Čisto z logičnega vidika je dandanes edini smiselni opis družbe (bodisi znanstveni, kulturni ali pa politični), opis, ki temelji na sistemtični posmehljivosti. Zadeva je namreč naslednja. Recimo, da je svoboda temeljna vrlina sodobne družbe, da je torej svoboda v takšni ali drugačni obliki temelj delovanja družbe. In ker je svoboda prisotnost in izbira ene izmed možnosti, je izbiranje med različnimi možnostmi tisto, kar je najpomembnejše. Do tod vse lepo in prav.

Toda zdaj na sceno vstopijo družbeni antagonizmi. Antagonizmi so nasprotja v družbi. So nasprotujoča si delovanja ene in iste družbe. So stanja, kjer ena izbira spodkopava drugo. Antagonizmi torej predpostavljajo svobodo, toda naredijo jo za nekaj neuporabnega, če ne celo nekaj za družbo samo-destruktivnega. In danes je antagonizmov v družbi ogromno, prisotni so na vsakem koraku in na vseh področjih. To je opaženo dejstvo.

Da bi se opis družbene realnosti skladal z dejanskostjo, se mora torej skladati z vseprisotnostjo antagonizmov.

Obstaja več načinov kako opisati realnost, najbolj pogost način pa je v obliki navadne, suhe proze. To je proza, kjer si besede in pomeni sledijo v najbolj pričakovanem vrstnem redu. To je proza, ki se jo da v neskončnost žvečiti. Ta slog ponazarja dejanskost brez izbir, je odsev tega, kar je, ne pa tega, kar je lahko. Imenoval ga bom birokratski slog.

Po drugi strani pa si lahko predstavljamo slog, kjer je poanta ravno v tem, da se (kar naenkrat) prikaže nek pomen na katerega nismo pomislili. Ta slog je tako izrazit prikaz novih možnosti. Saj je naravnan tako, da prikaže nekaj, česar še ni bilo. Velik del literature je dober primer tega sloga, senzacionalizem pa je primer tega sloga, ki je udejanjen na slab način. Tukaj pa bom ta slog imenoval zabavljaštvo, saj si je v sodobni kulturi (to je v kulturi, ki praktično ni več pismena) ta slog najlažje predstavljati v njegovi najkrajši obliki. To pa je v obliki vica.

Če pa ta dva sloga, torej birokratski avtomatizem in zabavljaštvo združimo, pa dobimo nekaj, kar je sicer verjetno vsem poznano, a je tudi nekaj, kar z veseljem ignoriramo. To je namreč stand up komedija. Stand up je namreč zbirka enoličnih vicev in panične kvazipesniške vulgarnosti. Združuje birokratsko monotonost z zgolj na videz presenetljivim razpletom. Sinteza teh dveh opisov tako ne opisuje različnih možnosti ali neke dejanske izbire, ampak kvečjemu odraža podzavestno stanje. Kvečjemu opisuje svet kakor ga vidi nezavedno (pa še to je zelo vpračljivo). Ta sinteza torej opisuje izbiro, ki dejansko ni izbira, ker je že izbrana, ali pa izbire, ki sploh niso izbire, ampak si le, bodisi podzavest bodisi zavest, želi, da bi bile. Ta sinteza je tako bolj blizu norosti kot svobodi, kajti lahko bi se reklo, da je norost prisotnost nekega antagonizma, kjer pa ni prisotne druge možnosti, kot pa prav ta antagonizem. (In zato norost ni nujno smešna, ampak je, tako kot stand up, bolj patetična).

Sistematična posmehljivost pa se dela norca iz antagonizma, bolj natančno posmehuje se napačni izbiri. Torej, v takšni ali drugačni obliki predstavi različne izbire in jih ovrednoti. In tako je antagonizem prikazan kot to, kar je, slaba izbira ali pa pomanjkanje kakršne koli izbire. S sistemtičnim posmehovanjem je nek antagonizme prikazan kot antagonizem, hkrati pa je prikazana tudi možnost njegove razrešitve, torej dobra izbira v neki situaciji. (In ja, v družbi s čivkajočim obsegom misli, bo to napačno razumljeno. Pa kaj.) Sistemaično posmehovanje torej izhaja iz svobode in hkrati upošteva dejstvo vseprisotnosti antagonizmov, zato je trenutno najbolj primeren slog za opisovanje družbe, je edini, ki prikazuje realnost kot tako.

Živela vesela znanost!