Dve romantiki (in vsi vemo, da se tragedija ponovi kot farsa)

Prava romantika bi bila taka pasivnost s stališča celote. Celota zgolj nastane in je zadeva, ki je glede na posameznika vzvišena in jih določa, spremeniti pa je posamezniki (še posebaj zavestno) ne morejo. Tako so do nje in zaradi nje čustveni.

Za Hegla pa je sporno, da je romantik, ker je ta moment prepleten s temu nasprotnim. Ob vsakem pojmu je vedno potreben napor, da se ga realizira. In ta napor, torej to gibanje prihaja iz nekega duha. Pojmi se ne morejo razviti povsem sami od sebe, potrebno je delo duha. In kar je duh celota, ki je prisotna v vsakem izmed svojih momentov, je ta aktivnost vseprisotna. Heglov sistem torej niha med pasivnostjo in neprestano aktivnostjo. Ta aktivnost je vseprisotna, ker izvira iz elementov sistema, nanaša pa se na celoto.

Marx ugotovi, da kapitalizem proizvaja antagonizme v družbi. Ti antagonizmi pa vodijo v revolucijo. In tu je vidno izrazito nihanje med pasivnostjo in aktivnostjo. Po eni strani se lahko reče, da bo zgodovina sama povzročila revolucijo, ni na delavcih, še manj pa na intelektualcih, da jo povzročajo, takšne revolucije so vedno sprevržene, ker zavedanje vedno pride za samo-razvojem stvari same. Ko se intelektualci zavejo, da je čas za revolucijo, je že prepozno. Po drugi strani pa se lahko reče, da je vsak, že najmanjši opažen antagonizem v družbi upravičen povod za revolucijo. Karikirano rečeno, Marx lahko čaka na zgodovino, da ona izvede revolucijo, lahko pa začne zganjati revolucijo že zato, ker stene tovarne niso dovolj lepo pobarvane. Ne more pa podati kriterijev, kdaj naj se revolucija začne. Umanjka teorija gibanja kot celote, ki pa ni absolutna celota, zgodovina, presega pa elemente sistema, antagonizme v družbi.

Manjko nečesa, kar bi osredotočalo gibanje na ravni absoluta se lahko izrazi še drugače. Namreč tako, da je mišljen kot substanca, ne pa subjekt. Ta absolut sicer postaja, torej se spreminja, dokler je v izgradnji. In ta absolut povratno vpliva na elemente, ki ga sestavljajo, tako ima lastnosti, ki jih oni nimajo. Toda, ko je enkrat izgrajen, vztraja v svoji nespremenljivi enakosti (kot konec zgodovine). Namreč v smislu sil, osredotočenega gibanja celote. Spremeni ga še vedno lahko le delovanje elementov. Zato se naprimer marxov Kapital bere bolj kot priročnik, kako kar najbolj učinkovito izkoriščati (dovršen kapitalizem), ne pa delovanja komunistov.

Bolj natančno, ta absolut ni isti subjekt kot subjekti, ki ga sestavljajo. Absolut na koncu Znanosti logike so “misli boga pred stvarjenjem sveta”, ne pa Hegel. Je nek subjekt, ki je različen od subjekta kot individua, ki se misli v njem.

To je opazno celo pri psihoanalizi, kjer je nezavedno pojmovano bolj kot substanca kot pa subjekt (tokrat v smislu zavesti). Nezavedno ima svojo, od zavesti, subjekta neodvisno logiko in sprejema odločitve neodvisno od njega. Pri Jungu so arhetipi celo fizično ločeni od živega bitja, ki jih poseduje, saj so del kolektivnega nezavednega.

V Darwinovi teoriji evolucije, se evolucija dogaja zaradi boja za obstanek. Ta boj torej izloči nekatere posameznike, preostanejo pa tisti, ki so dovolj dobro prilagojeni. Prilagoditve pa so mutacije. Mutacije pa so nekaj, kar živa bitja doleti, ne pa nekaj, kar bi ona želela. Živa bitja so v razmerju do evolucije povsem pasivna. Ona ne delujejo zato, da bi evolvirala, v tem smislu so pasivna glede na vzvišano celoto, ampak delujejo zato, da bi preživela, v tem smislu so zelo aktivna.

