Tu mislim, da je smiselno primerjati bistvene pojme sodobnih filozofij. Bolj natančno filozofij, ki so vse del jezikovnega obrata, torej ki so vse osredotočene na jezik v najširšem smislu. To so strukturalizem, analitična filozofija in pa informatika. Z bistvenimi pojmi pa mislim pojme, ki določajo jezik, v nekem smislu so to elementi jezika. Hkrati so to tudi pojmi vednosti s katero ali s katerimi se spoznava jezik. Vendar pa ker je jezik za te filozofije ontološko nekaj prvobitnega, dojemanje teh pojmov presega logiko elementov. To so pojmi kot so jezikovni znak, predikat in informacija.

Strukturalizem je utemeljen na analizi jezikovnega znaka, pri čemer so jezikovni znaki tisto, kar sestavlja jezik. Saussure tako premisli in določi jezikovni znak: »jezikovni znak združuje koncept in slušno podobo«. In nato: »koncept je nadomeščen z izrazom označenec, slušna podoba pa z označevalec«. Kar omogoča določiti njegove lastnosti: »jezikovni znak ima dve prvobitni lastnosti: jezikovni znak je arbitraren (vez, ki združuje označenec z označevalcem); označenec je zvočne narave in zato poteka zgolj v času in svoje značilnosti povzema po času (ima razsežnost, ki jo je mogoče meriti le v eni dimenziji (je premica))« (Saussure; Predavanja iz splošnega jezikoslovja, 81). Arbitrarnost je prisotna s stališča jezika, medtem pa je za vsega govorca ta povezava, torej kaj označuje katera beseda, nujno: »če je videti, kakor da bi bil označevalec glede na idejo, ki jo predstavlja, svobodno izbran, pa, narobe, za jezikovno skupnost, ki ga uporablja, ni svoboden, temveč obvezen« (Saussure, Predavanja iz splošnega jezikoslovja, 85). Jezikovni znak ima torej dva bistveno povezana dela, označenec in označevalec. Neka beseda označuje nek pomen ali koncept in sama je nekaj fizičnega, je nek zvok. Vedno obstaja nek fizični način, kako je nek koncept izražen. In ta povezava je arbitrarna, naključna, saj bi nek, kateri koli, pomen ali koncept lahko imel drug izraz, označeval bi ga lahko drug zvok. Kar je razvidno tudi iz tega, da obstajajo različni jeziki, tako je na primer beseda lahko označena tudi kot word. Ta arbitrarnost, ki je s stališča pomena naključna, pa je nujna s stališča posameznika. S tem je izražena intersubjektivnost jezika. Kajti jezik je za posameznika dan, je nekaj, česar on ne more spreminjati. Tako je prisotna neka kombinacija naključnosti in nujnosti.

Zanimivo pa je, da je izpostavljen tudi čas. Tu je znak kot neko bivajoče povezan z drugim bivajočim. Je nekaj fizično prisotnega, je nek zvok in zato ga določa drugo bivajoče. Zanimivo pa je, da je ta interakcija mišljena kot bistveno časovna.

Pri Wienerju pa je informacija mišljena na naslednji način. Takole pravi: »What is… information, and how is it measured? One of the simplest, most unitary forms of information is the recording of a choice between two equally probable simple alternatives, one or the other of which is bound to happen- a choice, for example, between heads and tails in the tossing of a coin. We shall call a single choice of this sort a decision« (Wiener: Cybernetics, 62). Tu je jasno, da je predpostavljena neka določena ontologija, obstajajo različne preproste alternative ali možnosti, nato pa je izbrana ali določena ena od njih (determinizem je tako v nekem smislu neskladen s to ontologijo). Tudi tu je torej prisotna neka arbitrarnost, a ta je v informaciji prisotna drugače kot v jezikovnem znaku. Informacija predpostavlja, da obstajata dve minimalni možnosti. Kajti če ne bi, če bi bilo vse eno, potem se ne bi moglo ničesar sporočiti. Zato mora obstajati neka minimalna razlika, razlika med 0 in 1 ali med glavo in grbom. In določena ali izbrana mora biti ena od obeh možnosti. Katera od možnosti je izbrana, je s stališča informatike, teorije komuniciranja, vseeno. Ni pomembno, kaj je povedano, ker se tu poskuša misliti, kako se nekaj, karkoli, lahko sporoči, kako se nekaj povedanega prenese. Vseeno pa je ta arbitrarnost, ki je arbitrarnost določitve ene od možnosti, vedno prisotna v informaciji. V sami informaciji je tako prisoten ontološki pomen izbiranja. A to izbiranje je tudi vedno izbiranje med dvema povsem praznima možnostma, med 1 in 0. Nekaj se sporoči ne glede na to, kaj je izbrano. Če je v strukturalizmu prisotna arbitrarnost povezave (koncepta z nečim fizičnim, ki je tisto, kar reprezentira ta koncept za druge ljudi), je v informatiki prisotna arbitrarnost izbire.

