Monthly Archives: January 2024

Povratne zanke v družbi (10)

by

Tako je mogoče nekaj več povedati o teh strukturah, ki so v kontekstu družbe in ideologije institucije. Te institucije so mehanizmi zaradi katerih informacije, energija in materija v družbi kroži. Kar pomeni, da se le te kopičijo in organizirajo na določen način, na način, ki je skladen z nekim ciljem, ki ga ima družba o sebi. Če tega cilja družba eksplicitno nima, potem postane cilj zgolj ohranjanje samega sebe, torej vzdrževanje trenutnega stanja. Nadzor je en vidik tega samoohranjanja, ali je način, kako se to ohranjanje izraža s stališča elite, moči, ki se poskuša za vsako ceno obdržati na oblasti. Ker torej te institucije določajo razvoj in izoblikujejo dejanskost družbe, so (je njihova organizacija) bistvena za pravičnost družbe. In zaradi svoje strukture se jih nekako ne da zajeti s kriteriji zasebno/javno, torej posebno/univerzalno. Razlog je, da te institucije družbo predpostavljajo. To ima za posledico, da se nanašajo na družbo kot celoto. Hkrati pa pomeni, da one za nastanek družbe niso nujne. Tako družba nastane preden se pojavijo te institucije. Ko pa se pojavijo, tedaj pa so one tiste, ki začnejo bistveno določati organizacijo te družbe. In to se vidi tudi zgodovinsko, saj so namreč točno te institucije odsotne v prvobitnih družbah. Če na primer mislimo neko pleme, potem to pleme ne bo imelo bank, trgovin, birokracije, političnih strank, medijev, hkrati pa je jasno, da to pleme že predstavlja človeško družbo. Te institucije torej predpostavljajo družbo in se nato nanašajo nanjo, določajo to družbo, ko so enkrat v njej prisotne. In najprej se zdi smiselno pripomniti naslednje. Te institucije so prav tako neko bivajoče. Hkrati pa so to institucije, ki v nekem smislu ničesar ne proizvajajo. Ne proizvajajo ne hrane in ne stvari, ki jih družba potrebuje. One zgolj premeščajo in razdeljujejo to, kar je že dano (kar proizvedejo druge institucije). Zato je jasno, da se lahko same ohranjajo zgolj, če jemljejo proizvode od drugih institucij. Trgovine na primer lahko preživijo le, če izdelke prodajajo dražje kot jih kupijo.

Kako torej misliti te institucije in njihovo organizacijo? Kajti zdi se naslednje. To so institucije, ki določajo kroženje informacij, energije in materije v družbi. Toda če se premisli, katere institucije dejansko ali praktično posredujejo ali omogočajo kroženje informacij, energije in materije med enim in drugim delom družbe (in katere so institucije, ki same ničesar ne proizvajajo, ampak zgolj posredujejo že dano), potem se ugotovi, da tem določilom ustrezajo naslednje institucije: mediji, šolstvo, politične stranke, birokracija, trgovine, banke ter delno transportna infrastruktura. Teh institucij je torej več kot tri in torej ni tako, da bi v družbi zgolj ena institucija določala kroženje na primer informacij. Zakaj je temu tako? Zdi se, da se teh institucij ne more dobro misliti preko razlike posamezno/ splošno in da je bolje, če se jih poskuša misliti preko množic, z metodami, ki so prisotne tudi na primer v informatiki ali pa na kak drug način.

Mislim, da po premisleku postane jasno tudi, zakaj komunizem ne misli teh institucij dovolj dobro. Bistvena ideja komunizma je namreč, da se zavzame produkcijska sredstva. Torej, da se jih podružbi, naredi javna. Razlog za to pa je, da bi se tako zmanjšalo družbeno neenakost. Ali, Marx ugotovi, da je v kapitalizmu prisoten paradoks med vedno bolj bogato družbo in vedno bolj revnimi člani te družbe (večina je vedno bolj revna). In cilj je tako zmanjšati to revščino, odpraviti neenakost. In razlog za to revščino je v samem kapitalističnem sistemu, ta sistem je tisti, ki jo proizvaja. Proizvaja pa jo zato, ker so produkcijska sredstva, ki so vir bogastva družbe, zasebna. Splošni pa so zakoni, ki nato to neenakost upravičijo in amplificirajo. Zato ni dovolj, če se hoče zmanjšati neenakost, da bi se premestilo bogastvo, da bi se preprosto vzelo bogatim in dalo revnim. Saj bi tako sam sistem, ki te neenakosti proizvaja tako ostal nespremenjen, zato bi v kratkem času tako spet prišlo do koncentracije bogastva. Redistribucija bogastva zato ni učinkovita in smiselna. Zdravi simptome ne pa same nepravičnosti. Potrebno je odpraviti vir neenakosti bogastva v družbi. Vir družbenega bogastva pa so v industrijski dobi produkcijska sredstva. In zato, če bi se podružbilo produkcijska sredstva, če bi bila ta javna in bi enakomerno razporejala bogastvo, ki ga proizvajajo, potem bi se sčasoma bogastvo v družbi enakomerno razporedilo in tako bi se odpravilo družbeno neenakost in revščino.

