Aforizem sam zase nima vrednosti, moči, še prevečkrat pa tudi pomena ne (pa čeprav lahko izgleda, da ga ima). Lahko pa zabava in zbuja pozornost. (Lahko je tudi resničen, vendar to nikdar ni njegova poanta). In kot tak lahko šokira, vendar pa je treba reči, da to – zbujanje šoka – ni toliko izraz moči aforizma, kot izraz šibkosti, torej neumnosti bralca. Kakor koli zbujanje pozornosti je velika moč aforizma. Je prvi korak k osredotočenju, torej mišljenju. Aforizem lahko opozori na nekaj zanimivega. Ni pa premišljevanje o tej stvari.

Vsaka oblika ali forma zajema vso možno vsebino na nekem področju. Določa katera nasprotja se lahko izrazijo, katera pa ne. Kaj se torej lahko izrazi z aforizmi? To pomeni, kakšen pomen je v njem sploh lahko zajet? To pomeni, kakšno moč ima?

Za aforizem je značilna neka kratkost, omejenost. Aforizem je razmejen in samostojen. Če si izmislimo neko delavno hipotezo, da je napisano izraz mišljenja, potem je aforizem neka misel. Je neka misel, ki je ločena od ostalih misli, ločena je od toka mišljenja. Gre torej za preblisk. Gre za samostojno misel, za misel, ki lahko biva sama zase, ločena od vsega ostalega.

Misel torej. Vendar pa je to nekaj, kjer še ne gre za mišljenje; zato je to nekaj filozofom sumljivega. Filozofija je tok misli, mišljenje, monolog. Ne pa nek domislek, ki se samostojno prikazuje nekje v puščavi. Filozofija je držanje neke misli v glavi, to že. Toda je tudi premišljevanje o njej, in biti osredotočen na nekaj nikakor ne pomeni tega sprejeti. Mišljenje pomeni imeti mnogo misli in mnoge tudi zavrniti. Samostojne misli se lahko hiitro strpa v karanteno.