Kapitalizem kot izključno ekonomska teorija je tu bolj klasično romantičen. Tu je trg tista celota, ki s svojo nevidno roko določa razmerje med profitom in izgubo na posameznem področju. Posamezniki lahko ta trg poznajo in delujejo v skladu z njim, toda vedno so mu podrejeni. Tako nastopajo kot akterji trga. Ni pa smiselno, da bi delovali tako, da bi spreminjali sam trg. Čeprav vedo, da ga in da se to dogaja.

Je pa zato danes v liberalizmu, ki spremlja ekonomsko komponento kapitalizma izrazito prisotna aktivistična težnja. Politiko kot celoto se poskuša zgraditi s politiko utemeljeno na lokalnih problemih, to naj bi na koncu rešilo vse probleme (naprimer Alinsky). Če je v kapitalizmu posameznik pasiven glede na trg, pa mu liberalizem dopoveduje naj bo aktiven pri reševanju vaških zagat. S to aktivnostjo na lokalni ravni se upa, da se bo kapitalizmu dalo humani obraz, ki mu tako manjka. Hkrati s tem gre prepričanje, da je vsa politika nekako na istem nivoju, obravnavana je z istim kriterijem (ki ravno ni kriterij, ker ničesar ne razlikuje) pa naj bodo to seksualni škandali ali pa vprašanja jedrske vojne.

Skupaj tako tvorita liberalno- kapitalistično ideologijo, kajti resnična celota je politična- ekonomija, ne pa vsaka posamezno.

Verjetno pa se celoten problem spet da najbolj jasno predstaviti s heglovimi pojmi. Če je duh neka kompleksna celota, potem pojmi, ki ga konstituirajo ali sami od sebe proizvedejo duha, ali pa jih duh izvorno vselej že določa. Toda v nobenem primeru ni mogoče reflektirati duha kot takega, da bi ga poznali. V prvem primeru je duh slepi proizvod samostojne dejavnosti pojmov. V drugem pa duh določa pojme, toda pri tem določanju je potrebno misliti, kako se pojmi spremenijo zaradi duha, ne pa duh sam, reflektira se pojme, ne pa duha. S stališča nekega pojma ni mogoče reflektirati celotnega duha, saj ga tvorijo ravno vsi pojmi, torej pojmi kot sistem. V tem primeru je duh duh, ker vedno misli pojme, ne pa sebe.

Ali še drugače rečeno, v Heglovem sistemu je vsak subjekt svoboden, kolikor se vsi zavedajo, da so svobodni. Torej recimo, da se vsi tega zavedajo in da so torej svobodni. Svoboda torej obstaja. Toda ta svoboda je povsem nesmiselna, ker ne more ničesar izboljšati. Je končni, najvišji rezultat civilizacije, je smoter sam na sebi, ki se ne aplicira na nič, razen nase. Svoboda zaradi svobode, ne pa dejanskih odločitev, te so že izvedene, te so jo povzročile. Če je inteligenca rezultat elementarnih procesov, potem v hegelijanskem sistemu postane vprašanje kako jo uporabljati, ko do nje pridemo. Nezavedne in relativno enostavne (glede na svoje rezultate) odločitve evolucije, dejavnosti, ki se po naravi odvija sama od sebe, namreč vodi do kompleksnih rezultatov. Ki so tisto najvišje, kar poznamo. Potrebno se je torej prepustiti evoluciji, ne pa je usmerjati. Zavest lahko kvečjemu ve, kaj počne nezavedno, toda nezavedne odločitve ga presegajo, ne obstajajo zavestne tehnike ali metode, ki bi obvladovale in na določen jasen in vnaprej znan način spreminjale nezavedno.