Pri tem je opazno tudi, da je univerzalnost (to, kar je javno) velikokrat dejansko strukturirano (upravljano) kot koncentracija, kot monopol (še posebej sredstva produkcije). Koncentracija moči ali monopol pa je v nasprotju z enakostjo. Zato javno upravljanje nečesa ne vodi nujno do enakosti ali po enakosti, pa čeprav je to področje eksplicitno upravljano kot javno (zato da bi bilo univerzalno). Toda to je druga zgodba.

Takšno nekako je komunistično dojemanje družbenega stanja in njegova logika. Osredotoča se na produkcijo, samo prerazporejanje pa je dojeto kot nekaj, kar lahko kvečjemu odpravlja simptome. Samega sistema, ki neenakost proizvaja pa to prerazporejanje ne odpravlja in ne more odpravljati. In zato se tudi teoretsko teh institucij, institucij, ki ničesar ne proizvajajo, ki zgolj prerazporejajo že dano, ne misli. To so kvečjemu različne oblike rente, torej parazitske institucije. Toda te institucije dejansko so bistvene za obstoj večjih družb, so nujen del sistema, kar je vidno tudi po tem, da same obstajajo tudi v vseh komunističnih družbah. Tako je to torej teoretska slabost komunizma. Da so te institucije nujne pa pomeni, da je v kompleksnih sistemih vedno prisotno neko prerazporejanje. Vprašanje je tako, kakšno naj bo to prerazporejanje, kako naj bo organizirano, da bi družba bila pravična.

Te institucije so torej strukture, ki vzpostavljajo in določajo kroženje materije, energije in informacij v družbi. Kroženje pa je kroženje nečesa bivajočega. Bivajočega, ki je mišljeno kot množica, torej kot enakovrstno bivajoče, kot elementi množice. Krožijo enakovrstni elementi, ki se jih zato lahko misli statistično. Tako kot so v teoriji evolucije živa bitja mišljena kot takšni elementi, torej kot populacija (množica teh elementov). In tako se zdi, da se pri kroženju materije kot elementi, ki v družbi krožijo lahko mislijo različne stvari. Lahko je mišljeno, da so to, kar kroži stvari, lahko so tako vzeti ljudje, lahko pa je tako vzet denar. Različne institucije bi tako tu ustrezale različnim elementom, različni vrsti materije, ki kroži. Banke se ukvarjajo z denarjem ali one določajo kroženje denarja v družbi. Trgovine določajo kroženje stvari. Transportna infrastruktura na primer pa omogoča potovanje ljudi. Zdi se, da je podobno lahko mišljeno za institucije, ki določajo kroženje informacij. Mediji so tako tisto, kar vzpostavlja in določa kroženje informacij na splošno v družbi. In bi tako bili najbolj osnovna vrsta institucije na tem področju. Toda mislim, da bi se lahko mislilo, da obstaja neka posebna vrsta informacije, ki je še posebej pomembna in to je resnica. In da naj bi šolstvo (ali akademska sfera bolj na splošno) bila institucija, ki določa kroženje te vrste informacij. Torej elementi množice, ki krožijo bi bile tu različne resnice (ali kar imajo nekateri za resnico, če smo bolj skeptični). Šolstvo in akademija pa bi bili instituciji, ki določata kroženje te vrste informacij. Nisem pa prepričan, da je povsem tako, torej da različne institucije ustrezajo različnim elementom, pri energiji. Torej pri institucijah političnih strank in birokraciji. Kar tu kroži je namreč politična moč, v nekem smislu so to, kar kroži odločitve. In ni mi jasno, kako bi se le to smiselno nadaljnje razdelilo. Kljub temu se zdi tudi, da obstaja razlika med strankami in birokracijo, da pa vseeno obe spadata v to vrsto institucij. Zdi se, da politične stranke določajo katere možnosti so izbrane, so moč, ki določa, kaj družba dela. Torej tu se dogaja izbiranje med različnimi možnostmi. Medtem pa je birokracija način, kako je neka možnost, neka izbira udejanjena. Da gre v nekem smislu za razliko med izbiranjem in izvajanjem odločitev. Toda to ne more biti čisto res, saj vsa ostala družba udejanja politične odločitve in ne le uradništvo.

