Pojem neskončnosti je, ne le po imenu, ampak tudi vsebinsko, do nerazpoznavnosti prepleten s pojmom končnosti. Neskončnost je negacija končnosti. Kar pomeni, da je kot neobstoječa mišljena prav bistvena značilnost končnosti. Končnost je dovršenost ali zaključenost, torej ima mejo. Ta meja zaključuje nekaj v samo sebe. Ker pa ima končnost mejo, je nekaj omejenega. V tem smislu je neskončnost potem brezmejnost. Brezmejnost je tako sinonim za neskončnost. V kolikor pa se bo ugotovilo, da obstaja več različnih pomenov neskončnosti, pa bo prav brezmejnost tisti pravi, prvobitni pomen.

V tem, da je brezmejnost odsotnost meje, pa postane razvidna tudi razlika med neskončnostjo in bitjo. Bit je to, kar je in ker meje so, so meje del biti. Bit tako zajema tako neskončno kot končno. In prav zato, ker je neskončnost odsotnost kakršne koli meje, je neskončnost v nekem čudnem razmerju do biti. Če je bit mnogotera, potem to pomeni, da ima meje. Torej je neskončno nekako izven biti bodisi, da transcendira bit bodisi, da je ni v dejanskosti. Mogoče je tako glede neskončnosti najbolje reči povsem isto kot za nič: neskončnost je tako skrajna možnost biti, da se jo ne da misliti niti kot možnost. Kar pa spet ne pomeni, da je isto kot nič. Nič je odsotnost česar koli. Brezmejnost je zgolj odsotnost mej. Zdi se pa, da se tako nekako pride do meje tega, kar je o neskončnosti kot neskončnosti sami po sebi lahko rečeno.

Ni pa to vse, kar se da povedati o neskončnosti. Končnost in neskončnost se namreč prepletata in tako se lahko misli to razmerje med njima. In zdi se, da se v tem prepletanju pojem neskončnosti preoblikuje tako, da pomeni ali kontinuiteto ali pa ponavljanje. Kolikor je končnost mišljena kot meja, neskončnost pa kot brezmejna, tedaj obstaja več možnosti ali načinov kako se oba pojma prepletata. Tako se lahko misli, da obstaja neka skrajna meja, znotraj katere je (v smislu bitja biti) brezmejnost. Meja je tu skrajnost, znotraj pa obstaja nekekšna enotnost, torej homogenost nečesa. Takšna homogenost je brezmejnost. Toda takšna brezmejnost ni absolutna brezmejnost, ampak je neka določena brezmejnost. Pomeni, da se meja, ki to brezmejnost omejuje, pojavlja samo na nekem mestu. Meja implicira končnost, implicira mnogotero prisotnost in vsaj en del te mnogoterosti, torej neka enotnost, je zamejena. In takšna vrsta zamejenosti, torej ki je znotraj teh skrajnih mej brezmejna enotnost, je kontinuum. Kontinuum je torej neskončnost v tem smislu. Ali, v prepletanju z mejo, se pojem brezmejnosti preoblikuje v kontinuum. Kontinuum je brezmejnost nečesa določenega. Lahko pa se preplet končnosti in neskončnosti misli tudi drugače.

