Monthly Archives: November 2023

Informatika in idealizem (3)

by

Hegeljanska filozofija in logika je pomemben del sodobne ideologije, kakor je bilo razvidno iz razmisleka o liberalizmu. Informatika pa je nek nadaljnji razvoj idej v najširšem smislu. Je tudi razvoj, ki je prepleten z razvojem znanosti. Z nastankom informatike se razvijajo metode s katerimi spoznavamo sebe in svet. In zato je to prav tako bistven del sodobne ideologije. To niso zgolj metode spoznavanja na nekem posebnem področju ali neka tehnologija, ampak določajo tudi družbeno organizacijo in naše razumevanje samih sebe. Zato je smiselno bolj natančno primerjati oba sistema. In na prvi pogled se zdi, da obstajajo ogromne razlike med eno in drugo filozofijo. Hegeljanska filozofija je idealizem, ki poskuša biti alternativa matematiki, za to filozofijo je bistveno verjetje v neskončnost, celoten sistem pa je utemeljen na svobodi. Po drugi strani sta kibernetika in iz nje izhajajoča informatika izrazito matematični, iz česar izhaja tudi pomembnost algoritmov, torej končnih postopkov, končnosti. Pri tem se poudarja praktičnost in materialnost in to do te mere, da se informatike nima za filozofijo. To, informatika, torej ni neka vzpostavljena ali eksplicitno izražena filozofija, pač pa bolj skupek praks. Cilj vse te dejavnosti pa je nadzor. Ti filozofiji tako izgledata kot zrcalno nasprotje ena drugi, kot povsem drugi in medsebojno neskladni ideologiji. Vendar pa podrobnejši premislek prikaže podobnosti in razlike, ki so za ta začetni vtis presenetljive.

Heglova filozofija je namreč eksplicitna kritika matematike. Razlog pa je v tem, da naj bi bila matematika mrtva. Kar pomeni, da iz njenih terminov, njenih pojmov nič ne izhaja samo po sebi. Hkrati pa je matematika mišljena kot bistvo naravoslovnih znanosti. Te pa ne morejo misliti živih bitij, zavesti in družbe. Znanosti na teh področjih ne pridejo do istih prepričljivih spoznanj, do naravnih zakonov, kakor je to značilno za fiziko. Transcendentalna logika, torej Heglova filozofija pa je tako mišljena kot alternativa naravoslovni znanosti, utemeljeni na matematiki. Toda stvari so bolj zapletene. Alternativa matematiki naj bi bila namreč prav ta, transcendentalna logika, elementi te logike pa so pojmi, oni vzpostavijo zmožnost razumevanja nekega sistema, oni tvorijo nek sistem. Pojmi pa so mišljeni na določen način. Če Heglov predhodnik Kant še pozna različne vrste pojmov, različne pojme, ki so značilni za različna področja mišljenja, pa se pri Heglu to skrči, tako da ostaja zgolj ena vrsta pojmov. In pri tem je zanimivo, da ostajajo zgolj pojmi, ki so po Kantu značilni za matematiko (glej Ferrarin). Struktura pojmov je tako skladna z matematičnim mišljenjem. Nekaj je resnično le, če je dokazano. Nekaj je pojem, le če se razvije. Tako ostaja vprašanje, ali je v Heglovi filozofiji matematika tako dejansko odpravljena ali pa je dejansko vseprisotna. K temu je smiselno pripomniti še naslednje. Matematika je aksiomatična. Toda kako se pride do aksiomov? Ne obstaja neka metoda, neka znanost, kako priti do aksiomov. Hkrati pa aksiomi utemeljujejo celotno matematiko. Zato je celotna matematika nekako negotova, ontološko problematična. Da je matematika aksiomatska v takšnem smislu je neko prepričanje, ki mislim, da ga prevzema tudi Hegel in kritika matematike izhaja iz njega. Toda sami znanstveniki matematiko velikokrat dojemajo nekoliko drugače. Ne kot da so aksiomi izhodišče, ampak kot da so rezultat matematičnega premisleka (kakor na primer eksplicitno pravi Feynman). To je še bolj očitno, odkar se je ponovno premislilo Evklidove aksiome. Skratka, matematika se je od Heglovih časov naprej spremenila in ni jasno, ali Heglova kritika še velja v isti meri za sodobno matematiko, še bolj pa, če je ta kritika primerna za mišljenje aplikativne matematike, torej tega, kako je matematika prisotna in mišljena v znanostih.