Na splošno pa obstaja razlika med informacijami in materijo, tako je ena in ista informacija lahko prisotna hkrati na več mestih, medtem ko za to, kar je materialno, to ne velja. In zato lahko na primer mediji razširjajo neko informacijo med celotno populacijo, trgovina pa enega izdelka ne more prodati različnim posameznikom. Če se to stanje misli v okvirju teorije množic, se to izrazi tako, da informacijske strukture preslikavajo en element začetne množice (neko informacijo, ki jo imajo) tako, da je ta element lahko preslikan večkrat, da je na koncu prisotnih mnogo elementov (mnogo kopij te informacije). Da je mnogo elementov neke druge množice (prihodnjega stanja družbe) ali da obstajajo različne množice, ki zdaj vse vsebujejo ta element (da je ta informacija prisotna pri mnogih posameznikih). Pri institucijah, ki določajo kroženje materije v družbi pa je to kroženje vedno preslikava enega elementa v neko drugo množico, v en element neke druge množice (neka stvar ne more hkrati na različnih mestih).

Pravila in povratne zanke (9)

by

Ker pravila niso naravni zakoni niso zgolj nekaj, kar prikazuje ali opisuje dejanskost, ampak so nekaj, kar dejanskost prav tako tudi ustvarja. Zato je prehod v razumevanju sveta od naravnih zakonov k pravilom tako pomemben. Pravila so lahko povsem arbitrarna in nora, saj niso nekaj, kar bi zgolj prikazovalo že dane vzorce, ampak usmerja dano energijo, tako da ta ustvarja vzorce, ki so dani ali ustvarjeni s pravili. In zato se zdi, da se s prevladovanjem informacijske ideologije vračajo in ustvarjajo norosti vseh vrst in da se sistematično zmanjšuje vloga razuma ali uma v družbi. Zdaj je najpomembnejša dejavnost namreč ustvarjanje pravil (za elito) in usklajevanje s pravili (za rajo). Višek te ideologije je politika »na pravilih utemeljenega svetovnega reda (rules based world order)«. Ker so tudi na primer religije v skladu z nekimi (svojimi) pravili, so tudi one skladne s to ideologijo. In tako se dejansko spodjeda moč in legitimnost znanosti. Znanost kot ugotavljanje naravnih zakonov je prevladana s strani pravil, ki vzpostavljajo enotnost neke množice. Pravila so širša kot zakoni, s pravili je mogoče izraziti tako zakone kot tudi vzorce, ki niso zakoni. In tako se zmanjšuje tudi moč ideje, da naj bi bila organizacija človeške družbe v skladu »z zvezdami na nebu«, stanjem narave kot se jo razume, z naravnimi zakoni. Pravila so tista, ki določajo, kakšno bo prihodnje stanje. Pravila pa so vzorci, ki so lahko tako najdena v naravi kot so tudi lahko ustvarjena. Pravila so tako mišljena kot cilj in ta cilj je lahko kakršen koli, ni več omejen z naravnimi zakoni, saj so tudi ti nadomeščeni s pravili, z modeli in s simulacijami. Pravila dejansko določijo, kakšen bo sistem. Tako kot DNK določi v kaj se bo neko živo bitje razvilo, kaj neko živo bitje je. In jasno, zato informacijska elita noče razpravljati, kakšna ta pravila so. Ta pravila so torej cilj in prihodnost nekega sistema, povratne zanke pa so način, kako se ta pravila uresničujejo ali udejanjajo.

Povratne zanke omogočajo kroženje materije, energije in informacij v sistemu. Toda to kroženje ni prazno vrtenje v krogu. Ampak je to kroženje kroženje, ki je v skladu s pravili. Na primer materija kroži v nekem sistemu, kar pomeni, da materija prihaja v ta sistem od zunaj, da je nato preoblikovana v elemente, ki so si vsi v osnovi enaki. Tako nastane množica enakovrstnih materialnih elementov, ki so poslani po sistemu in ta sistem jih vsebuje, iz njih gradi samega sebe. Tako vsebuje te elemente v različnih količinah na različnih delih sistema (v skladu s pravili). Ti deli sistema pa nato povratno delujejo na mehanizme, ki to materijo, te elemente, pošiljajo po sistemu. Zaradi tega se lahko ti mehanizmi spremenijo. Sicer pa povratno delovanje vpliva na način, kako in v kolikšni meri ti mehanizmi pošiljajo te elemente po sistemu. Takšno kroženje tako omogoča, da se sistem izoblikuje v skladu z nekimi, lahko povsem norimi in samouničujočimi pravili. Strukture, ki omogočajo in določajo kroženje materije, energije in informacij so za to ideologijo tako bistvene.

