V tem smislu sta si tako Heglova filozofija ter informatika tako dejansko bližje kot se zdi na prvi pogled. Podobnost pa postane še bolj izrazita, če se premisli etimologijo in pomen informatike. Informatika izhaja iz forme, ki je koren te besede. Forma pa pomeni obliko v latinščini. Informacija bi tako pomenila izoblikovanje. Vse to izhaja iz in se nanaša na Aristoteljansko pojmovanje dejanskosti. Aristotel je bivajoče razumel kot kombinacijo snovi in oblike (ter praznine, glej Fizika). Vsako bivajoče je zanj neka kombinacija snovi in oblike. Latinsko sta to materija in forma. Vendar pa se Aristotel ni spraševal, kako neko posamezno bivajoče pride do oblike, ki jo ima. Kombinacija snovi in oblike je nekako lahko mišljena kot večna. To vprašanje dobi na pomenu v srednjeveški interpretaciji Aristotela. Tu postane bolj pomembno, kako neko izvorno bivajoče, bog, izoblikuje posamezno bivajoče v to, kar je. Torej, kako se nekaj izoblikuje, kako dobi obliko, ki je bistvo tega bivajočega. In tako postane pojem informiranja v srednjem veku prisoten in pogost. Forma je že sama po sebi, pri Aristotelu izražala neko dejavnost, ta dejavnost pa je prisotna tudi v pomenu besed, ki vsebujejo koren …forma… Informacija ima tako nek dvojen, celo nasproten pomen. Po eni strani izraža dejavnost. Sama informacija ima zato, ker je to neka oblika, neko dejavnost. Po drugi strani pa je informiranje rezultat, informacija je rezultat neke dejavnosti (v srednjem veku dejavnosti boga, ki izoblikuje materijo). Informacija je torej v tem smislu nekaj, kar se lahko uporabi, je nekaj danega, pasivnega. Ta dvojni, nasprotujoč si pomen informacije tako vnaša zmedo v mišljenje in spoznanje tega, kaj je vir dejavnosti, kdo je dejansko akter dogajanja, kdo je subjekt. Nekako onemogoča reševanje problemov v zvezi s tem, kdo je dejansko vir delovanja. To je nekako dejanski pomen informacije. Takšen izvor ima torej ta pojem, ki je tako vseprisoten v sodobni družbi. Dejansko izhaja iz Aristoteljanske filozofije in njegovega dojemanja sveta, sveta kot ločenega na snov in obliko. Vendar pa, kakor rečeno, forma in materija sta latinska prevoda za ta pojma, Aristotel pa je seveda pisal v grščini. Grška izraza za obliko in snov pa sta eidos in hyle. Eidos, ki je pojem, ki nas tu zanima, pa je v isti besedni družini kot na primer ideja, ki je koren idealizma. In tako se vidi, kako blizu sta si idealizem in informatika po pomenu. Informatika je v veliki meri latinski prevod grškega idealizma, še posebej v kontekstu Aristotelijanske filozofije. In to je zanimivo, ker se Heglova filozofija, njegov idealizem včasih zdi malo za časom, kot da ta filozofija nekako ne obravnava sodobnega sveta in da nekako ne more pojmovati sodobnih fenomenov. Da nekako ne more dojeti sodobnih problemov, še posebej teh v zvezi z računalništvom, informatiko in komunikacijami. Dejansko pa je po izvornem pomenu besed, informatika zgolj latinski prevod za idealizem. Zadeve so seveda še dosti bolj zanimive, saj se tu nikakor ne trdi, da sta si zato Heglova filozofija in informatika blizu kot filozofiji, da uporabljata isto logiko ali podobne načine sklepanja. Poleg tega je potrebno reči, da so tisti kibernetiki in pionirji računalništva, ki so računalnike izumili in vzpostavili informatiko poudarjali prav materialnost informacij (na primer Wiener).

Podobno ima tudi pojem virtualno dolgo zgodovino. Tako etimologijo virtualnega razlaga Michael Heim v The metaphysics of virtual reality: »The virtual in virtual reality goes back to a linguistics distinction formulated in medieval Europe. The medieval logician John Duns Scotus (1266?- 1308) gave the term its traditional conotations. His Latin virtualiter served as the centerpiece of his theory of reality. The Doctor of Subtlety maintained that the concept of a thing contains empirical attributes not in a formally (as though the thing were knowable apart from empirical observations) but virtualiter, or virtually. Although we may have to dig into our experiences to unveil the qualities of a thing, Duns Scotus held, the real thing already contains its manifold empirical qualities in a single unity, but it contains them virtually- otherwise they would not stick as qualities of a thing. Duns Scotus used the term virtual to bridge the gap between formally unified reality (as defined by our conceptual expectations) and our messily diverse experiences. Similarly, we use the term virtual to breach the gap between a given environment and a further level of artificial accreations.« (Michael Heim; The metaphysics of virtual reality, 132).