Torej tudi za matematiko kot jo uporabljata kibernetika in informatika. Še posebej za slednjo pa mislim, da bi se lahko reklo naslednje. To sta vedi, ki sta bistveno povezani z računalništvom. Oni sta vzpostavili teoretske in praktične temelje računalništva. To pa je naprej določilo človeško družbo. In tako spet nazaj vplivalo na mišljenje in na vede, ki sistematično mislijo nas in svet. Za računalništvo pa so nujni algoritmi. Torej končni (matematični) postopki, ki vhodne podatke preoblikujejo na nek določen način.

To pa vodi do premisleka o neskončnosti. Kajti razlika med Heglovo filozofijo in informatiko je na prvi pogled spet očitna in velika. Heglova filozofija je idealizem, kar za Hegla pomeni, da se ima neskončnost za resnično, za nekaj dejanskega. Po drugi strani sta računalništvo in iz njega izhajajoča informatika utemeljena na končnih postopkih, algoritmih. Vendar pa je celotno misel tu smiselno premisliti bolj podrobno in to na obeh straneh.

Kot prvo, Hegel neskončnost pojmuje na poseben način. Do prepričanja da je neskončnost resnična namreč pride z naslednjim sklepanjem. Najprej predpostavi, da so vse stvari končne, torej, da obstaja le končnost. Toda tako je kot neskončna mišljena meja, torej to, kar dela končno za končno. Zato neka neskončnost mora obstajati. Toda, če se ima neskončnost zgolj za nekaj drugega od končnosti, za nasprotje od končnosti, potem se pri tem spregleda, da je neskončnost tako dejansko zamejena, da torej ne zajema vsega, da ima svojo mejo (mejo do končnega) in je tako sama neka različica končnosti. To neskončnost Hegel zato imenuje slaba neskončnost. Prava neskončnost pa je tista, ki upošteva obe spoznanji. To je neskončnost, ki misli, da je samo končno takšno, da presega svoje meje. In to je tisto neskončno v katerega Hegel verjame in ki je idealizem. Mislim, da se lahko to lepo ponazori na matematičen način. Če vzamemo naravna števila 1,2,3 potem je vsako posamezno naravno število lahko mišljeno kot nekaj končnega. Lahko pa si mislimo, da gredo ta naravna števila naprej v neskončnost. Torej 1,2,3… Če poskušamo na nek način zajeti to neskončnost kot množico ali z njo računati, potem je to oblika slabe neskončnosti. Naravna števila so lahko neskončna, toda še vedno so razmejena od na primer racionalnih števil in še bolj pomembno, obstajati mora nek način, kako se vzpostavlja novo naravno število, n+1. Če torej ugotovimo, da vsakemu posameznemu številu sledi naslednje, torej 1,2 in nato n+1, potem je ta n+1 bistven del naravnih števil, mišljenih bodisi kot nekaj končnega bodisi neskončnega. In če nato ugotovimo, da je ta n+1 prisoten v vsakem posameznem naravnem številu, potem je to v nekem smislu tista prava neskončnost, ki je tista resničnost, ki se jo išče. To je namreč način, kako se generira nova števila, kako se preide iz nekega števila v neko drugo število. Kajti če je n+1 prisoten v vsakem posameznem številu, potem se ve, da se to število lahko preseže. To preseganje je tista prava neskončnost, verjetje v katero, te naredi za idealista. Neskončnost je torej tu natančno določena in pomeni preseganje meje nekega končnega znotraj samega končnega.