Informacijska analiza padca vzhodnoevropskega komunizma (8)

by

Mislim, da je to torej nekako vodilna ideologija danes. In da se s pomočjo te ideologije da razumeti velik del sodobne družbe ter določiti in razumeti pomembne dogodke. Eden takih dogodkov, ki ga je mogoče razumeti s pojmi te ideologije je tudi padec vzhodnoevropskega komunizma. Mislim, da se je zgodilo naslednje. Komunizem temelji na Kapitalu Karla Marxa. In to dela ima zalo značilno strukturo. Najprej je opisan in prikazan nek mehanizem po katerem kapitalizem deluje, nek način, kako izkorišča delavce. To je nek praktični, materialni vidik, to je politična ekonomija, ki opisuje dejanskost družbe. Temu pa sledi paragraf, ki izraža moralno ogorčenje nad to dejanskostjo. In ki služi kot vzpodbuda za spremembo družbe. Tako je opazno, da je ta praktični, materialni del skoraj izključno negativen. Gre za opis tega, kako deluje kapitalizem. In tako se naj ne bi delovalo. Zelo malo, skoraj nič pa ni rečeno o tem, kako naj bi deloval komunizem. Izjema so ideje kakor je na primer zahteva za podružbljenje produkcijskih sredstev. Mislim, da se vse te ideje vrtijo okoli univerzalnosti. Nekatere stvari bi morale biti splošne, univerzalni, torej javne. Na primer, šolstvo, zdravstvo, produkcijska sredstva. In to ni le moralna zahteva, ampak tudi način, kako narediti ekonomijo bolj učinkovito in produktivno. Dejansko pa se je komunizem pojavil v vzhodni Evropi in Aziji, ki sta bili takrat ekonomsko manj razviti. In tako je bilo potrebno nekaj časa, da so ekonomije teh dežel postale primerljive z ekonomijami razvitega kapitalizma. Do tega mislim, da pride. Nato pa se ugotovi, da komunistične ekonomije niso bolj učinkovite od kapitalističnih. Ekonomsko ne prehitijo kapitalističnih. In tako ta praktični, materialistični del komunistične teorije postane neprepričljiv. Komunisti sami se manj ukvarjajo s politično ekonomijo. Namesto tega se osredotočajo na socialne in kulturne vidike ter predvsem na moraliziranje. In v tej točki, ko moraliziranje prevlada nad materialnimi temelji, nad ekonomsko prakso, to dejansko ni več komunizem. To niso več komunisti, ampak postanejo (degenerirajo nazaj v) liberalci. Pri obeh namreč prevladuje moraliziranje ter bistveno moralno razumevanje dejanskosti. Ko se tega po kakšnem desetletju ali dveh ovejo tudi politiki, tedaj se komunistični politični sistem preprosto razpusti. Tako je jasno tudi zakaj na Kitajskem do tega ne pride, tam je namreč ključno gibanje, ki ga sproži Deng Xiaopeng, ki razglasi, da mu je vseeno, kakšne barve je mačka, da le lovi miši. Tako se komunizem tu vrne k praksi in materialnim, ekonomskim procesom, ki utemeljujejo dejanski komunizem.

