Category Archives: Uncategorized

Možnost kot bivajoče (16)

by

Možnost je nujna za teorijo verjetnosti, za klasično verjetnost. Obstaja več možnosti, kaj se bo zgodilo. Kovanec lahko pristane na grbu ali na glavi. In ker se udejanji le ena od možnosti, se lahko izračuna verjetnost. Toda narava možnosti tudi tu ni ontološko določena. Ni jasno, kako je prisotna možnost kot možnost, kakšno bivajoče je to. Kakšno je razmerje tega bivajočega do drugega bivajočega (če to na tej točki obstaja). In zato je ta pomanjkljivost vedno prisotna v fenomenih (v našem razumevanju fenomenov), ki se jih obravnava s to matematiko. Še več, ontološko gledano ima možnost, kakor je mišljena v tej teoriji neke svoje lastnosti, ki pa same niso ontološko upravičene ali utemeljene. Tako je mišljeno, da v neki situaciji obstaja točno določeno število možnosti, tako kot obstajata dve možnosti pri metu kovanca. Nek dogodek se lahko dovrši na točno določeno število načinov. In nikjer ni razloženo, zakaj je temu tako. Kajti to je morda res v nekaterih primerih, na primer pri metu kovanca. Statistika, verjetnostna matematika pa se zdaj uporablja širše, uporablja se jo za razlago najbolj temeljnih dogodkov, najbolj temeljne dejanskosti. Na primer v fiziki, kjer je prisotna v kvantni mehaniki in v biologiji, kjer razlaga življenje. Tako bi se moralo razložiti, zakaj so možnosti prisotne na tak način v najbolj temeljnih dogodkih sveta ali zakaj so možnosti vseprisotne na tak način ali kaj podobnega. Ker to ni ontološko utemeljeno, gre za predpostavko. Kajti, če si mislim neko stanje, na primer, da sem v tem trenutku in da mislim, potem se ne zdi, da obstaja vnaprej dano število možnosti, ki se lahko zgodijo in da se bo torej udejanjila ena izmed njih. Ampak se zdi, da število možnosti ni vnaprej določeno. Da lahko počnem nekaj drugega, da lahko misli pošiljam v različne smeri.

Možnosti nekako temeljijo na dejanskosti, izhajajo iz nje. Toda tudi niso povsem omejene s konfiguracijami že danega. Morda lahko možnosti utemeljijo nekaj, kar še ni (bilo), morda se izoblikujejo hkrati z dejanskostjo. Morda možnosti niso zgolj kot kovanci. Kakor koli, narava možnosti ontološko ni utemeljena.

Matematika torej združi naključnost in verjetnost s tem, da možnosti jemlje kot določeno število možnosti. To pa omogoča določiti verjetnost. Z naključnostjo pa je mišljeno, katera izmed teh možnosti se uresniči. Tako sta torej povezani naključnost in možnost. Naključnost določa katera izmed možnosti se uresniči, postane neka dejanskost. Naključnost je tako razlog spremembe neke možnosti iz možnosti v dejanskost. Ko so možnost, naključnost in verjetnost tako povezane, se pojavijo statistične znanosti. In neko novo sistematično pojmovanje dejanskosti.

Vendar pa, čeprav sta naključnost in možnost (kot pojma) sedaj povezana, tako da omogočata neko novo, sistematično pojmovanje dejanskosti, ontološko vseeno nista isti pojem. Naključnost ne odgovarja na vprašanje, zakaj je nekaj prisotno. Je izraz tega, da je nekaj prisotno in tako je izraz nekega dejstva. V odsotnosti kakšne druge teorije pove, da je nekaj prisotno brez razloga ali vzroka, da je torej izven naravnih zakonov (kakor usoda za stare Grke). V okvirju statistične teorije pa je naključje izbira nekega elementa v dani množici. V nekem smislu je tako pogoj verjetnostne matematike. Je izraz izbire ali določitve nekega elementa v dani množici. Kjer ni važno, zakaj se nekaj pojavi, se ima lahko ta pojav za naključen in še vedno se da od tod priti do nekega znanja. Še vedno se tu, kjer se ne pozna vzrokov ali razlogov za nekaj, lahko vzpostavi neko matematično teorijo, to področje se lahko formalizira in sistematizira. In tako se pride do Kolmogorovih aksiomov. V tem smislu, kot določitev enega od elementov množice, naključnost ontološko izraža pojavljanje nečesa. Ontološko tako ni problematična, ne spreminja dane ontologije, ne vpeljuje nekih novih ontoloških pojmov, svetu ne pripisuje nekih novih ali neutemeljenih lastnosti.