Prav tako je smiselno premisliti končnost v kibernetiki in informatiki. Ta res določa računalništvo in je tako temeljna. Zanj so značilni končni postopki in ti so bistveni. Vsi programi so takšni končni postopki. Toda pri tem dojemanju manjka še nek drug vidiki, ki je prav tako prisoten in pomemben. In to je prisotnost energije. Kibernetika dejanskost misli skozi sisteme, kar obstaja so različni sistemi. To, kar biva so sistemi. Ti sistemi pa vsebujejo energijo, energija je bistveno prisotna v njih. Energija pa ni isto bivajoče kot bi to bila neka stvar, ni sinonim za stvar ali za delec. Tako se v klasični mehaniki praktično ni operiralo s pojmom energije, Newton na primer tega pojma ne uporablja. Ampak so bivali delci ali stvari, na njih pa je delovala neka sila, ki je bila opredeljena kot zunanji vzrok tem delcem. Energija pa je mišljena bistveno drugače in posledično je drugače pojmovano bivajoče kot tako, saj je energija prav tako prvobitna kot delci (če ne še bolj). Tako na primer to stanje opiše Gregory Beteson: »status energije je še posebej zanimiv. Na splošno imamo v komunikacijskih sekvencah opraviti z zaporedji, ki bolj spominjajo na dražljaj in odziv kot na vzrok in posledico«. In nato: »v komunikacijskih sistemih pa energija odziva pride od tistega, ki se odziva« (Ekologija idej, 418). Vsak dogodek v zaporedju, vsak sistem, vsako bivajoče ima svojo energijo, ima ali je lasten vir energije. Zato tu tudi ne gre več za vzročnost, ampak za obnašanje ali odzivanje, torej za določeno akcijo nekega sistema na nek dogodek, gre za samostojen odziv sistema. Ne gre za to, da neka sila povzroči spremembo gibanja, ampak je nek dogodek dražljaj na katerega se sistem (lahko) odzove. In ti odzivi so različni in odvisni od sistema. Prisotnost energije tako pomeni, da to bivajoče ni mišljeno kot stvar, ampak da je sam sistem tisti, ki določa svoje odzive. Ki določa v kakšnem odnosu je do drugega bivajočega. Torej do vsega, kar je drugo od njega, torej izven njegove meje. In zato mislim, da kibernetika in posledično informatika dejanskost misli kot kombinacijo algoritma ter prisotne energije. Torej kot nek končen postopek, ki sam so-določa svoje meje. Lahko bi se reklo, da se tu končnost sama preoblikuje in tako presega, ni več ista.

Informatika, statistika in svoboda (2)

by

V tem kontekstu postane razvidno tudi naslednje. Vsaj filozofi so mislili, da klasično mehaniko določa učinkujoča vzročnost, še več determinizem. Vsak dogodek ima svoj vzrok, ki ga je povzročil. Toda hkrati so družbo utemeljili na svobodi, ki so jo imeli za najpomembnejšo vrlino. Zato so morali imeti svobodo vsaj za nekaj mogočega. Svoboda je torej nekaj zelo pomembnega v tem logičnem in ontološkem smislu. Svoboda je nekaj, kar nas kot družbo neposredno zadeva. Mi naj bi bili svobodni. Mi imamo nek občutek svobode. Toda, kot rečeno, klasična mehanika je bila mišljena kot nekaj, kar je v nasprotju do tega pojma. Mislilo se je, da je dejanskost, ki jo opisuje (in v popolnosti opisuje) klasična mehanika v nasprotju do tega občutka svobode. Zdi pa se, da se to s statističnimi znanostmi spremeni. Če je statistika v toku razvoja znanosti najprej mišljena gnoseološko (epistemološko), torej kot pripomoček za naše razumevanje (na primer v termodinamiki) in je v tem smislu skladna z ontologijo klasične mehanike, pa se to sčasoma spremeni. Tako, da je zdaj statistika mišljena kot nekaj, kar opisuje ontološke lastnosti bivajočega. Statistika je torej vzeta ontološko. Tako je na primer sama narava delcev v kvantni mehaniki in njihovega gibanja razumljena statistično. Kar pomeni, da ni tako, da nek dogodek določi nek drug dogodek v smislu, da ga povzroči. Ampak obstaja zgolj verjetnost, da nekemu dogodku sledi nek drug dogodek.

Mislim, da je takšno pojmovanje v skladu z nekim intuitivnim pojmovanjem svobode. Bivajoče ni več povsem določeno s strani nekega drugega bivajočega. Ampak obstaja zgolj verjetnost, da ima nek dogodek neko določeno posledico. Vsako posamezno bivajoče je v tem smislu zunaj vzročnih verig, te ne obstajajo več. Nadomesti jih verjetnost. Skupke takih dogodkov, celoto, pa se obravnava statistično. Vsako posamezno bivajoče pa se tudi v istih okoliščinah lahko obnaša, torej spreminja različno. Tako pojmovanje pa je skladno tudi s kibernetiko in informatiko. Tako se v kibernetiki poudarja, da ima nek sistem (torej neko bivajoče) svojo energijo in da zunanji dražljaji niso vzroki, ampak povodi. V teoriji evolucije pa se raziskuje živa bitja, ki prav tako delujejo različno v različnih okoliščinah. In zato, ker se prekine nujna vez med enim in drugim dogodkom, med vzrokom in učinkom, se ne more več spoznati nekega bivajočega v razmerju do drugega bivajočega. Odnos med enim in drugim bivajočim (bodisi kot vzrok in učinek, bodisi recipročno kot akcija in reakcija) ni tisto, kar statistične znanosti raziskujejo in mislijo. Vendar pa se kljub tej svobodi posameznega bivajočega, pa naj so to osnovni delci, živa bitja, ali pa sistemi, o njih vseeno da pridobiti neko znanje. Namreč, če se jih misli kot neko celoto. Statistika pride do nekega znanja o celoti. V tem smislu so torej statistične znanosti v skladu z intuitivnim razumevanjem svobode. Posameznemu bivajočemu dopuščajo različne odzive na nek dogodek, hkrati pa ohranjajo svojo znanstvenost, pridobivanje neke gotove vednosti. Statistične znanosti so tako v tem smislu v skladu z dejstvom svobode.