Tako se lahko misli bitnosti ali preprosto stvari, ki so. In te stvari so omejene, to da so nekakšne in ne drugačne je nujno povezano in jim daje neko mejo. Tako se lahko misli mnogoterost bitnosti, vsako s svojo mejo. Takšna mnogoterost pa je utemeljena v brezmejnosti, ki omogoča sobivanje te mnogoterosti in njeno primerjanje. Brezmejnost je tu mišljena kot nekakšno polje, znotraj katerega se pojavljajo meje (polje je tu potrebno misliti v metaforičnem smislu in ne kot fizikalno polje, kajti če se polje misli fizikalno, potem je to kontinuum). Pojem neskončnosti, ki je mišljen na ta način pa se da še nadaljne razviti. Ker je neskončnost mišljena na ta način nekakšen temelj, ki omogoča primerjanje različnih bitnosti, je v končni fazi tisto, kar jih poenoti. Bitnosti so lahko povsem različne in prav tako je možno, da so povsem neenake meje, ki določajo te bitnosti. Toda ker obstaja nek prostor, kjer se vso to različnost da primerjati, imajo vse te različne bitnosti nekaj skupnega in to jih poenoti. To je izraženo s pojmi kot so bitnost, stvar ter tudi meja. Meja je nek vse-zajemajoč pojem, to univerzalnost pa mu da samo brezmejnost. Ta univerzalnost meje pa je pomembna zaradi naslednjega razloga. Ker so meje nekaj univerzalnega, je z vidika neskončnosti, njihova prisotnost, torej kjer koli in kadar koli se pojavijo, nekaj enakega. Ko je enkrat dojeto takšno razmerje med eno omejeno bitnostjo in neskončnostjo, je vsaka druga bitnost ponovno pojavljanje enakosti meje. Zato je neskončnost v tem smislu ponavljenje. Ponavljanje je ponovna prisotnost nečesa drugega na eni, neomejeni osnovi. Ponavljanje je ponovna prisotnost enake meje, ki je v svoji enakosti vseprisotna in torej brezmejna.

S filozofskega stališča neskončnost torej obstaja kot brezmejnost, kontinuum in ponavljanje (in neskončnost je prisotna kot logična možnost). Vendar pa lahko brezmejnost biva le, ko ne biva nič končnega, saj je popolna negacija končnosti. Če pa nekaj končnega biva, pa se neskončnost, kot smiseln pojem, preoblikuje v kontinuum in ponavljanje. Ta dva vidika se dopolnjujeta, sta torej nekaj različnega, a vedno nastopata hkrati. Se medsebojno pogojujeta. Nista pa ta dva vidika nujno le medsebojno povezana, ampak sta nujno povezana tudi s končnostjo. Končnost je pogoj ponavljanja, kajti ponavlja se lahko le nekaj določenega. In končnost je izraz kontinuuma, homogena sebi-enakost kontinuuma se prikaže le znotraj nekakšnih meja. Končne bitnosti so tako nek del neskončnosti (kontinuuma in ponavljanja), vzet iz te celote. Kontinuum in ponavljanje pa sta bivanje te celote, torej bivanje vseh končnih bitnosti (to je mišljeno gnoseološko in ne ontološko).

Ta nejasnost pa ima naslednjo pomembno posledico. Ker imamo objektivno (modusi, končne substance in neskončna substanca) ter formalno realnost (okroglost…, razsežnost in mišljenje, bog) in ker ni jasno katera utemeljuje katero, je smiselno premisliti obe možnosti. In ker sta obe realnosti hierarhično strukturirani, je najpomembnejši pojem bodisi pojem boga, bodisi pojem neskončnosti. To pa pomeni, da se lahko misli pojem neskončnosti kot najpomembnejši pojem pri spoznavanju dejanskosti. Praktično kot pojem, ki zagotavlja resničnost ostalih bitnosti. Neskončnost je lahko mišljena kot tista, ki utemeljuje bivanje končnih substanc ter modusov.

