Lahko bi rekli, da je blagodejni učinek sodobnega kapitalizma v tem, da preprečuje entuziastično dolgovezenje o prihodnosti. Tako je recimo izginil futurizem, umetniški slog, katerega poanta je bila, da je prikazoval kakšna se je umetnikom zdela, da bo tehnološka prihodnost. S stališča ideologije ni naključje, da je to slog, ki so ga sprejemali in poveličevali fašisti. Po drugi strani je bila utopija, kot prikaz prihodnje družbe, vtkana v samo središče komunizma, saj je bila gonilo njegovega delovanja. Znotraj teh ideologij se je torej sistematično napletalo o tem, kako bo.

V krasnem novem svetu tega ni opaziti. Kapitalizem na videz ne potrebuje nekega cilja, nekega načina predstavljanja kakšna naj bi bila prihodnost. Pomirjujoče delovanje kapitalizma na videz preprečuje mišljenje o prihodnosti. Tukaj pa na sceno vstopi mehanizem dolga. Kakor vemo so praktično vse sodobne kapitalistične družbe (in veliko posameznikov) lepo, udobno zadolžene. Dolg je seveda ekonomski mehanizem, toda na najbolj osnovnem nivoju je dolg krošnjarjenje z obljubami, z nečim, česar zdaj ni. Obljuba je tako nekaj, kar se bo zgodilo v prihodnosti. Dolg je torej trgovanje s prihodnostjo.

In tu se zdi smiselno narediti naslednjo razliko. Če se naprimer zadolžim zato, da si kupim hišo, potem zdaj dobim nekaj materialnega (hišo) v zameno za obljubo (torej za nekaj, kar bo materialno, moj denar, šele v prihodnosti). Lahko pa je tudi obratno, lahko dam denar sedaj, da bom v prihodnosti dobil nekaj materialnega. To so torej različne kombinacije nečesa dejanskega v času. Oboje ima isti učinek, da prihodnost ni več umetniško zidanje gradov v oblakih, ampak nekaj točno določenega (in zato umetniško dolgočasnega). Zdaj pa pride razlika, kajti, ker se v kapitalizmu prodaja sve i svašta, se lahko prodajajo tudi obljube. Tako se je mogoče zadolžiti, ne za nekaj materialnega, ampak v zameno za drugo obljubo (delnice, derivative in razne finanče nebuloze). Tu materialnost izgine iz enačbe, ostane zgolj ekonomsko leporečje. Tu je kot prihodnost prodana obljuba (ki je spet želja po prihodnosti). V prvem primeru je dolg račun o prihodnosti, ki nadomesti umetniško napletanje o njej. Kajti jasno s prihodnostjo se v kapitalizmu računa. V drugem smislu pa se zdi, da se kaže ideološka funkcija dolga. Tako se zdi, da dolg za kapitalizem ni le ekonomski mehanizem, ampak ima tudi neko neekonomsko komponento, saj se ohranja zgolj forma ekonomskega mehanizma, to, da gre za dolg, prave vsebine pa ni, ker ni jasno na kaj se dolg nanaša. To vsebino zapolni ideologija kapitalistične družbe, ki tu najde prostor, da govori o tem, s čimer je dolg po svoji naravi povezan; je razmišljanje kapitalistične družbe o prihodnosti. Če kapitalistična družba ne bi bila zadolžena, ne bi vedela kaj naj naredi s sabo, kaj sploh hoče. Tako je za kapitalizem bolje, da ima megalomanski dolg, kot pa, da ga nima. Prvo namreč vsaj navidezno pomeni, da ima načrte za prihodnost (jasno, toliko bolj kot je dolg megalomanski, toliko večji so načrti in toliko bližje je celotna zadeva umetniškim sanjarijam (ki pa so povrhu vsega še brez umetniške elegance)). Če ne bi bilo dolga, bi so ga morali izmisliti.

Dolg je torej ekonomski opis prihodnosti. Kolikor pa se ne nanaša na nič konkretnega, je dolg preprosto distopija prihodnosti. Šele ta druga oblika dolga (ki je jasno vidna v tem, da je svet zadolžen za večkratnik svetovnega BDP-ja) pomeni, da družba nima več pravih ciljev za prihodnost.