In jasno tu je izvir opaženega dejstva, da so informatiki obsedeni s komuniciranjem, da pa pri tem ničesar ne sporočijo, saj je komuniciranje mišljeno kot nekaj, kar bistveno presega vsebino sporočenega. Komuniciranje je zanje način, kako se nekaj vključi v njihovo ideologijo, je priznanje, da je to ontologija, ki je resnična.

Informacija je tako neka minimalna razlika. Bolj natančno, ker informacija ni ena izbira, ampak je, da bi bil prisoten kak pomen, vedno prisotnih več izbir, je informacija zaporedje ali sekvenca minimalnih razlik. Taka sekvenca minimalnih razlik ustvari ali je nek vzorec. Informacija je binarni vzorec ali binarno zaporedje. Signal pa nato natančno prenese nek tak vzorec. In ker je izbira izbira med 1 in 0, ker je to bistveno koda, se z njo manipulira na matematičen način. Za razliko od znaka, ki je točno povezava koncepta z materialnim izrazom, povezava med elementom (pri informatiki 1 in 0) in materialnim izrazom pri informatiki ni neposredna. Element ali neka koda je naknadno povezan z nekim pomenom ali konceptom. In tako je neka določena koda v različnih situacijah lahko povezana z različnimi koncepti. Povezava se tako vzpostavi naknadno, preko programov, ki določajo določene sekvence izbir. Se pa zato z informacijami lahko računa, lahko se jih preoblikuje ali misli na različne načine, v različnih situacijah.

Da je informacija dejansko serija izbir ali njihovo zaporedje in ne zgolj ena izbira pa je skladno s svobodno logiko. Kajti zanjo je značilno, da je dejanski nosilec (resničnostne vrednosti) stavek, ne pa posamezna beseda. Šele kombinacija besed da pomen.

Informacijo in znak je zdaj smiselno primerjati s sodobno logiko. Sodobna logika je predikativna logika, le ta pa je utemeljena v propozicijski logiki. Propozicije so dejansko povedi, a zgolj tiste povedi, ki so nosilci pomena. S pomenom pa je mišljena resničnostna vrednost. Neka poved ima pomen, če ima (če se ji ji lahko pripiše) resničnostno vrednost. Torej, neka poved je nosilec pomena ali izraža neko resnico (ali neresnico). Predikati pa so nato nadaljnja razširitev te logike, v smislu, da se zdaj misli tudi samo strukturo ali ustroj neke propozicije. Gre za način, kako so povezane variable in kvantifikatorji. Le ti so povezani tako, da tvorijo nek pomen. In mislim, da je prav to, namreč pomen ali resničnostna vrednost, bistveno. Resničnostna vrednost ni resnica. Resničnostna vrednost je namreč mišljena zgolj kot neka prisotnost ali odsotnost, je neka vrednost. Bolj natančnost, če je vrednost ovrednotena kot resnična, potem je to neka določena vrednost, 1. Če pa je ovrednotena, če je pomen ovrednoten kot neresničen, potem pa je vrednost 0. Neka propozicija je resnična ali pa ne. Sama resnica pa ni več nadaljnje določena, tako kot je bilo to na primer pri Aristotelu, kjer je bila resnica mišljena kot skladnost med stvarjo in mislijo. V sodobni logiki resnica nima tega pomena. Ampak je zgolj razlika do neresnice. Gre za isto binarno logiko, ki je prisotna v informatiki. In tudi izvor te logike je isti, namreč matematizacija. Tam se komuniciranje misli na matematičen način, tu, v logiki, pa logika postane matematična logika. Toda delovanje in način, kako obe vedi postopata drugačno. Logika se ukvarja s tem, kako se neka resničnostna vrednost ohranja in spreminja (zaradi logičnih veznikov, kvantifikaotrjev…), torej kako se resničnostna vrednost prenaša iz ene propozicije v drugo. Torej kako logični vezniki, kvantifikatorji in variable ohranjajo in preoblikujejo resnico neke propozicije. Gre za logični račun. Binarno stanje, resnica ali neresnica, je tu v nekem smislu rezultat logike, njenih formul in pravil. Logika pa se ukvarja bolj s tem računom, logika je v nekem smislu formuliranje (vzpostavljanje formul) ohranjanja resničnostne vrednosti. V tem smislu so osnovni elementi logike logični vezniki, kvantifikatorji in predikati (dejansko množice, ki prevajajo naravni jezik v ta logično-matematični jezik). Medtem, ko so v informatiki osnovni elementi osnovani ali imajo to binarno strukturo.

