Monthly Archives: November 2016

rasizem in seksizem

by

Obstaja dober razlog zakaj rasizem in seksizem na teh ameriških volitvah nista igrala pomembne vloge.

Zdi se namreč, da je naprimer rasizma več vrst. Tako je lahko pripadnikom neke rase preprečeno, da se potegujejo za določene, najvišje državne položaje (če je naprimer prepovedano, da črnec postane predsednik).

Toda obstaja tudi druga vrsta rasizma, v smislu, da imajo vsi posamezniki neke rase sicer iste možnosti kot pripadniki drugih ras. Toda del družbe, pripadniki neke rase kot celota, kot skupina nima istih možnosti, da poseže na boljše položaje, slabše življenjske pogoje… Statistično se jim godi slabše.

Če danes v ZDA obstaja rasizem, potem je to precej očitno rasizem te druge vrste. Isto velja za seksizem. In ker sta ti dve vrsti različni, sta tudi metodi, ki ti vrsti odpravljata, različni.

Zdi se, da je prvo vrsto precej lahko odpraviti (z legalnega vidika). Pač izenačiš vse pripadnike, vsakogar reduciraš na individuuma, ti pa so po zakonu enaki. In zdi se, da se je to dejansko tudi zgodilo in da je ta vrsta rasizma odpravljena.

Pri drugi vrsti pa ni tako. Kajti, ker zadeva celotno skupnost, ne pa posameznika, je potrebno spremeniti pogoje celotne skupnosti, vzpostaviti je potrebno možnosti neko skupnost. Potreben je torej socialni inžiniring. To pa se ne dogaja. Še več, zdi se, da je socialni inžiniring, ki bi izboljšal življenjeske pogoje dela družbe v nasprotju s korporativistično oligarhijo, katere glavni cilj, je zmanjšati pravice vseh in ki nam vlada.

Zato je jasno, zakaj so bile rasistične in seksistične retorike v tej volilni kampaniji tako neprepričljive. Trump kljub svojemu rasizmu in šovinizmu ne bo odpravil protirasističnih ukrepov prve vrste, ti so preveč ustaljeni (tako je vsaj moje prepričanje o prepričanju ameriške javnosti). Clintonova pa ne bi odpravila rasizma in seksizma druge vrste, saj je ta v nasprotju s korporativistično kleptokracijo, kateri sama pripada.

Ministrstvo za resnico, 1.

by

Kakršne koli nasvete, namige ali zapovedi naj že knjiga daje, pri njej je nekaj jasno. Knjiga ne more biti racionalna namesto bralca. Ne more se racionalno odločati namesto njega. Tega se je smiselno spomniti, ker se zdi, da se danes razvija mehanizem, ki poskuša storiti prav to. To je t.i. “fact checking”. Splet je pač že po svoji strukturi dosti bolj interaktiven od knjig, daje povratne informacije. Koncept, ki ga iščete ali na katerega slučajno naletite, lahko povežete z vsemi možnimi resnicami in lažmi, ki so na spletu. To ni nič novega. Novo je to, da se “dejstva” predstavlja kot filozofsko neproblematična in kot bistvena za politiko. Kot da obstaja jasna ločnica med dejstvi in tistim, kar dejstva niso. Kot da obstaja nekdo, ki ima absolutno Resnico in ki ve, kaj je prav.

Še posebaj je “fact checking” problematičen, ker se je pojavil v politiki. Politiki naj bi se namreč pretežno ukvarjali s prihodnostjo. Bila naj bi o tem kako družbo hočemo, torej kakšne cilje imamo kot družba. Cilji pa niso dejstva. Da se cilje uresniči je res potrebno izhajati iz desjstev, toda temelj politike naj bi vendarle bili cilji, nekaj, kar še ni, dejstva so le sredstvo za njihovo uresničitev. “Fact checking” kot ena najbolj izrazitih političnih taktik tako kaže na pomanjkanje (ali odsotnost) ciljev v trenutni ameriški politiki, kar pomeni odsotnost resne politike same.

Poleg tega, in to je še bolj zaskrbljujoče, pa ne le, da zapoveduje kaj je dejstvo in kaj ne, ampak tudi določa katera dejstva so pomembna in katera ne. Katera dejstva mora poosameznik upoštevati pri odločanju in katera ne.

Skratka kmalu lahko pričakujemo sekretariat ali pa kar ministrstvo za dejstva, ki je zgolj ministrstvo za resnico v pozitivistični kvazikulturi.