Tudi informatika je utemeljena na statistiki in je tako tudi ona v skladu s tem intuitivnim pojmovanjem svobode. Toda tu je potrebno razmišljati naprej. Kajti za razliko od liberalizma, informatika ni utemeljena na pojmu svobode. To zanjo ni najbolj pomemben pojem, pojem iz katerega naj bi izhajali ostali pojmi. Ampak je zanjo bistveno, da je to še ena od statističnih ved. Da jo torej določa matematika velikih števil. Tehnologija, kot so računalniki, izhaja iz tega, iz logike statistike in verjetnosti, prav tako pa je to prisotno tudi v teoriji (glej Wiener, Cybernetics). In zato se bo svoboda morala skladati s to logiko statistike in verjetnosti. In tu je opazno naslednje.

Statistika in verjetnost sta logiki množičnosti. Potrebno je veliko število neke vrste bivajočega ali pa veliko število dogodkov. In to bivajoče in/ ali dogodki morejo imeti nekaj skupnega zato, da se jih jemlje kot množico, zato da se jih misli skupaj. Tako morajo biti homogeni v nekem smislu. Nekaj je mogoče statistično spoznati, če je prisotna neka množica, katere elementi imajo neke enakovrstne lastnosti. Ta enakovrstnost, homogenost, je lahko relativno široka. Tako se na primer teorija evolucije nanaša na populacijo živih bitij. Živa bitja so si medsebojno zelo različna, po morfologiji, zmožnostih.., toda vsa so del populacije živih bitij in tako predmet teorije evolucije. To je dokler imajo lahko potomce. To je namreč ta lastnost, ki je pogoj evolucije in ki torej naredi živa bitja za del populacije. Ta lastnost je torej pogoj teorije evolucije in je lastnost, ki naredi množico živih bitij za homogeno. Statistika potrebuje neko takšno lastnost, lastnost s katero se uokviri bivajoče v neko določeno bivajoče. Znotraj te množice pa ima vsako posamezno bivajoče potem lahko različne lastnosti po katerih se razlikuje od ostalega bivajočega znotraj te množice. Lahko bi se reklo, da se s statistiko pride do nekega znanja o celoti, ne pa o posameznem elementu te celote. Ali morda bolje, da se do znanja o posameznem elementu te celote pride posredno, s tem, da se najprej spozna nekaj o celoti, preko poznavanja celote pa se nato nekaj ve o posameznem elementu te celote. Teorija evolucije nekaj pove, da neko znanje o populaciji živih bitij, o vrstah, manj pa pove o posameznih živih bitjih. Do znanja o njih pride posredno, kajti ta živa bitja morajo biti takšna, da so lahko del evolucije. Statistika tako potrebuje neke okvirje, neke meje celote, potrebuje nekaj, da določi celoto kot celoto. To so pogoji statistike. Določene lastnosti nekega bivajočega so lahko tak okvir, takšna meja celote, ki omogoča statistično računanje in spoznavanje in spremeni neko bivajoče v množico. Zmožnost reprodukcije je takšna lastnost za teorijo evolucije. V ontološkem smislu in glede na pojem svobode pa je poanta naslednja.