To je analiza do katere se lahko pride znotraj same komunistične teorije. Toda tu se ne odgovori na vprašanje, zakaj komunistična ekonomija ne preseže kapitalistične, zakaj je njena socialna organizacija dejansko bolj krhka. Ne določi se, kaj je šibkost te teorije in kaj je razlog, da je kapitalistična organizacija družbe uspešnejša (v smislu močnejša). Razlog pa je v tem, da informacijska teorija omogoča boljše, bolj resnično razumevanje družbe oziroma nekega njenega pomembnega dela, nekih institucij. To so institucije, ki posredujejo med enim in drugim delom družbe. In posledično je organizacija teh institucij v kapitalizmu boljša kot je bila v komunizmu. Kar seveda ne pomeni, da so le te v kapitalizmu dobro organizirane, se pa jih z informacijskega vidika lahko bolj sistematično misli. Komunizem je osredotočen na produkcijo, obstajajo pa tudi institucije, ki v bistvu ničesar ne proizvajajo, a so za družbe vseeno bistvene. Te institucije torej v nekem smislu nič ne proizvajajo, ampak zgolj premeščajo nekaj iz enega dela družbe v drug del. Premešča pa se lahko nekaj materialnega, torej ljudi in stvari, informacije ali pa energijo, kar se v kontekstu družbe lahko ima za politično moč. To so institucije, ki omogočajo ali ustvarijo kroženje (materije, informacij in moči) v sistemu. In tu je prisotna povezava z informacijsko teorijo, saj so zanjo povratne zanke in kroženje bistven mehanizem s katerim razume zapletene sisteme na splošno. Te institucije so strukture, ki vzpostavljajo povratne zanke v družbi. To so institucije kot so banke, trgovine ter transportne infrastruktura, ki vse omogočajo kroženje materije. To so mediji (in delno šole), ki posredujejo informacije. Politične stranke in birokracija pa določajo, kako kroži moč v družbi. Točno te institucije so bile v komunizmu šibkejše kot v kapitalizmu. Kar pomeni, da so bile slabše organizirane. Kar pomeni, da je tu pomanjkljiva sama komunistična teorija. Razlog pa je delno v tem, da se komunizem osredotoča na proizvajanje in proizvodnjo. Ter na univerzalnost proizvodnje, sredstva produkcije bi morala biti javna. In tu mislim, da se prikaže pravi razlog za šibkost te teorije. In ta je v tem, da komunizem družbo misli predvsem s pomočjo pojma univerzalnosti, v razliki med splošnim in posebnim, javnim in privatnim. Javno je splošno in nekatera področja naj bi bila takšna, privatno pa je zasebno. In tako naj bi bilo to, kar je javno organizirano drugače kot to, kar je in naj bi bilo zasebno. Bistveno vprašanje je tako, kaj je javno, katera področja so javna in kako jih nato organizirati. Pri Heglu sta takšni področji sodstvo ter varnost, kar vodi v to, da bi tudi politika kot celota morala delovati na ta način (glej Oris filozofije pravice). Pri marksizmu pa se lahko ima za takšna tudi neka druga področja, kot so šolstvo, zdravstvo ter produkcijska sredstva (ter morda mediji). Mislim pa, da se izkaže, da ta kriterij ne more ustrezno zajeti posredniških institucij. Kajti le te predpostavljajo celoto, saj so mišljene preko statistike in teorije množic, ki operira z množicami, ki so vedno neka celota. Te institucije torej predpostavljajo celoto ali celotno družbo, hkrati pa niso neka univerzalnost. Toda, ker je univerzalnost bistven kriterij za komunizem mora te institucije organizirati kot da so nekaj javnega. Te institucije pa ne morejo dobro delovati ali biti organizirane kot nekaj povsem splošnega, javnega. Kajti te institucije so tu (v teoriji, ki izhaja iz informatike) mišljene ali utemeljene ali izhajajo iz teorije množic, ne pa iz razlike splošno/ posebno. Množice pa so neka celota, ne da bi bile univerzalnost (še več, univerzalnost jih lahko preko Russellovega paradoksa vodi v nesmisle). Logika teh institucij tako preči kriterij, ki je za komunizem bistven in preko katerega ta razume družbo in s pomočjo katerega jo (in njene institucije) organizira. Zato ne more dobro organizirati teh institucij.

Svoboda in pravila (7)

by

Takšno pojmovanje krožnosti torej določa informacijsko ideologijo. In določa ali spremeni značilnosti, ki so se razvile v liberalizmu. Tako na primer narcisizem ni neposredna posledica informacijske ideologije, tako kot je to značilno za liberalizem. Se pa lahko pojavi in razloženo je bilo, na kakšen način lahko informacijska družba postane narcistična. Prav tako pa se v tej ideologiji spremeni tudi pojmovanje svobode.

