Obstaja torej neko bivajoče, ki je z drugim bivajočim povezano na posebnem mestu ali na poseben način. Znotraj samega tega bivajočega pa obstajajo nekakšni deli ali to bivajoče se lahko še naprej deli. In ti deli spreminjajo druge dele, ne pa drugega bivajočega. Kot so misli ali predstave in kot so to besede in biti. Tisto bivajoče, tisti del bivajočega, ki povezuje to posebno bivajoče z ostalim bivajočim je bistven. To je v nekem smislu najpomembnejši del tega posebnega področja bivajočega (na primer mišljenja). In to točno zato, ker povezuje to bivajoče z ostalim bivajočim, s svetom. In ta prehod je spet lahko mišljen na dva načina. Kot nekaj, kar preoblikuje bivajoče v to posebno bivajoče, na primer tako kot čuti preoblikujejo to, kar čutijo v predstavo (v del mišljenja). In kot tisto, kar misli naredi za dejavne v svetu, to, kako one delujejo na drugo bivajoče.
Zdi se torej, da so misli s svetom povezane preko telesa. Telo vzročno učinkuje na ostalo bivajoče. Tiste misli in zgolj tiste misli, ki določajo moje telo, povezujejo mišljenje s svetom. Ostale misli pa ne morejo neposredno določati ali spreminjati ostalega, »nemiselnega« bivajočega. Njihova resničnost, skladnost z ostalim bivajočim je tako posredovana preko telesa, preko tega, kaj ono čuti in tega, kako ono lahko deluje. Preko tega, kako to bivajoče deluje na mene kot neko bivajoče. To je torej v nekem smislu tisto posebno, priviligirano mesto na področju mišljenja. V končni fazi je telo tisto, ki preveri resničnost misli. Določa, katere misli sprejme kot resnične in katere ne. Če pa se ne misli, da je temu tako, torej da obstaja nekaj, kar bistveno povezuje mišljenje z ostalim bivajočim, potem pa se pristane v solipsizmu. Kajti vse, kar biva zame, so potem zgolj moje predstave, moje misli, te pa niso povezane z ničemer drugim (tudi če se misli, da neka druga, od mišljenja drugačna substanca obstaja). Čeprav se tudi tu še vedno ohranja minimalno vez z ostalim bivajočim, namreč s tem, da se vse pojmuje, ne kot bivajoče, ampak kot moje misli. Tako se implicira tudi nemiselno dejanskost.
Zdi se, da je tudi jezik neko takšno področje kot je to mišljenje. Tudi besede se namreč spreminjajo in vplivajo ena na drugo na nek poseben način, na način, ki ni značilen za vse bivajoče. Na to se lahko sklepa še po tem, da obstaja več jezikov, logika in slovnica nekega jezika pa ni nujno enaka logiki in slovnici drugega. In če je ontološka struktura bivajočega res takšna, da mora biti takšno bivajoče (kot sta to mišljenje in jezik) povezana z ostalim bivajočim, potem je to posebno mesto prisotno tudi v jeziku. Hkrati pa je potrebno imeti v mislih, da je jezik bistveno intersubjektiven. Da jezik obstaja le, če je to jezik več bitij. V tem se jezik bistveno razlikuje od mišljenja. Jezik je torej posebno področje bivajočega, ki je na določenem mestu nujno povezano z ostalim bivajočim. Poleg tega pa je jezik bistveno intersubjektiven, je neko intersubjektivno bivajoče. Zato so načini, kako je jezik povezan z ostalim bivajočim (reprezentacije in delovanje) prav tako intersubjektivni. Neka govoreča skupnost določi, kako je drugo bivajoče reprezentirano v jeziku in kako ta skupnost deluje v svetu, zaradi jezika. Zdi se, da so navade govoreče skupnosti analogne telesu pri mišljenju. Da so one tisto, kar povezuje jezik z nejezikovnim bivajočim. Morda bi se lahko še bolj natančno reklo, da je to politika. Torej, da je politika tisto posebno in bistveno področje jezika. Jezikovno delovanje določa delovanje določene skupine bitij. Politične živali določajo svoje delovanje, obnašanje po tem, kar slišijo, po govoru, ki ga slišijo. S stališča samega jezika pa so to performativi. To so tiste besede, ki določajo ne le druge besede, ampak tudi nejezikovno bivajoče. Zdi pa se tudi, da je znanost tisti intersubjektivni način delovanja, ki določa, kaj je resnično za skupnost, tako kot čuti določajo, kaj je prisotno za posameznika.