Zdi pa se tudi, da ta način mišljenja, ni le ena izmed obeh možnosti, ampak je to bolj sprejemljiva od obeh. Kajti, ko Descartes primerja obe vrsti realnosti, izhaja iz danosti, iz faktov, fenomenov, skratka iz tistega, kar se njegovemu umu javlja samo od sebe. Tako pripozna naprimer okroglost voska, preprosto kot nekaj, kar je prisotno, kot nekaj realnega. Nato pa temu najde ustrezen pojem iz druge vrste realnosti, zdaj je to modus, je predstava v zavesti (nato pa o vsem skupaj dvomi). V tem primeru je izvorna danost del formalnega sveta medtem, ko se pojem ali ideja modusa ne pojavi sama od sebe, ampak je produkt mišljenja. Isto velja za končne substance, najprej imamo danosti, ki so razsežnost, najprej smo postavljeni pred dogajanje mišljenja, torej najprej je prisotna formalna realnost. Šele nato pa lahko o tem mislimo kot o končnih substancah, kot o objektivni realnosti. Glede boga pa se zadeva obrne. Ko je Descartes pregledoval svojo sobo s kaminom, boga tam ni opazil. Imel pa je idejo neskončnosti. Najprej imamo torej idejo neskončnosti, del objektivnega sveta, nato pa se ti ideji poskuša najti nekaj, kar ji ustreza v formalnem svetu. Descartes misli, da temu ustreza bog. V vsem tem sklepanju je tako bog edina bitnost, ki ni prisotna kot dana, ampak na katero se sklepa. Ta danost neskončnosti pa nakazuje na njeno prednost. Uradni razlog zakaj je Descartes dal ontološko prednost bogu pred neskončnostjo je sicer v tem, da naj končni um (torej naš človeški um) ne bi mogel imeti ideje neskončnosti, ker neskončnost presega končnost.

Dejansko pa se zdi, da je na delu nek drug razlog. Lahko bi se naprimer sklepalo, da naš um v nekem smislu je neskončen, ker je v njem prisotna ideja neskončnosti, samo, da je to dejstvo povečini skrito ali latentno… Kakor koli, pravi razlog se zdi, da je v cilju, ki ga Descartes ima, to je, zagotoviti realnost in nedvomnost bitnosti (modusov in substanc). Posamezne stvari so namreč varljive, čuti nas varajo, pa tudi same bitnosti se spreminjajo, kot naprimer vosek, ki se stopi. In neskončnost, četudi je hierarhično najpomembnejša tega ne zagotavlja. Lahko je temelj ostale realnosti, toda ne zagotavlja nedvomnosti. Nič ne pove o bitnostih, pa čeprav te izhajajo iz nje. Ker je bog izmišljen pojem, lahko zagotavlja tisto, kar pač nek avtor hoče, da zagotavlja. Descartes tako potrebuje zavarovalniškega agenta in tako njegov bog poskrbi za nedvomnost, za harmonijo med svetom idej in stvari. Je garant ostale realnosti za mislečo stvar. Ni pa ta poteza ontološko upravičena, saj ontologija raziskuje kako je bit, ni pa umišljanje udobnih poslovnih priložnosti, ki ničesar ne razložijo.

In tako je dejstvo, da se neskončnost lahko misli kot temelj našega dojemanja dejanskosti. In dejstvo je, da se takšen način mišljenj pozna tudi v kozmologiji. Tu je bil predstavljen descartesov model, kako je neskončnost dejansko tista podlaga, ki združuje celotno raznoterost bivajočega. Saj je ta model predstavljen precej jasno in razločno in zdi se, da je vzorčen za celotno obdobje. Da je kozmos neskončen, je tako misel, ki je prisotna že dosti pred Descartesom in se pojavi v renesansi (zelo izrazito pri Giordanu Brunu) ter je nekako značilna za celotno obdobje od renesanse do Einsteina. Ideja, da je kozmos neskončen tako spremlja celotno novoveško znanost. Ni pa to zgolj ideja, ki spremlja znanost in je nekako prisotna, a nepomembna, ampak je nekako v samem temelju razmišljanja o kozmosu (kot je bilo prikazano zgoraj). Drug dober primer pojavljanja ideje neskončnosti, sta newtonova pojema absolutnega časa in prostora. Absolutno je tu namreč praktično sinonim za neskončno.