Informatika (1)

by

Krožna vzročnost je torej tisto, kar določa liberalizem. Cilj je doseči krožno vzročnost, na ta način subjekt postane substanca in se osvobodi. Toda vseeno je ta krožna vzročnost mišljena kot cilj. In kot taka ni nikoli povsem dovršena ali dosežena. Prav takšna krožna vzročnost pa je bistvena tudi za neko drugo vedo, to je za kibernetiko. Kibernetiko je sicer težko opredeliti, v smislu, ali je to bolj znanost, tehnologija, filozofija ali ideologija, saj mislim, da ima značilnosti vseh. To tu ni pomembno, zato jo imenujem s tu nevtralnim izrazom veda. Pomembno pa je, da je tudi za kibernetiko bistvena krožna vzročnost. Vendar pa je ta prisotna drugače kot v liberalizmu.

V kibernetiki je namreč krožnost mišljena skozi povratne zanke. Pri povratnih zankah produkt ali učinek določa nadaljnje delovanje tiste dejavnosti, ki ga je proizvedla, torej svojega vzroka. In obstajajo pozitivne in negativne povratne zanke. Pozitivne so tiste pri katerih učinek poveča delovanje vzroka, kar spet poveča učinek. Negativne pa so tiste, pri katerih prisotnost učinka zavira delovanja vzroka tega učnika. Dejansko strogo vzeto to (ali logično mišljeno) ni krožna vzročnost, saj nek vzrok proizvaja različne učinke. V smislu, da so proizvodi kvalitativno isti, a kvantitativno različni. Na primer, jedrska reakcija je primer pozitivne povratne zanke. Tu izsevan nevtron povzroči razpad uranovega atoma, katerega učinek je tudi izsevanje drugih nevtronov, ki nato trčijo z drugimi atomi urana. Dejansko gre tu za različne nevtroni in uranove atome. Povratne zanke so tako krožna vzročnost zgolj v nekem smislu. Vendar pa se jih v kibernetiki ima za takšno krožno vzročnost. In kar je bistvena razlika glede na liberalizem, ima se jih za dejstva. Povratne zanke so del narave, so dejstva, dejanskost, ne pa zgolj cilj. Krožnost tako ni več nekaj, kar bi zgolj usmerjalo sistematično mišljenje, ampak je del sistematičnega mišljenja.

Skratka, pri razmišljanju o sodobni ideologiji, je smiselno nadaljevati s kibernetiko in informatiko. Pomembnost informatike pa postane bolj jasna, če se jo premisli v sklopu splošnega razvoja znanosti. Vrednost klasične mehanike kot neke paradigmatske znanosti je bila tudi v tem, da je združila prej različna področja, različne znanosti v eno, novo znanost. Statika in teorija nihanja sta združeni z nebesno mehaniko. In s to novo fiziko se tako lahko razlaga tako padec jabolka kot tudi gibanje lune. Vendar pa klasična mehanika ne razlaga vsega. Tako se z njo in z njenimi metodami ne more na primer spoznati življenja, kakor je to na primer razvidno v Kantovi Kritiki razsodne moči. Življenje je za to teorijo in torej za znanost nedoumljivo. Isto velja za zavest in za družbo. Če se torej hoče spoznati družbo in življenje, potem je potrebno ustvariti neko novo znanost. Mislim, da obstajajo trije veliki, sistematični poskusi takšne nove znanosti.

Prvi primer je pozitivističen, kakor ga utemeljuje August Comte. Tu se poskuša zgledovati po klasični mehaniki, le da se metode aplicira na novo področje, torej tako da se zdaj proučuje na primer družbo. Pojave, ki jih proučuje pa tako jemlje tako kot fizika svoje objekte, torej kot nevtralne objekte, torej tako ko kamen (ali še bolje, tako kot matematične objekte, kot točke). Tem objektom pa naj bi vladali obče-veljavni zakoni. Ker pa kot takšne nevtralne objekte, kot kamne, misli subjekte in družbo, jim dejansko odvzema voljo, ta presežek volje pa je nato prestavljen in prisoten v njihovi teoriji. Kar rezultira v tem, da njihove ugotovitve vsekakor niso nikakršni zakoni. To ugotavljanje obče-veljavnih zakonov družbe se naj bi namreč doseglo tako kot v fiziki, torej tako da so spoznanja utemeljena na izkustvu. Ampak za razliko od fizike to izkustvo ni več bistveno intersubjektivno, ampak je razširjeno, tako da obsega tudi nadčutno ali povsem subjektivno (v smislu neznanstveno) izkustvo (kakor ugotavlja na primer Marcuse v Um in revolucija). Ali, to razmišljanje ugotovi, da dotedanja znanost ne more spoznati življenja in družbe (torej, družba ni kamen), da bi se torej družbo spoznalo je potrebno nekaj spremeniti. Kar spremenijo je pojmovanje izkušanja, tega razširijo, tako da le to zajema izkušanje, ki ni znanstveno sprejemljivo (za na primer klasično mehaniko), saj mislijo, da ne morajo spreminjati predmeta raziskovanja (zato dejansko družbo jemljejo na isti način kot fizika jemlje kamne). Rezultat tega poskusa je na primer sociologija. In rezultat je odsotnost kakršnih koli zakonov o družbi in znanja o družbi.