Drugače je z možnostjo. Možnost kot to, kar je lahko, se lahko nanaša na množico možnosti, preden se ena od njih uresniči. Na primer pri metu kovanca, sta to dve možnosti. Lahko pa se nanaša na posamezen element te množice. Ta vidik je bolj temeljen. Utemeljuje tudi prvi način. In ker so možnosti prisotne v svetu, so neko bivajoče. Tako so neko bivajoče, ki pa ni nujno dejansko, ki se ne uresniči nujno. Saj se vsaka izmed možnosti ne udejanji. Nekatere se niti ne morejo udejanjiti, saj lahko kovanec pristane na glavi ali pa na grbu, ne pa oboje hkrati. Množica možnosti kolikor so to možnosti, je tako širša od tega, kaj je dejansko ali kar bo dejansko. Možnosti so tako neko bivajoče, ki pa ni nekaj dejanskega. Saj neka možnost ni prisotna kot dejanskost, ampak ji predhaja. Tako se pride v nek paradoks, ko so možnosti mišljene kot nekaj dejanskega in kot nekaj, kar ni dejansko. V tek protisloven, paradoksen zaključek vodi tradicionalna ontologija. In tudi matematika te ontologije ni spremenila ali izboljšala. Saj nikjer ne razvije nekega svojega pojmovanja možnosti. To je tako velika pomanjkljivost te ontologije. Možnost mora biti prisotna, ta ontologija jo predpostavlja. Toda hkrati je ta pojem nekako neskladen s siceršnjim sistemom.

Naključnost (15)

by

Za informatiko in širše za reprezentacije, za naše pojmovanje mišljenja, jezika in informatike, so se tako izkazali kot bistveni, kot prisotni na ključnih mestih, neki določeni pojmi, ki jih je zato smiselno bolj natančno premisliti. Tu mislim predvsem na naključje, na bivanje možnosti in na čas.

Naključje je nek bistven koncept, ki je prisoten v sodobnem razumevanju sveta, v sodobni epistemologiji in ontologiji. In naključje je nekako povezano z verjetnostjo ter s statističnimi znanostmi. Toda to ni bilo vedno tako, pomen naključja in njegovo mesto v ontologiji se je v zgodovini spreminjalo. Tako so na primer stari Grki poznali tako naključje kot verjetnost, a ju niso povezovali. Saj so z naključjem mislili nekaj, kar je izven kakršnega koli reda, izven zakonov in torej tudi zunaj dosega znanja (glej Agazzi; Probability in the sciences, 7). Verjetnost pa je bila mišljena kot neko naše znanje. Kasneje, v renesansi, pa se začne oboje povezovati. Toda tudi, ko se oboje poveže, obstajajo različne možnosti, na kaj se naključje nanaša. Tako je lahko kot naključna mišljena neka celota, na primer nek plin. Plin je sestavljen iz molekul in razporeditev teh molekul je naključna. Same molekule in gibanje neke posamezne molekule pa ni mišljeno kot naključno, ampak je mišljeno povsem deterministično, le razporeditev celote je naključna. Drugače je v kvantni mehaniki, tu se naključnost nanaša na posamezen delec. Gibanje in spreminjanje teh delcev je naključno. Naključje je tu mišljeno kot izbira, določitev enega elementa, ne pa nekega drugega. Na primer kot mutacija v evoluciji ali pa prisotnost 1 na določenem mestu zaporedja. Pri zgodovini pa je naključnost prisotna bolj v tem, da se nek dogodek pojavi, ali zakaj se pojavi ali zakaj se pojavi točno takrat. Naključnost je tako tu nedvomno prisotna v samem svetu. Je ontološko bolj pomembna, saj je prisotna v najbolj temeljnih delcih iz katerih je svet sestavljen.