Vsakršna inteligenca je vedno že rezultat naravnih procesov, avtomatične dejavnosti. In ker je rezultat, izgubi svoj cilj. Inteligenca se razvije v toku evolucije, toda v najboljšem primeru jo lahko uporabljamo zato, da se zavedamo evolucije. Imamo svobodo kot nek kronski dosežek civilizacije, ker pa ne vemo, kaj naj z njo, jo postavimo na pediestal in si jo, kot v kakšnem muzeju od daleč ogledujemo.

Če življenje ravno proizvaja kompleksne vzorce obnašanja in organizme (kompleksne stvari), potem se mu velja prepustiti, saj bo življenje samo stvari izpeljalo bolje kot zavestno odločanje (ki vedno tvori le en del kompleksne celote živega bitja). Duh se sam razvije v fenomenologijo, logika je sama znanost, le pustiti jo moramo, da se razvije kakor je sama zase. Kompleksne reči se duhu dogodijo. Zavedanje je vedno zgolj en moment v kompleksni celoti, zato mora zavedanje, ko doume, da je le kompleksnost celote primerna, da odpravi izvorna protislovja, pustiti in opazovati nezavedno delovanje celote.

Znanost in romantika

Moč hegelijanske romantike je tako v tem, da v svojem sistemu najde prostor za znanost. To je zelo pomembno, ker je jasno, da ne glede na to kako otožno bi romantiki tarnali nad izgubo srednjeveškega mračnjaštva (ali kakršnega koli drugega mračnjaštva), potem ko je razsvetljenstvo razvilo in prevzelo moč znanosti, se družbe tej znanosti ne bi več odpovedale. Vendar pa se zdi, da jo klasična romantika poskuša v celoti nadomestiti. Pri Heglu pa znanost ima mesto v sistemu in to zelo pomembno mesto. Ona razlaga in je edina pristojna, da razlaga vse, kar se je zgodilo. Zato je najpomembnejša Heglova knjiga Znanost logike, ona razlaga vse, kar je mogoče, da se zgodi.

Vendar pa je ob hegelijanskem pojmovanju znanosti potrebno povedati dvoje. Najprej se lahko opazi, da je hegelijanska znanost malo spremenjena, je malo drugačna kot je bila znanost tistega časa, katere klasični primer je klasična mehanika. Zanjo je bilo značilno, da je mislila, da pozna naravo ali ustroj objektov s katerimi se ukvarja, materialnih teles. Poskušala je opisati bistvo nečesa in od tod izračunati gibanje ali delovanje tega telesa. To pomeni, da je lahko napovedala, kako se bodo telesa gibala, saj je izračunavala točno to. Pri hegelijanskih znanostih pa napovedanje prihodnosti preučevanega objekta izostane. Hegelijanska znanost ne dopušča napovedovanja dejanja (gibanja), ker je dejanje odvisno od celote, celota pa se z dejanjem spremeni. Če vzamemo naprimer darwinovo teorijo evolucije, se zdi, da se v njej ne da napovedati (vsaj ne matematično), kako se bo neka vrsta spreminjala v prihodnje. Lahko se spozna in razloži, zakaj je takšna kot je, ne more pa se povedati, kakšna bo. To je pomembno, ker so ravno napovedi veljale za tisto s čimer se preizkuša veljavnost neke teorije.

Vse to pa ne pomeni, da hegelijanska znanost ne more ničesar napovedati, ne more napovedati le določenega razvoja določenega objekta. Lahko pa poda statistične napovedi.

