvila se je v občevanju in za interese občevanja… »občevanje« tu razumemo tudi glede učinkovanj zunanjega sveta in pri tem nujnih reakcij z naše strani; ravno tako glede našega učinkovanja navzven. Zavest ni vodstvo, temveč organ vodstva (524)«. Zdaj je zavest pripomoček sporočljivosti, torej celotnemu bitju predaja neke informacije. Zavest je le tisti del duševnosti, ki sporoča o stanju zunanjega sveta. Je pa ta, zunanji svet za Nietzscheja bistvenega pomena. Nietzsche daje izrazito prednost zunanjemu svetu, pred kakršnim koli umišljenim svetom. Ker je ta svet tako pomemben in ker se zdi, da ima zavest monopol nad informacijami, ki prihajajo od tam, je tudi zavest zelo pomembna. Nietzsche jo tu imanuje organ vodstva, to pomeni, del vodstva. Nekaj, kar je del vladajočega.

Nietzsche tako predvsem opozarja, da se ne sme precenjevati vloga zavesti. Še posebej pri tistih stvareh, ki se ponavadi pripisujejo duhu in zavesti; to so sistematizacija, koordinacija in smoternost (529). »Manjka vsak razlog, da bi duhu pripisovali lastnosti organiziranja in sistematiziranja. Živčevje ima veliko širše območje (526)«. To pomeni, da duh ne organizira različnih delov bitja v eno celoto. Je prej posledica te organiziranosti. Telo (živčevje) ima prednost pred zavestjo (duhom), ono je tisto, ki lahko koordinira in sistematizira. Ter postavlja smotre. Verjetno se to razmišljanje nanaša tudi na prepričanja. Verjetno zavest ne more sistematizirati in organizirati niti njih, čeprav to ni eksplicitno zatrjeno. Tako bi bil sistem prepričanj nekega posameznika odvisen od nečesa drugega. To pomeni, da je ta sistem odvisen od nečesa ne-zavestnega, torej od nekega nezavednega. Tako tudi Nietzsche pozna neko nezavedno (čeprav ga ne imenuje tako). In tudi pri njem je nezavedno močnejše in pomembnejše od zavesti. Tudi pri njem je ono tisto, ki postavlja smotre celotnemu bitju. Tudi pri njem celoto organizira in koordinira neko nezavedno.

V tem smislu se na prvi pogled tudi zdi, da obstaja precejšnja razlika med Freudovim in Nietzschejevim pojmovanjem. Kajti za Freuda je zavest, ali bolje rečeno Jaz nek sistem. Zavest tu sistematizira predstave na nek njej lasten način. Po Nietzscheju pa nimamo razloga, da bi duhu pripisovali lastnosti organiziranja in sistematiziranja. Tako je na prvi pogled Freudov Jaz sistematičen, Nietzschejeva zavest pa nesistematična. Vendar pa je tu potrebno biti bolj natančen. Nekaj je namreč, da je neka stvar sistematična, nekaj drugega pa, da sistematizira ostalo. Prvo namreč pomeni, da je urejena ali organizirana na nek način, drugo pa da deluje na nek določen način. Pri Freudu se zdi, da je Jaz nek sistem. Vendar se Freud z urejenostjo Jaza ne ukvarja veliko. Bolj ga zanima njegovo sistematično delovanje. Tudi njegovo delovanje je tako sistematično. Pri tem delovanju pa Freuda najbolj zanima, katere predstave Jaz potlači in kakšno moč imajo navedene predstave za celotno bitje. Z drugimi besedami, Jaz je sestavljen iz zavestnega in nezavednega dela in zdi se, da njegovo sistematično delovanje izhaja iz nezavednega dela Jaza. Zdi se, da zavest in zavestni del Jaza predstav ne sistematizira. Nietzsche se ne ukvarja s tem ali je zavest sistematična ali ne, njega zanimajo samo njene lastnosti, torej kako deluje. In ugotovi, da ne sistematizira in ne organizira predstav. Zato sta Freudovo in Nietzschejevo pojmovanje dejansko dosti bližje kot se je zdelo na prvi pogled. Zdi se, da oba zmožnost sistematiziranja predstav pripisujeta nezavednemu. Še dodatek k temu razmisleku. Kako Nietzschejevo nezavedno sistematizira predstave, po kakšnem principu? Seveda po principu volje do moči. Nietzschejevo nezavedno kot koristne (torej moč in življenje potrjujoče) predstave ohrani in izbere tiste predstave »do katerih nam mora biti, da se ohranimo (505)«. Ne glede na to ali so resnične ali lažne.