Ker je to bistven pojem za liberalizem, ideologijo s katero se informatika v veliki meri prepleta, je smiselno to spremembo premisliti bolj natančno. Zato pa je najprej potrebno premisliti zakonitost in pravilnost (v smislu na kaj se pravila nanašajo). Znanost namreč išče naravne zakone. In tako so naravni zakoni izraz vednosti na nekem področju. To pa je zato, ker so naravni zakoni univerzalni. Veljajo za vse primere na nekem področju. Na primer gravitacija velja za vsa telesa z maso. Vsa telesa imajo neko maso in zato vsa delujejo (se premikajo) na nek določen način, na način, ki je izražen z zakoni gravitacije. Bistvena za zakonitost je torej ta univerzalnost, splošnost. Tu ni izjem. Zdi pa se, da statistične znanosti omogočajo neko drugačno razmišljanje. Statistika, verjetnost in permutacije so v nekem smislu področja matematike, ki jih utemeljuje teorija množic. Neka množica pa je bistveno neka celota. Zato je bistveno razmerje med celoto in univerzalnostjo. Univerzalnost je neka celota, ni pa vsaka celota univerzalnost. In ker so statistične znanosti utemeljene na teoriji množic, pridejo do neke vednosti o neki množici, o neki celoti. Toda ta vednost tako ni povsem ista kot vednost, ki jo izražajo naravni zakoni. Zdi se, da množice in posledično dojemanje celote lahko nadomesti univerzalnost. V nekem smislu tako te vednost ne pridejo do naravnih zakonov. Ampak pridejo do pravil. Kolikor so pravila mišljena kot nekaj, kar prikazuje neko množico ali neko celoto. Torej pride se do nekih vzorcev, do verjetnostne razporeditve (in ta verjetnost je lahko zelo velika). Toda vedno so mogoče izjeme. Celota je torej tu mišljena kot neka pravilnost in ne kot zakonitost. Išče in dobi se pravila. Svet, dogajanje v svetu, vzorce, ki jih bivajoče ustvarja tako tu izražajo pravila, ne pa zakoni. To je značilno tudi za tisto fiziko, ki na bistvenih področjih uporablja statistične metode, na primer kvantna mehanika. Na primer najbolj verjetno je, da nek elektron kroži okoli jedra atoma, toda mogoče je, da se v naslednjem trenutku pojavi na drugi strani vesolja. Ta verjetnost je infitezimalno majhna, toda obstaja. To je mogoče, je nekaj, kar se po kvantni mehaniki lahko zgodi.

In v nekem smislu je to pojmovanje tako bolj skladno s prepričanjem, da svoboda obstaja. Kajti svet, ki ga določajo zakoni, je lahko hitro mišljen kot deterministični svet. Potrebno je veliko mentalne gimnastike, da se uskladi zakonitost s svobodo. In, kakor rečeno, mislim, da ta uskladitev historično, kakor je bila izpeljana, ni bila uspešna. Argument, ki usklajuje svobodo in zakonitost (klasično mehaniko) je nesmiseln. Zdaj pa svet ne določajo zakoni, ampak pravila. Ta pa dopuščajo izjeme. In dajejo prostor za nedeterministično delovanje vsemu, kar biva. Tako kot na primer neka slovnica določa nek jezik. Slovnica so pravila nekega jezika. Toda nekaj smiselnega je mogoče povedati tudi, če se ta pravila krši. Posamezno bivajoče je tako v nekem smislu lahko mišljeno kot svobodno. Svet dopušča neko raznovrstno delovanje (tako se zdi).

Toda tu se stvari dodatno zapletejo. Kibernetika in informatika sta namreč izrazito praktični vedi, bistveno sta povezani s tehnologijo in njenim upravljanjem. Zdi se, da sta bolj ali v prvi vrsti načina delovanja kot pa da bi bili teoriji. In tako pri njima ne gre toliko za to, da iščeta neka pravila po katerih svet deluje, ne poskuša se najti neke vzorce, ki so prisotni v svetu. Ampak se ustvarja pravila s katerimi se nadzoruje tehnologijo. Ustvarja se pravila kot so računalniški programi. Tehnologija, ki je za ti vedi bistvenega pomena konec koncev ni nekaj danega, ampak je rezultat delovanja teh ved. Vzorcev, ki so značilni za to tehnologijo, se tako ne išče in izraža, ampak se jih izumi in določi. Pravila tako izražajo dejanskost, so najbolj natančen opis sveta, ki je na voljo, hkrati pa so nekaj, kar se izdela in določi. Narcisizem težko priborjen v liberalizmu, se tako elegantno prelije v informatiko. Zdaj se namreč lahko zdi, da ima (v tej ideologiji) posameznik moč ustvarjati sama pravila sveta. Hkrati pa se spremeni tudi pojmovanje svobode. Posamezni elementi delujejo v skladu s pravili, saj so pravila način, kako svet je. Toda pravila so lahko določena arbitrarno (so odvisna od naše tehnološke iznajdljivosti). In določena so zunaj sistema samega. Ni sistematične teorije, kako nek element določa (piše, kodira) svoja pravila. V družbenem kontekstu jih dejansko določa diktatorska elita. Svoboda je tako mišljena kot optimalno delovanje v skladu z nekimi vnaprej določenimi in nekritično sprejetimi pravili (glej na primer von Neumann). To je svoboda podgane v labirintu. Podgana ima različne možnosti, kam lahko gre. Toda le ena odločitev jo vodi iz labirinta. To je pot, ki jo vnaprej določi eksperimentator. In svoboda je, če ima možnost, da presodi, katera pot je v skladu z njenim (dejansko z eksperimentatorjevim) ciljem, da pride iz labirinta. Dane so torej različne možnosti, svet ni determinističnem. Toda zgolj izbira določenih možnosti je pravilna. Ena od možnosti je bolj pravilna kot druge, je bolj optimalna. Vse možnosti so v skladu s pravili, toda ena izmed njih dovrši ali udejanji cilj, ki ga ima tisti, ki izbira. Omogoča optimalen rezultat glede na dana pravila. To je tu mišljeno kot svoboda. Optimalna odločitev. Temu bi se lahko reklo tudi svoboda karakterjev v video-igrah. Tudi tu so na voljo različne možnosti, toda te možnosti so omejene in določene s programom, ki je ta video-igra. Svoboda je tu torej mišljena kot delovanje v skladu z (absurdnimi) pravili, še več kot delovanje v skladu s cilji teh pravil. Pri čemer ni nikakor razloženo, kako naj bi bilo to dvoje povezano. Obstajajo torej različne možnosti, za razliko od determinizma in liberalizma, toda te možnosti so vnaprej določene s pravili. Lahko bi se reklo, da so ta pravila neskončna kletka. In ker je informatika bistveno povezana s tehnologijo, je vseskozi mišljeno, da se ta pravila ustvarja (tako kot je potrebno kodirati nek program).