Mimogrede. Kot je bilo prikazano, je v temelju spremenjenega pojmovanja znanosti, pojem delovanja in njegovo mesto v sistemu. Delovanje ima torej zelo velike posledice. In delovanje je problematično, ker goni k vedno novim sistemom. Če bi kdo hotel ohraniti enotnost sistema in hkrati ta hegelijanski sistem ohranjati, bi moral nekako ukiniti delovanje. Hkrati pa bi moral nekako še vedno ohraniti nek način kako misliti in opisati spremembe. Zdi se, da je kvantna mehanika izvedla oba koraka. Kot prvo, ni več delovanja, kot nekega zveznega gibanja, ampak obstaja zgolj zaporedje različnih stanj. Se pravi, najprej obstaja nekaj, nato pa to izgine in pojavi se nekaj drugega, novo stanje. Prehoda med obema stanjema pa ni. In kot drugo, ta različna stanja je potrebno opisati, da bi jih razumeli. Zato kvantna mehanika uvede statistiko, le ta ne razlaga, kaj se zgodi z nekim posameznim objektom, ampak pove zgolj verjetnost, da se nekaj zgodi. To je možno, ker nasprotno kot pri klasični mehaniki, kvantna izhaja iz celote sistema, iz totalitete, ne pa iz posameznega, bistva nečesa. Tudi v tem momentu je kvantna mehanika torej zelo hegelijanska.

In kot drugo, čeprav znanost, ali tudi filozofija kot spoznavanje, ima pomembno mesto v sistemu, pa to mesto ni najpomembnejše. Najpomembnejša je celota, absolut, ki presega tudi zgolj svoje spoznavanje. Znanost je orodje s katerim se nek absolut spozna. A ta ostane njo presegajoč in neodvisen od nje. Tak absolut je v Orisu filozofije pravice svetovnozgodovinski duh in preprosto absolut v Znanosti logike, pri Marxu je to naprimer zgodovina. In tu je vidno, da je znanost nekako podrejena in odvisna od absoluta. Komunizem kot znanost raziskuje kapitalizem, toda oboje je nek moment v toku zgodovine. In znanost sama, poznavanaje kapitalizma in njegovih antagonizmov avtomatično ne vodi v revolucijo, torej v spremembo tega zgodovinskega momenta. Prav tako spreminjanje vrst ne spremeni evolucije kot take. To je še najbolj sporno prav pri Heglu v Znanosti logike, kjer se zdi, da spoznavanje absoluta ni le moment njegovega bitja, ampak absolut sam. Ampak tudi Znanost logike se lahko bere kot, da je za izgrajevanje absoluta, za razumevanje znanosti logike potrebno več od golega spoznanja pomena propozicij. Potreben je napor pojma, delo duha, bralca, ki goni napredek logike od enega momenta do drugega. Tako se lahko reče, da v hegelijanski romantiki obstaja nekaj, kar je vzvišano glede na znanost, saj obstaja neko, celo najpomembnejše mesto v sistemu, kjer znanost nekako ni pristojna da odloča. Tako je znanost tam zgolj orodje absoluta.

Tu je opazna velika razlika do razsvetljenstva, kjer naj bi bilo ravno tisto najpomembnejše, v teorijah družbe država, pri spoznavanju filozofija in znanost, tudi tisto najbolj znanstveno. Od tod naprimer sekularizacija. Smiselno je, da se, še posebaj v najpomembnejših zadevah, odloča racionalno, znanstveno. V hegelijanskih sistemih pa je odločanje prepuščeno iracionalnemu navdihu, ker je spoznano, da dejanje nikoli ne more biti povsem znanstveno.

Poanta razsvetljenstva je, da hoče svet razumeti na znanstven način. Heglov sistem to omogoča, a le če se hkrati izvzame dejanja oziroma dogajanje delovanja. Kar je dovolj ironično, če se spomnimo, da se je znanost razvila ravno kot znanost gibanja. Že stari Grki naj bi s svojimi bistvi imeli (recimo po Leibnizu) znanost, a zgolj neko statično znanost, znanost o statičnem. Nova znanost pa je bila znanost o dinamiki, razvila se je kot matematično natančen opis gibanja.