Ker je pojem neskončnosti tako temeljen, ima vsaka sprememba v dojemanju tega pojma, velike posledice. In do take spremembe je prišlo na področju matematike. Tudi tam je bila neskončnost tradicionalno tista skrajna meja. Meja preko katere niti najbolj osnovne matematične operacije niso več imele smisla (naprimer: a+b > a, če a,b є N; toda a+∞ = ∞). Toda z Dedekindom in Cantorjem, s transfinitnimi števili, se je zadeva spremenila. Zdaj neskončnost ni več pojmovana kot nek enoten pojem, ampak obstajajo različne vrste neskončnosti. Ena neskončnost je lahko večja od druge, kar pomeni, da se spremeni tudi odnos med končnostjo in neskončnostjo, saj se lahko vprašamo v katero vrsto neskončnosti neka operacija (nek končen postopek) vodi. Glede na to, da obstaja mnogo neskončnosti, se lahko vprašamo, kakšne so meje med njimi in kje so? Če se vse to še vedno zdi nekako akademsko, potem se pravi vpliv pojma neskončnosti pokaže z naslednjim premislekom. Če sta renesansa in novi vek privzela idejo neskončnosti in jo naredila za temelj realnosti (tako kot je to antika naredila z idejo končnosti), se to v kozmologiji izkazuje v predpostavki neskončnega kozmosa. Vzeto tako kot je najdeno, torej povsem neprečiščeno in nepremišljeno, ideja večih neskočnosti implicira idejo večih kozmosov, torej svet postane multiverzum. Razcep temelja pomeni njegovo mnogoterost. Zdi se, da je zato, zaradi neskončno neskončnosti, ideja multiverzuma danes tako popularna. Tako kot ideja neskončnega (ali v antiki končnega) kozmosa ni bila dokazana, ker niti ni mogoče, da bi se to tezo dokazalo, tako tudi ideja multiverzuma ni empirično podprta. Zgolj sledi logiki, ki izhaja iz matematike in vse to so tako bolj ali manj uporabne predpostavke. Zdi se, da je tistim, ki sprejemajo matematično mnogoterost neskončnosti, logično smiselno dojemati svet kot multiverzum.

Ideja neskončnosti je temeljna ideja Descartesovih Meditacij in je nujen del dojemanja realnosti. Tako je neskončnost eden najpomembnejših pojmov novoveške filozofije. Vendar pa se pojmi spreminjajo in tako se je sčasoma spremenil tudi pojem neskončnosti. Zdi se, da je primerno, da se v tem času in na tem mestu začne razpravo o neskončnosti.

Razlog, da sprememba pojma neskončnosti v filozofiji ni obravnavana podrobneje pa je v tem, da se je ta sprememba zgodila na nekem drugem področju, področju matematike. Neskončnost je namreč zelo pomemben pojem tudi v matematiki in prav v matematiki je prišlo do bistvene spremembe v dojemanju neskončnosti. Toda naj začnem z Descartesom.

Skozi velik del Meditacij poteka premišljevanje o tem, kaj zares biva, kaj je tisto nedvomno, torej tisti temelj biti, na katerem lahko osnujemo svoje spoznavanje sveta. In podane in zavrnjene so različne možnosti, čutni vtisi, nato pa razsežna in misleča substanca. Dokler se ne pride do mišljenja samega, ki je tisto nedvomno vsaj dokler poteka. Duh je temelj, mišljenje pa nedvomna resnica. Zato je vsaj malo presenetljivo, da resničnost ostalih stvari (njihova jasnost in razločnost) ne zagotavlja mišljenje, temveč bog.