Logika krožnosti (6)

by

To pa vodi do razlik v ideologiji glede na liberalizem. V liberalizmu je svoboda mišljena kot vzpostavljanje krožnosti. Kar implicira zahtevo po nenehnem izbiranju sebe kot edine možnosti s katero se svobodo doseže. Tako je megalomanski narcisizem neposredna posledica pojma svobode. V informatiki pa je krožnost, preko povratnih zank, mišljena kot neko dejstvo, ni je potrebno šele vzpostaviti. V ideologiji, ki jo utemeljuje informatika narcisizem tako ni neposredna posledica te ideologije (lahko bi se zgolj cinično reklo, da je predpostavljen). Kljub temu pa je le ta lahko prisoten. Toda glede na liberalizem se izraža ali je prisoten na drugačen način. Ker so povratne zanke neko dejstvo, so nek mehanizem, so neko bivajoče, nek del sistema. So tisti del sistema, ki nekaj, kar je zunaj sistema preoblikuje v nekaj, kar je za sistem in v sistemu. So tisti del sistema, ki bistveno določa sam sistem. Za kibernetiko in informatiko so to strukture, ki so najpomembnejše za sam sistem. Določajo kakšen je sistem in kako se razvija. Tudi v družbi kot primeru nekega sistema tako obstajajo neke institucije, ki določajo kroženje delov družbe, torej materije, informacij in moči v sami družbi. To so transportni sistemi, trgovine, banke, pa šole, mediji ter birokracija in politične stranke. Kajti te institucije dejansko ničesar ne proizvajajo, ampak zgolj premeščajo nekaj, kar je že bilo ustvarjeno. In če je večji del ekonomije namenjen vzdrževanju in poslovanju teh institucij kot institucij, ki nekaj proizvajajo, potem se ta družba bolj ukvarja s sabo, kot pa, da bi delovala v nekem okolju. Takšna družba bo tako primer narcistične družbe v tej ideologiji. Torej kot nenehno kroženje in kot preveliko ukvarjanje s kroženjem.

Glede informatike in krožnosti pa je pomembno še naslednje. V filozofiji je bila krožnost mišljena kot neka samostojnost, kot značilnost substance. Ta pa je bila mišljena kot nekaj nespremenljivega, kot nekaj sebi-enakega. Na primer materija je bila mišljena kot substanca ali pa razsežnost. Krožnost je bila razlog ali vir te nespremenljivosti. Razlog je, da je bila ta krožnost mišljena kot nekaj logičnega, metafizičnega in torej v nekem smislu kot nekaj abstraktnega. Namreč to, kar se je imelo za primer krožnosti, torej substanco, je nekaj, kar ni neposredno dano, to niso neki fenomeni. Ne more se na primer neposredno videti razsežnosti. Razsežnost ni nekaj, česar se je mogoče dotakniti. Tako so bile takšne substance nekaj, kar je vselej sebi-enako in nespremenljivo. Ker so bile njihove lastnosti odvisne zgolj od njih samih, se niso spreminjale. Ker so bile same svoj vzrok, je bil učinek nerazločljiv od vzroka, od njih samih. V kibernetiki in informatiki pa je drugače, saj je krožnost mišljena kot neko dejstvo, kot del narave. V tej vedi je krožnost značilnost kompleksnih sistemov; strojev, živih bitij, zavesti in družb. Ti sistemi so nekaj bivajočega, so nekaj, kar obstaja, teorijo pa se vzpostavi zato, da bi se razložilo to bivajoče. Povratne zanke so značilne za te sisteme. So dejansko to, kar te sisteme omogoča, jih vzpostavi, saj vzpostavi robustnost in je tako pogoj, da se kompleksni sistemi lahko obdržijo v spremenljivih okoliščinah (ki so, praktično, vedno prisotne). Za to teorijo je tako krožnost bistvena značilnost teh sistemov. In če premislimo na primer vso raznolikost živih bitij kot primera takšnih sistemov, sistemov, ki jih informatika poskuša razlagati, potem je mogoče priti do sklepa, da je krožnost tu mišljena obratno kot je bila mišljena v metafiziki. Krožnost je tu točno vir mnogoterosti in raznovrstnosti. Je tudi vir spremenljivosti teh sistemov, ne pa sebi-enakosti. Kroženje materije, energije in informacij vzpostavlja vsa najrazličnejša živa bitja, od rakov do dreves, prav tako pa ta krožnost omogoča kar najrazličnejše družbe, stroje ter stanja zavesti. Šele kroženje omogoča preoblikovanje neke danosti v praktično katero koli organizirano celoto.