Kako prevladujoča je romantika danes je razvidno, če se nekdo zavestno postavi na pozicijo neke celote, ki ga presega. Izvrsten primer tega je izjava sončnega kralja: država, to sem jaz. Ta trditev danes zveni zgolj kot oholo samopoveličevanje nekega vzvišenega megalomana. Temu ni tako zaradi različnih ureditev vladanja (tega ne bi mogel izreči neki kasnejši, romantični kralji ali diktatorji, lahko pa bi to izrekel kak pred-romantični predsednik), ampak zaradi ideologije. Pa vendar se zdi, da je nekaj takega potrebno, da se prebijemo izven romantike.

Da bi izstopili iz romantike je potrebno teoretsko upravičiti umnost izbiranja in delovanja, še posebaj z vidika neke celote. Kajti ni res, da je dejanje popoln korak v prazno, da zato, ker ne pozna vseh svojih posledic, ne pozna nobene. Potrebno je utemeljiti kdaj, kdo in kako se je upravičen postaviti na mesto naprimer države ali zgodovine in sprejeti (in kako sprejeti) racionalne odločitve v njenem imenu. Le tako bo ta celota iz substance postala subjekt. Torej kdaj je smiselno izreči nekaj takega kot: država to sem jaz ali pa zgodovina hoče… Dejansko, historično to ni bilo smiselno, ker ni bilo teoretsko razdelano zakaj in kako je to mogoče (in to še vedno ni razdelano), zgodovina še ni šla skozi romantiko. Zato so bile te trditve izrečene le iz pozicije moči, niso pa bile izrečene s pozicije uma. Toda to je teoretsko možno in to je način kako priti iz romantike. To je mogoče, ker ne glede na to kakšen presežek je celota glede na del te celote, glede na posameznika, je ta presežek povratno prisoten v teh delih, v posameznikih. Lastnosti, ki izhajajo iz celote in jih deli te celote izvorno niso imeli, so torej v njih vendarle prisotne. Zato je smiselno, da delujejo skozi njih in v skladu z njimi. To je tako, kot če rečem, da sem jaz sprejel neko odločitev. To je izrečeno s pozicije sebstva, neke celote, ki zajema vse, kar jaz sem, vse moje dele. Toda enako upravičeno je reči, da so odločitev sprejeli moji možgani. Oni so sicer le del mene, a so tisti del, ki sprejema odločitve. Zato njihovo delovanje na tem področju velja za celoto.

Zaključki

Tako se lahko končno poda neke zaključke. Če sta inteligenca in znanost logike nek rezultat, in zdi se, da je tako, potem se zastavlja vprašanje: kakšna je njuna funkcija? Ne zakaj sta ju evolucija in logika proizvedla, ampak kakšne možnosti imata s tem, ko sta.

Poleg tega je potrebno razlikovati med dvema vrstama romantike. Klasična romantika pripoznava nekaj, kar je vzvišano glede na njo in je do tega pasivna. Antinomijam te vzvišane entitete se izogiba s premestitvami in z afektvnostjo. Poleg tega pa obstaja tudi hegelijanska vrsta romantike in tu posameznik ni pasiven glede nečesa, kar ga presega, torej glede na celoto, katere del je. Posameznik tu ve, da deluje za in skozi celoto, da njegovo delovanje celoto spravlja v bivanje, da torej celota deluje skozenj. Toda ta celota ga še vedno presega in je zato vzvišena glede nanj, ta celota, ki posameznika presega je izražena s pojmi kot so duh, zgodovina, družba, vrsta, evolucija in trg. Jasno je, da se nek posameznik ne more postaviti na pozicijo naprimer zgodovine in delovati s stališča zgodovine kot celote! To bi bil nepredstavljiv hubris, nadust, ki je povsem odtrgana od realnosti. Te celote posameznika presegajo, zato jih ne more zajeti v mislih in zavestno delovati iz njihovega gledišča, kakor zavestno deluje sam kot neko posamezno živo bitje.