Drug poskus utemelji Hegel, ki ugotovi, da se z dotedanjimi znanstvenimi metodami ne da spoznati življenja in zato ustvari svojo logiko, s katero naj bi to bilo mogoče doseči. Ta metoda je dialektika in tudi z njo se pride do nekaterih sistematičnih spoznanj o življenju in družbi. Vendar pa je vprašljivo do kakšne mere so ta spoznanja bistvena ter v kakšnem razmerju je ta vednost do ostale znanosti. Vendar pa pride do situacije, ko marksizem (ki izhaja iz dialektike) in pozitivizem en drugemu očitata, da to nista pravi znanosti, da ne uporabljata znanstvenih metod (s čimer so mišljene metode klasične mehanike). Razlog zakaj teh metod ne uporabljata pa je pri obeh enak. To je spoznanje, da se z njimi ne da spoznati družbe in življenja. In zato oba, pozitivizem in marksizem ustvarita svoje metode spoznavanja teh fenomenov. Oba zase trdita, da sta znanosti, čeprav nobena ni skladna z dejansko znanostjo. Razlog zakaj se spremenita (zakaj nista isti kot klasična mehanika) pa je v tem, da je predmet raziskovanja drugačen (družba ni kamen) in da zato zahteva drugačen pristop. Metoda raziskovanja teh ved je tako drugačen kot pri znanostih, hkrati pa s z njima pride v najboljšem primeru do vprašljivega znanja o družbi, vsekakor pa se ne pride do naravnih zakonov. Ne glede na to do kakšnih spoznanj ta dva načina mišljenja prideta, se ju ne more zares imeti za znanosti.

Toda hkrati se razvija tudi sama znanost. Znanost sama po sebi pa je bistveno povezana z matematiko. Tako nekateri fiziko mislijo kot matematično fenomenologijo, prav kakor se lahko misli, da je knjiga narave napisana v jeziku matematike. Toda, če sta za klasično matematiko značilna integralni in diferencialni račun, se to kasneje začne spreminjati. V smislu, da ima vedno večji pomen statistika. Tako se razvijejo znanosti, ki se jih lahko ima za statistične. To so znanosti kot so teorija evolucije, termodinamika, kvantna mehanika ter tudi kibernetika. Matematika, ki te znanosti utemeljuje je drugačna (v smislu, da se uporabljajo drugi deli matematike) kot je bila to matematika klasične mehanike. Ta ista matematika, ki je značilna za statistične znanosti pa je nato prisotna tudi v kibernetiki in informatiki. Tako na primer Wiener pravi, da: »we have made communication engenering design a statistical science.« (Kybernetics, 10). Razvijejo se torej metode znanstvenega raziskovanja, s tem pa tudi razumevanje dejanskosti. In s temi novimi metodami znanost raziskuje predmete, ki jih prej ni mogla, kot so na primer plini ter lastnosti atomov in manjših delcev. Vprašanje je tako, ali se s temi novimi znanstvenimi metodami lahko razume tudi življenje, zavest in družbo. Torej predmete, ki so prikazali neustreznost aplikacije metod klasične mehanike na vse bivajoče in ki so posledično spodbudili nastanek dialektike in sociologije. Do neke mere je to očitno mogoče, saj je teorija evolucije takšna znanost ter nam hkrati da neko znanje o življenju in živih bitjih. Vprašanje je torej do kakšne mere. Še več, kibernetika kot predhodnica informatike ima v veliki meri za predmet raziskovanja prav življenje. Kot prevladujoča praksa pa tudi v veliki meri določa, kako znanost danes razume življenje in družbo. In kakor je bilo rečeno, znanstveno razumevanje je tisto, ki določa in pogojuje današnjo ideologijo. Za razliko od sociologije, ki poskuša družbo razumeti z razširitvijo izkustva ter marksizma, ki, da bi razumel družbo uporablja transcendentalno logiko, informatika in kibernetika svojo razumevanje družbe utemeljujeta na statistiki, na matematiki velikih števil.