Zdi pa se, da je krožnost v informatiki vzeta spet na nek tretji način. Kibernetika se je namreč razvila iz ali je utemeljena na tehnologiji, na inžinirstvu. Prvobitno je to nek način delovanja, izdelovanja in proizvajanja. Kibernetika se je razvila predvsem med drugo svetovno vojno. Poskušala je rešiti praktične probleme v protiletalski obrambi, v komunikacijah, poskušalo se je izdelati vodene rakete. Ta praktični vidik je prvobiten, teorija, kolikor je je, bolj sledi tehnološkim izumom kot pa, da bi jih utemeljevala. In pri tej tehnologiji, pri proizvajanju je bistven nadzor (še posebej v vojaškem kontekstu), to, da stvari delujejo. Zato pa je potreben nadzor. Poskuša se nadzorovati novo tehnologijo, izume. Ne sprašuje pa se, kakšen je cilj kibernetike kot nove vede, ali pa kakšen cilj (če kakšen), imajo novi izumi. Ta cilj določajo politiki ali pa vojaški voditelji. Kibernetika sama mora zgolj izumiti in upravljati ter nadzorovati svojo tehnologijo. Ta nadzorovanje se tako prenese iz prakse v teorijo in postane cilj sam po sebi, postane cilj te vednosti. Tako, da se ima kibernetika na koncu sama za znanost nadzora. Povratne zanke so tako mehanizmi, ki so značilni za zapletene sisteme, so krožnost, ki je značilna za neko bivajoče. Toda ta krožnost je mišljena v odvisnosti od nadzora. Prisotno je torej povratno delovanje glede na nek cilj in ta cilj je nadzor ali pa nek cilj, ki ga dajo politiki. Poanta je, da je ta cilj sistemu določen od zunaj, izven sistema samega. In tako kibernetika lahko misli, da ima nek sistem nek svoj cilj, da torej neko bivajoče deluje na nek organiziran način, v skladu z nekim ciljem, ki ga ima. Tako na primer ta veda opredeli tudi živa bitja. Ne misli pa samega izbiranja ciljev. To ni del vednosti in zato tega ne pripisuje sistemom, ki jih raziskuje. Kibernetika izbiranje ciljev pripisuje nečemu sistemu zunanjemu. Sam mislim, da je prav izbiranje ciljev bistven del modrosti, zavesti in tudi življenja. Kroženje je tako v kibernetiki v odvisnosti ali zaradi nadzora. Nadzor pa je place-holder za kateri koli cilj, ki ga določijo politiki, nekaj zgolj navidez sistemu zunanjega. V odsotnosti domišljije teh politikov postane cilj sam nadzor. In tako se pride do situacije, ko je krožnost vir nadzora. Ni nekaj, kar je vir raznovrstnosti živih bitij, ampak je mehanizem se poskuša preprečiti različnost.

Obstajajo torej različna pojmovanja krožnosti. V liberalizmu je ta mišljena kot še ne in nikoli zares dosežen cilj. V teoriji zapletenih sistemov je krožnost mišljena kot neko dejstvo, ki razlaga te sisteme. Ti sistemi pa sami bodisi ostajajo v stanju sebi enakosti (nimajo nekega svojega cilja), torej v stanju homeostaze bodisi pa se znotraj njih in znotraj tega kroženja izoblikuje tudi nek cilj h kateremu se sistem razvija (autopoiesis). V kibernetiki in informatiki pa je krožnost način, kako se doseže ali udejanji nek zunanji cilj.