Vendar pa se zdi, da je težje povedati kakšno je to Nietzschejevo nezavedno. »Če opazujemo le notranje fenomene, smo kakor gluhonemi, ki iz premikanja ustnic ugibajo besede, katerih ne slišijo. Iz pojavov notranjega čuta sklepamo o nevidnih in drugih fenomenih, ki bi jih zaznali, če bi bili pripomočki našega opazovanja zadostni (523)«. Z zavestjo ne moremo dojeti nezavednega. Saj zavest ne more opazovati nezavednega. »Za notranji svet nam manjkajo vsi finejši organi, tako da tisočkratno kompleksnost občutimo še kot enost, si izmislimo vanjo vzročnost, v kateri nam ostane neviden vsak vzrok gibanja in spremembe (523)«. Kljub temu nezavedno obstaja. In zato zavest nezavedno poenostavi (ker drugače ne more). Ker pa ta poenostavitev ne ustreza dejanskosti, je neka iluzija, nek zavajajoč videz. Zavest torej proizvaja nek privid, iluzijo enostavnega nezavednega, s čimer kompenzira svojo nesposobnost (nezmožnost dojeti kompleksnost nezavednega). Ta iluzija pa nato proizvaja različne nezaželene učinke. Kajti iz nje izvirajo druge iluzije. Da so nekatera dejanja pripisana volji, čeprav gre za mehanske učinke. Da se precenjuje zavest, da se jo ima za najvišjo dosegljivo obliko. Da se ima spoznavanje za absolutno zmožnost zavesti (primerjaj 526, 529). Tu je opazna neka razlika v pojmovanju zavesti. Pri Freudu zavest vnaša načelo realnosti med nezavedne predstave. Je tisto, kar vnaša logiko dejanskosti v duševnost. Kajti sama zavest je tu pasivna, zgolj prenaša informacije iz zunanjosti v notranjost. Pri Nietzscheju pa so deli organizma v medsebojnem boju za več moči, vsak organ in vsaka celica ima svojo lastno voljo do moči: »aristokracija v telesu, večina vladajočih (boj celic in tkiva).. (660)«. Torej ima vsak organ neko svojo moč, je aktiven. »Sušnost in delitev dela: višji tip mogoč samo s potlačenjem nižjega na funkcijo (660)«. V boju za moč si en del poskuša podrediti druge, iz njih naredi funkcije. Zavest si poskuša podrediti nezavedno. In izgleda da to počne s pravo propagandno vojno proti nezavednemu. Torej tako da o nezavednem laže. Pri Nietzscheju zavest vpeljuje v duševnost neko iluzijo, nek privid, s katerim pa sama dobiva na moči.
[Morda gre za nujen privid; za antinomijo.]
Vendar pa Nietzsche nič ne pove kakšno taktiko uporablja nezavedno, kajti smiselno je sklepati, da je tudi nezavedno v boju za več moči. Ono bi si tudi moralo poskušati podrediti zavest, in vprašanje je kakšne posledice ima takšno nezavedno delovanje na celotno bitje. Posebno vprašanje, ki izhaja iz tega pa je: katero (nezavedno ali zavestno) je boljše, da v tej vojni zmaga.

