Monthly Archives: August 2014

Čustva in odločanje

by

Čustva so ponavadi zgolj izgovor, da se ne misli. Nekdo nekaj naredi zaradi nekega čustva in potem je to čustvo upravičenje zakaj je tako in zadosten razlog, da se ni premislilo ostalih možnosti, ki so bile prav tako prisotne. V tem smislu je čustvenost največji zaveznik neumnosti. Ker so nekaj mišljenju nasprotnega in hkrati nekaj “dobrega”, torej naravnega in nujnega. To je velik debilizem našega časa. In naj ne bo pomote, res je, čustva so nekaj naravnega in nujnega, vsi ljudje so nekoliko čustveni. Toda trditi to je eno, misliti pa, da vladajo in da morajo odločati v vseh situacijah, pa nekaj povsem drugega.

Neumno je misliti, da lahko katero koli čustvo ustrezno nadomesti zavestno, premišljeno presojanje. Taka misel je dekadentna že sama po sebi (torej že kot možnost). In kolikor je mišljenje bistven del zavesti, toliko je s tem pohabljena zavest sama. Dekadentov, ki kljub temu to hočejo, ni težko prepoznati, njihovo razčustvovano narekanje preganja vse živo.

liberalci in sodstvo

by

Liberalci radi blejajo o svoji človečnosti, imajo se za kulturne. Kot dokaz te svoje pravičnosti radi navajajo sodstvo. Bolj natančno, nekaterim se zdi to, da sodstvo ne deluje več po načelu zob za zob, oko za oko, za napredek civilizacije. Ob čvekanju o tem napredku se nato tako napihnejo kot odvetniška tarifa v liberalnih demokracijah. Kako bizarno je to prepričanje, bo pokazal že krajši premislek. Le ta bo pokazal, da so napačne tako vse premise, kot tudi samo sklepanje.

Prva premisa: zob za zob, oko za oko ni pravično načelo. Res je, to ni pravično načelo. Toda to ni pravično načelo, ker je premalo ostro, ne pa, ker bi bilo preveč ostro. Jaz verjamem v načelo dva zoba za en zob. Če ti nekdo izbije zob, mu v zameno vzameš dva, prvega zato, da sta na istem, drugega zato, ker je tako neumen, da te je napadel.

Druga premisa: današnje sodstvo ne deluje po tem načelu. Na prvi pogled je tudi to res, toda resničnost te premise je bolj navidezna kot dejanska. Zgornje načelo namreč temelji na enakosti. To, kar si je zločinec vzel, se mu vzame nazaj. Če današnje sodstvo ne deluje po načelu enakosti, potem mora po nekem načelu neenakosti, s čimer je mišljeno, da deluje po nekem načelu, ki je bolj blago, kazen naj bi bila manjša od zločina. Dajensko sodstvo danes poskuša dajati kazni, ki so ustrezne, enake zločinu. Vendar s to spremembo, da kazen ni telesna, temveč denarna ali časovna. Zločinec mora ali plačati ali odsedeti ali pa oboje. Sodstvo se je zekonomiziralo, temelji na ekonomskih premislekih, od tod ta sprememba. Denarna menjava namesto blagovne. Tako kot v trgovini ne moreš kupiti neke stvariz drugo stvarjo, ampak z denarjem, isto mora zločinec za svojo zločin plačati z denarjem (ali z njegovim derivatom časom). Toda še vedno gre za enaka razmerja.

Sklep: mi smo kulturni, ker ne delujemo po načelu, ki je slabo. Toda če je eno načelo slabo, še nič ne pove o tem, katero načelo je dobro. Mi mogoče delujemo po drugem načelu, toda to je lahko drugo slabo načelo. Iz tega, da mi nimamo nečesa slabega ne moremo sklepati, da smo zato dobri. To je logična napaka, ki napačno predpostavlja, da obstajata le dve možnosti, dobra in slaba.

In mimogrede, to je neprefinjena, barbarska napaka.

by

Liberalci so trenutno najbolj plehka in naduta človeška pasma. Kadarkoli govorijo o pravičnosti – in govoriti znajo in hočejo samo o njej – tedaj družno blejajo o najboljšem izmed vseh možnih svetov, o nujnosti enakosti in o vzvišenosti svobode. Dejstva jih pri tem niti malo ne zmotijo. Logika prav tako ne. Dovolj jim je, da se opirajo na “common sense”. Če bi lemingi znali govoriti (ali liberalno: če bi jih mi lahko razumeli), potem bi govorili enako.