Vendar pa, po Heglu, te celote delujejo skozi posameznike, kajti, kaj je zgodovina drugega, če ne zaporedje posameznih ljudi in njihovih dejanj. Posameznik torej v nekem smislu vedno že deluje iz pozicije teh, njega presegajočih celot (vedno je del zgodovine, njegovo delovanje je zgodovina). In tako iz takšnega posameznikovega delovanja izgine zavestno delovanje, delovanje, ki ima cilje, ki sproti preverja uresničevanje teh ciljev in ki se zaveda posledi svojih dejanj. Ali kakor pravi Hegel: “na konici vseh dejanj, potemtakem tudi svetovnozgodovniskih, stojijo individui, ki udejanjajo tisto substancialno. Kolikor so (ti individui) živi liki substancialnega dejstva svetovnega duha in so tako neposredno identični z njim, je to (substancialno dejstvo) njim samim skrito in ni njihov objekt in smoter.“(Oris filozofije pravice) Odločitve s te pozicije posameznika presegajoče celote so tako ali zgolj delno zavestne (to je tista zavest, ki vedno pride prepozno, za tem, ko se je dejanje že izvršilo ali s Heglovo slikovito prispodobo; je minervina sova, ki svoja krila razpre šele, ko pade mrak. In mimogrede, takšna zavest je nostalgična, saj se zgolj spominja tega, kar je bilo), večinoma pa so nezavedne (celota posameznika tako presega, da ta nima pojma, kaj počne s stališča te celote, pa najsi bo zato, ker se ukvarja s sabo kot posameznim živim bitjem, ali pa zato, ker je preneumen. To je Heglova zvijačnost uma, ki udejanja nekaj drugega od tega, za kaj si subjekti prizadevajo. Tu je subjektovo delovanje dejansko iracionalno. Je pa tu prisoten nek um, namreč tisti um absoluta, ki se ga raziskuje, prisotno je tisto gibanje pojmov, ki proizvede um, duha…). V odsotnosti razuma in/ ali uma, ki tu nujno umanjka, subjekti torej delujejo čustveno, iracionalno in to je stična točka med obema vrstama romantike. Pasivnost je pasivnost neke vrste razmišljanja. Iz nekega mesta je v hegelijanskem sistemu nemogoče razmišljati.

Glede obeh vrst romantike se da izrečt še naslednje. Toliko manj kot je romantika Hegelijanska, toliko bolj je mistična, saj Hegel pozna celoto katere del je, iz tega spoznanja naredi znanost. Manjka ji le pozicija, teoretični premislek o možnostih in različicah, da bi se lahko postavila na mesto te celote. Tega ne more, ker celota subjekta presega, ker zaseda vsa mesta, torej tako mesto subjekta, kot tudi ostala mesta, subjekt pa ne more biti na več mestih hkrati. Heglovi romantiki so znanstveni umni individui, umna je tudi substanca, ki jih presega (naprimer država). Le oboje skupaj ne more delovati umno, ker individui niso država, država pa ne subjekt.

Ker teorija ne opredeljuje, kako se postaviti na mesto subjekta, ki se ga ima za vzvišanega, temu mestu manjka vsakršna legitimacija. Zato ga zapolnjujejo megalomani, ki mislijo, da legitimnosti ne potrebujejo, ali ki mislijo, da je moč vsa legitimacija (tip Stalin). Prav manjko teoretske razdelave legitimnosti govorjenja s tega mesta vodi v stanje, kjer prevlada avtoritarizem. Ker ni teoretskih pogojev kdaj in kako je mogoče upravičeno zasesti to mesto, hkrati pa je to mesto dejstvo (nekaj takega, kot je družba ali pa zgodovina obstaja), ga de facto zasedajo tisti, ki mislijo, da so v svoji vzvišeni veličastnosti boljši od vseh drugih. Točno tu je razlog zakaj neuspešni levičarski revoluciji (in zakaj je ta neuspešna) ponavadi sledi prevlada desnice. Desnica ne le, da nima problema z avtoritetami, z vlado enega, temveč je iz tega koncepta nastala. Desnica so bili originalno monarhisti, torej zagovarjali so prav družbeno ureditev, katere značilnost je takšna hierarhija. Da se nekdo postavi za vodjo in odloča za vse, je temeljna značilnost desnice. Tako ima točno to, kar levici manjka. Kolikor sprejme levičarsko, ali bolje, hegelijansko, analizo stanja ima možnosti za prevlado.