Razlog pa je v naslednjem dokazu, ki ne utemeljuje le resničnosti nemišljenih stvari, ampak tudi boga. Za ta dokaz je značilno, da razdeli realnost na objektivno in na formalno realnost. Formalna realnost izraža ontološko naravo stvari, kje je mesto neke stvari glede na vse ostalo, je torej izraz realnosti kot take. Na drugi strani pa je objektivna realnost, to je realnost predmeta- objekta, ki ga ideja zrcali. To je realnost, ki jo imajo lahko samo ideje. Objektivna realnost je tako praktično podmnožica formalne realnosti in ne obratno. Hkrati pa ideje, torej objektivna realnost, zrcalijo ali podvajajo ostalo formalno realnost. In zato je mogoče obe vrsti realnosti primerjati med seboj. In ker imajo stvari različne lastnosti  in ker je o tem mogoče imeti ideje, obstaja cela vrsta takih idej fenomenov objektivne realnosti, ta vrsta idej pa se pri Descartesu imenuje modusi. In tako kot modusom ustrezajo naprimer strah ali pa okroglost, tako obstajajo tudi substance. Substance so tako kot modusi ideje in ustrezajo nekemu delu formalne realnosti. Konkretno ustrezajo ali razsežnosti ali pa mišljenju. Tu je pomembno, da sem spada celotna objektivna realnost. Jaz kot misleča substanca sem končen, prav tako je končno tudi vse moje mišljenje. Nato pa Descartes ugotovi , da ima tudi idejo neskončne substance. In tako postane vprašanje kaj zrcali to neskončnost, kaj je izvor te neskončnosti. Po Descartesovem mnenju je to lahko le bog. Bog tako postane temelj ostale realnosti. Tu je pomembno, da si glede na prisotnost sledijo lastnosti, nato razsežnost in mišljenje, nato pa neskončnost.

Ta dokaz je mogoče ponovno premisliti in kritizirati na več različnih načinov. Kot prvo, dokaz že v izhodišču predpostavlja, da je vse mišljenje, vsa objektivna realnost zgolj zrcaljenje, da torej ne proizvaja ničesar novega in da si ne more umišljati ničesar, kar ni. Nadaljne, sami pojmi končnosti in neskončnosti, realnosti in idej niso jasno opredeljeni. In naprej, tudi če so predpostavke resnične in sklepanje pravilno, namreč, da, ker je neskončnost ideja, ki ne more biti produkt končnega jaza, ker ga presega in je torej jazu dana od zunaj, to še ne pomeni, da je ideja neskončnosti zato temelj ostale vednosti. Razmerje med izvorom ideje neskončnosti (ki naj bi bil bog) in končnima substancama (razsežnost in mišljenje) ter modusi, ni ne dokazano ne razloženo. Ali, povsem možno je (v odsotnosti logičnih razlogov), da je hierarhija v formalni realnosti drugačna kot v objektivni realnosti. Če je ideja neskončnosti najpomembnejša in najmočnejša med idejami, to še ne pomani, da je njen ustreznik v stvarnem svetu zaseda isto hierarhično mesto v tem svetu kot ona v onem (ali da so mesta sploh enako razporejena).

Tukaj pa se zdi smiselno osredotočit na naslednjo nejasnost. Če imamo objektivno in formalno realnost, je pomembno katera je bolj prvobitna, katera je izvir. In v Meditacijah to ni jasno. Po eni strani se zdi, da je izvornejša formalna realnost. Saj ideje odslikujejo to realnost. Po drugi strani pa je, preden sploh pridemo do premisleka med obema vrstama realnosti, že dovršeno neko sklepanje. Namreč to, da ne moremo dvomiti o tem, da sem, ko mislim. V tem smislu je mišljenje temelj moje biti. Toda zdi se, da je zatrjeno več kot to. Zdi se, da je mišljenje, in torej ideje, temelj biti same, je namreč tisti del biti, ki je nedvomljiv. Izomorfizem med mislijo in bitjo je tu popoln, isto je misliti in biti. V tem smislu je mišljenje ali objektivna realnost izvornejša, torej temelj formalne realnosti. Zagotovo je v descartesovi filozofiji subjektivnost, torej mišljenje izvor vedenja in spoznavanja, mišljenje je torej gotovo gnoseološko prvobitno. Zdi pa se, da se lahko gre še korak naprej in da se ugotovi, da je mišljenje tudi ontološko najpomembnejše in temeljno. Pa čeprav je eksplicitno zatrjeno drugače.