In mislim, da se po tem premisleku zelo jasno prikaže šibkost sodobne filozofije, ki izvira iz njenega slabega razumevanja ontologije. Sodobna filozofija je namreč izrazito jezikovna. To je značilno tako za hermenevtiko, strukturalizem kot tudi za analitično filozofijo. Osredotočena je na jezik in izhaja iz jezika. Tako tudi ontologijo izpeljujejo iz njega, ne pa obratno. Posledica je vsezaobsegajoče jezikanje. Tako je po tem premisleku jasno, da če se ne spozna pomena določenih misli, tistih, ki povezujejo mišljenje z ostalim bivajočim, potem se konča v solipsizmu. In isto se lahko zgodi z jezikom. Tudi tu se lahko pride do tega, da se zaradi nepoznavanja ontologije ne razume da in kako je jezik bistveno povezan z ostalim nejezikovnim bivajočim. Posledica te nesmiselne ontologije pa je, da se daje jeziku preveliko ontološko težo. Da se svet razume preko jezika. Da postanejo meje jezika meje mojega sveta. Da se skratka tako kot se solipsisti zaprejo v svoje misli in se vrtijo v krogu svojih misli, lastne pomembnosti, tako se ti jezični doktorji vrtijo v raznih besednih igrah in poskušajo omejitve jezika pripisati svetu. In da do tega prihaja sorazmerno z opuščanjem politike (na primer v teoriji). Bolj ko se opušča družbo in politiko, večjo težo dajejo ti misleci jeziku, bolj mislijo, da je nekaj izrečenega dejanskost. Tudi tu torej gre za nek tak solipsizem. Vendar pa jezik je in obstaja bistveno intersubjektiven. In tako bi se lahko reklo, da se tu tako razvije intersolipsizem. Torej neko dejansko prepričanje, da je vse, kar je nekaj povedano in da jezik določa stanje sveta. Kar je povedano določa družbe (določena živa bitja), ne pa sveta. Moč volje, da določi dejanskost je tu prenesena iz posameznika na skupnost, toda ista samopašna in blazna ideologija, ideologija, ki je v nasprotju z dejanskostjo bivanja, je še vedno prisotna.
Prehod med bivajočim na splošno in nekim posebnim področjem bivajočega (kot so misli, jezik in informacije) ima torej dve različni značilnosti. Po eni strani je prisotno preoblikovanje tega drugega bivajočega v enote tega posebnega področja; v predstave, besede in bite. Tako je zunanje bivajoče (namreč zunaj tega posebnega področja) reprezentirano znotraj tega področja. Prehod je torej tu preoblikovanje. Na primer točno to je funkcija čutov. Po drugi strani pa je za ta prehod značilno, da to področje je povezano in je v odnosu z drugim bivajočim, tudi samo je neko bivajoče. In zato lahko vzročno spreminja ostalo bivajoče. Pač v odvisnosti od tega, kako je povezano s tem drugim bivajočim. Na primer kot povezava misli s telesom, misli so utelešene, so telo, le to pa je telo med telesi. Toda zdi se tudi, da sta to, torej čutenje in delovanje, zgolj dva vidika ene celote, da ne bivata eden brez drugega. Tako je pomembno, kaj so osnovni elementi posameznega področja (na primer besede) in kako se bivajoče preoblikuje v te elemente. To preoblikovanje samo ni nujno, toda vseeno se lahko dogaja po nekih pravilih.