Informatika je torej o tem, kako se prenaša neka serija binarnih elementov (izbir), logika pa je o tem, kako najde in ohranja, prenaša neka določena (binarna) vrednost (resničnostna vrednost).

Tako se zdi, da obstaja naslednja razlika med strukturalizmom in informatiko. V strukturalizmu so koncepti neposredno prisotni kot elementi sistema, so en del znaka. V informatiki pa koncepti niso neposredno prisotni, ampak je neposredno prisoten nek vzorec minimalnih razlik. In ker je ta vzorec izražen na binaren način je mogoče z njim bolj preprosto operirati, računati.

Informatika je tako dejansko utemeljena na binarnem zaporedju, na binarnosti. Zato jo je mogoče in najbolj smiselno obravnavati matematično. Wiener tako poudari pomen statistike za kibernetiko (ki je tu mišljena kot predhodnica informatike. Verjetnost in statistika sta načina kako se razume informatiko. Verjetnost pa je prisotna in zelo pomembna tudi v strukturalizmu in sicer na naslednji način. V strukturalizmu je jezik mišljen kot sistem vrednosti (Saussure, 94). In jezik je mogoče zajeti sinhronočino, kar se nanaša na statični vidik jezikoslovja, ter diahronično, kar zadeva razvoj. Jezik se tako misli kot sistem in jezik se misli v času (Saussure, 95). In ta sinhronični vidik je splošen, ni pa to neka zakonitost. Gre za to, kako je jezik zdaj prisoten in kako se zdaj uporablja. No, in to je neka ureditev; »gre za ureditev, načelo verjetnosti« (Saussure, 107). Verjetnost tako določa ali omogoča misliti ta sistematični, sinhroni vidik jezika. In ta vidik je po Saussuru bolj pomemben od diahroničnega vidika (Saussure, 104). Naše spoznavanje jezika tako uporablja verjetnost, saj ta omogoča misliti ureditev jezika (na primer kateri fonemi se bolj pogosto (z neko verjetnostjo) pojavljajo skupaj).

Informatika je utemeljena na arbitrarnosti izbire. To pomeni, da razume, kakšno je stanje, ne glede na to, kaj je izbrano. Izbiranje in posledično svoboda je tako temeljni kamen te teorije. Izbiranje je tisto najbolj prvobitno v tej ontologiji. Spoznavanje tako izhaja iz tega izbiranja. Ne iz tega, kaj je izbrano, ampak da obstaja izbiranje, da je nekaj bilo izbrano. Prvobitne bitnosti, elementi imajo tako neke možnosti ali so neke možnosti, v nekem smislu niso povsem določene. Tako kot živa bitja za biologijo, še posebej za teorijo evolucije, niso neki nespremenljivi delci in so mišljena kot kombinacija naključja in nujnosti, tako so tudi informacije takšne kombinacije. In tako kot biologija iz spremenljivosti živih bitij izpelje teorijo evolucije, tako lahko informatika iz izbiranja izpelje svoja spoznanja o načinu komuniciranja. Cilj informatike je tako natančna reprodukcija signala, samo spoznanje (informatike) pa je matematična teorija komuniciranja (kakor jo je izvorno hotel imenovati Wiener). Spoznanja informatike tako izhajajo iz izbiranja, iz dejstva, da to obstaja, toda tudi točno presegajo kakršno koli izbiranje. To so ravno spoznanja, kjer je vseeno, kaj je izbrano. Tako kot je za teorijo evolucije v nekem smislu nepomembno, kako živa bitja živijo svoje življenje, važno je le katere gene prenesejo na svoje potomce (pridobljene lastnosti pa so točno tisto, kar se ne deduje in kar za evolucijo ni pomembno). Tako informatika pride do resničnih spoznanj o komuniciranju, o tem, kako se reproducira signal, ne glede na vsebino informacij. In na osnovi teh spoznanj se ustvari tudi informacijska tehnologija ter ideologija. Problem pa se pojavi, ko informatika postane prevladujoča ideologija v družbi. Kajti tedaj se izkaže, da je tu svoboda povsem prazna, izbiranje je met kovanca, izbiranje med 1 in 0. Ta ideologija določi, da je povsem nepomembno, kaj je izbrano. Vzpostavlja stanja, kjer je dejansko izbiranje nepomembno, saj je uokvirjeno v nekaj vnaprej danih možnosti, informatika pa se nato tako in tako ukvarja s tem, kako se te izbire prenašajo (ali ne prenašajo), kako se prenašajo serije teh izbir, kakšne vzorce tvorijo in kako se spreminjajo (manipulirajo). Če informatika kot spoznavna teorija pride do nekih spoznanj tudi tam, kjer je prisotno izbiranje, pa je informacijska ideologija ideologija, ki vse in še posebej družbo presoja s tako pridobljenimi metodami, vsako izbiranje določi v okvirju verodostojne reprodukcije signala.