In tako se zdi, da je delovanje posameznika, družbe in državnih institucij vendarle nekako hoteno in ima v sebi kali umnosti. Obstaja volja in to je naša volja. Tako delujemo hoteno in vsaj malo racionalno, kljub temu, da nas hegelijanski sistemi prepričujejo, da naše delovanje kot delovanje posameznikov bistveno določa nezavedno, da trgovanje usmerja nevidna roka in da kapitalistično družbo gonijo antagonizmi. Tako je presenetljivo, da dokaz, da vendarle lahko delujemo hoteno in umno in na ravni te višje celote, prihaja s strani biologije. Če bi kje, bi si mislili, da nimamo vpliva na evolucijo in da torej celota (vrsta) deluje sama od sebe, brez zavedanja in da se ji lahko le prepustimo. Toda z razvojem novih tehnologij (npr.: CRISPR) postaja mogoče vrste zavestno spreminjati, mutacije genov so lahko hotene.

Če filozofi nočemo, da nas praksa (človekovo zavestno usmerjanje evolucije) povsem prehiti, kakor Hegel neupravičeno spekulira s tisto namišljeno, plagiirano sovo, potem je potrebno premisliti, kako se upravičeno postaviti in govoriti s stališča neke posameznika presegajoče celote.

Za konec še o luisettijevi ideji, da se je potrebno vrniti k Schmittu, da je to primerno razumevanje politične filozofije. Za Schmitta je presečišče med politiko in življenjem tako in tako zgolj vojna. Kljub temu, da se schmittovska kritika liberalizma in romantike zdi vsaj delno prepričljiva, pa to nikakor ni razlog, da bi se njegovo teorijo sprejemalo. Schmittovska teorija se lahko zvede na maksimiranje življenjskih moči. To pa je povsem v skladu s hegelijansko romantiko. Saj se združevanje moči, kot politična vednost in praksa, dogaja na nekem nepreizprašanem ozadju. To ozadje je tista celota ali totaliteta, ki sama ostaja nujni pogoj vednosti, hkrati pa je izven nje, zato imajo subjekti delujejo le čustvno, lahko se le podrejajo njeni dejanskosti. V Schmittovem primeru je to nacija. Schmitt in njegova teorija tako nikakor ne uide hegelijanski romantiki. To pa seveda še ne pomeni, da je hegelijasnki romantik. Heglova teorija družbe in države namreč temelji na svobodi, svobodi kot metafizičnem pojmu in svobodi kot svobodi posameznika. Hegel tako nadgradi klasično politično teorijo, ki se je uspela povzpeti do kontraktualizma, so pa ji manjkali nadaljni pojmi refleksije in občosti. Schmitt pa tega ne naredi, saj njegova teorija ne temelji na svobodi, v resnici tu svoboda povsem izgine. Saj mora zaradi imperativa preživetja prav vsakdo prispevati k maksimiranju življenjskih sil. Ta teorija je tako povsem neliberalna. In tako je dejansko velik korak nazaj v pojmovanju družbe in države. Ta teorija se dovrši v slepem izvrševanju nekih vzvišenih ciljev. Jasno takšnih ciljev dejansko ni, saj ta vzvišenost ni niti znanstveno spoznana (saj ne temelji na svobodi), ampak je intuitivno čutena.

To vzvišeno sicer lahko in je celo zaželjeno, da razvije svoje cilje, toda le če se prebije izven romantike. Dokler pa se to ne zgodi, pa je takšna politika zgolj mistični in protislovni fanatizem.