Nazadnje je smiselno še nekaj povedati o ugodju in neugodju. Nietzsche pravi: »»neugodje« in »ugodje« sta najneumnejši izrazili presojanja, kar si jih je mogoče misliti (669)«. Kot merilo sta to torej neumna pojma. Temu pa je tako, ker sta to »sklepna fenomena«, to pomeni, ker sta učinka. Sta rezultat čutenja, ne pa vzrok ravnanja. In zato je neumno, da se ju ima za element v presojanju. Torej neumno je, da se ju ima za vzrok, zakaj neko bitje deluje na nek način. »Občutki ugodja in neugodja so reakcije volje (afekti) (669)«. So odziv ali reakcija, ne pa akcija. Ne razložijo zakaj neko bitje deluje na nek način, ampak razlagajo kako se bitje ob tem delovanju počuti. To tudi pomeni, da bitje deluje na nek način, zaradi nekega drugega razloga (ne pa, da se bo ob tem delovanju dobro počutilo), pa če se tega zaveda ali pa ne. »Ugodje in neugodje sta zgolj posledica, zgolj spremljevalni pojav – kar človek hoče, kar hoče vsak najmanjši del živega organizma, je plus moči (702)«. Po Nietzscheju je pravi razlog delovanja želja po več moči. Volja do moči je torej prvotna in glede na to merilo, sta ugodje in neugodje kontingentna. To pomeni, nekatera ugodja povečajo voljo do moči, druga ugodja pa jo zmanjšujejo. Isto velja za neugodje: »neugodje torej nikakor nima za posledico zmanjšanje našega občutka moči, tako da v povprečnih primerih učinkuje na občutek moči ravno kot dražljaj – ovira je stimulus volje do moči (702)«.

Vsaj na začetku je tako Freud dajal večji pomen ugodju in neugodju kot Nietzsche. (Ne)ugodje je pri njem namreč povezano z osnovno predpostavko psihoanalize, ki je v tem, da duševnost teži k odpravi dražljajev. »Ugodje in neugodje se navezujeta na kvantiteto v duševnem življenju prisotnega vzdraženja (Onstran načela ugodja)«. Kaj to pomeni? Duševnost je nek prostor v katerem se pojavljajo dražljaji. Toda duševnost odpravlja te dražljaje. Neugodje tukaj pomeni naraščanje kvantitete, torej to, da je prisotnih več dražljajev ali pa da so leti bolj intenzivni. Ugodje pa pomeni upadanje te kvantitete, kajti za duševnost je dobro, da dražljajev sploh ni. Ugodje in neugodje sta tako tisti pokazatelj, ki kaže kaj se z duševnostjo dogaja ali v kakšnem stanju je. Torej sta merilo s katerim duševnost razsoja kako naj ravna. Še drugače povedano. Tudi tu bi se lahko zdelo, podobno kot pri Nietzscheju, da sta ugodje in neugodje nekaj drugotnega in izpeljanega, saj izhajata iz osnovne predpostavke psihoanalize. Tako bi bilo prvobitno odpravljanje dražljajev, (ne)ugodje pa bi bilo nekaj, kar se iz tega izpelje. A zdi se, da je tu drugače. (Ne)ugodje ni nekaj, kar se razvije iz tega načela, ampak njegov modus. (Ne)ugodje je način kako duševnost uničuje dražjaje. Je sredstvo s katerim to načelo izvede svoj namen. Če je to načelo smoter, potem je (ne)ugodje način kako se to načelo udejani v praksi. Zato (ne)ugodje tu je prvobitno in je točno tisto, kar Nietzsche kritizira. Vendar pa to načelo in pomen, ki naj bi ga (ne)ugodje imelo v duševnosti kritizira tudi Freud. Enostavno pravi, da izkustvo oporeka takemu pojmovanju (ne)ugodja. Če bi to načelo veljalo, bi ljudje namreč vedno počeli tisto v čemer uživajo, nikdar pa nečesa zanje neugodnega. To pa se v dejanskosti ne dogaja, obstaja mnogo različnih ravnanj ljudi, ki so temu načelu nasprotna. Zato poskuša Freud na novo premisliti pojmovanje duševnosti, iti poskuša onstran načela ugodja (in iz česar se razvije pojmovanje, kjer so Jaz, Nadjaz in Ono temeljni pojmi). Konkretno se Freud najbolj ukvrja s prisilno ponavljajočimi se dejanji. Kljub temu je težko biti prepričan v to, da je Freud povsem opustil to načelo, ki je vendarle zanj bilo tmeeljno. Tako bom pustil vprašanje v kolikšni meri je Freud v svoji pozni psihologiji opustil načelo ugodja odprto. Vsekakor pa ni podal nekega alternativnega temeljnega načela.

 

Vse to skupaj bi se dalo označiti kot nekaj zanimivih misli o duševnosti. Ni pa to nekakšen sistem, za to je potrebno brati naprimer Aristotela.