Poleg tega pa je naključnost lahko mišljena kot prisotna še na nek drug način, namreč kot zaporedje. Namreč kot zgodovina, kot evolucija. Tu serija naključnih dogodkov vzpostavi neko ureditev, neko strukturo ali organizacijo. Serija naključnih dogodkov določi neko bivajoče. Naključnost je tu prisotna obratno kot v termodinamiki. Tam so bili osnovni elementi (molekule, delci) deterministični, celota, plin, pa ni imela neke strukture in je bila prisotna kot neko naključje. Tu pa naključni osnovni delci, dogodki, mutacije DNK-ja, vzpostavijo neko organizirano, strukturirano celoto. Živo bitje kot rezultat evolucije je rezultat naključnih sprememb. Toda naključnih sprememb, ki so se ohranile in ki se nalagajo ena na drugo. Tako se tu osnovni delci, struktura DNK, človeški dogodki in podobno spreminjajo naključno, hkrati pa tvorijo urejeno, organizirano celoto.

Mislim na naslednje. Če je bila v klasični mehaniki dejanskost mišljena deterministično in če so torej bili posamezni dogodki v svetu lahko zgolj nujni, potem se to razumevanje z razvojem znanosti spremeni. V termodinamiki tako postane prisotna neka arbitrarnost, naključnost. Toda ta naključnost je nekako prisotna v celoti. Posamezni delci in njihovo gibanje je še vedno mišljeno deterministično, toda celota je nekako naključna. Kasneje, v kvantni mehaniki pa ta naključnost postane prisotna v samih delcih, v dogodkih v svetu. Na primer, kje se nahaja nek elektron glede na predhodni trenutek je naključno. In še vedno je mogoče priti do nekega znanja o svetu. Način, kako priti do znanja o takšnem svetu, o svetu, kjer je naključje prisotno, kjer so dogodki naključni, pa je v tem, da se te naključne dogodke misli kot določeno zaporedje. Takšno zaporedje določa dejanskost. Zgodovina teh naključnih dogodkov se ohrani in določa sedanje stanje, sodobno dejanskost. To so znanosti kot so teorija evolucije, geodezija… Zaporedje tu postane bistveno. In zato čas ni več (v znanostih) nekaj trivialnega.

Naključni so dogodki, samo zaporedje pa ni naključno. V nekem smislu pride do obrata. Prej je bilo naključje izraz naše nevednosti in je bilo del epistemologije, svet pa je bil nujen in determinističen. Zdaj pa je svet naključen, medtem ko je naše vedenje o njem vseeno prisotno in to vedenje kot vedenje je neka nujnost.

To je smiselno razmisliti še bolj podrobno. Obstaja namreč več različnih ved, kjer je naključje prisotno na tak način, kot neko zaporedje, ki organizira in določa celoto. Na primer kozmogonija (zgodovina in razvoj vesolja), teorija evolucije, zgodovina ter tudi informatika. Kolikor je ta mišljena kot zaporedje minimalnih razlik, torej kot nek vzorec in kolikor se tu misli pomen tega vzorca, torej pomen neke informacije. Vse te vede so si podobne, v smislu, da serija naključnih dogodkov določa to, kar je prisotno zdaj. Tako je serija nekih dogodkov določila, kakšno je sedaj vesolje. In z dogodki so tu jasno mišljeni veliki dogodki, dogodki, ki določajo različne konstante, na primer kozmološko konstanto. Evolucija pa določa organizacijo živih bitij, določi, kakšna so. In med evolucijo in na primer zgodovino obstaja pomembna razlika. Pri evoluciji je tako, da obstaja nek razlog, nek mehanizem, zaradi katerega serija naključnih mutacij ustvari neko organizirano celoto, torej neko živo bitje. Ta razlog je seveda naravna selekcija. Naravna selekcija vodi do organizacije tako, da izloči veliko večino naključnih zaporedij. Obstaja torej nek razlog, nek mehanizem, ki iz naključij vzpostavi organizirano celoto. Težje je določiti, če nek tak razlog obstaja tudi v informatiki in zgodovini in kozmogoniji. Zgodovina kot serija dogodkov določa sedanjo družbo. Medtem, ko zaporedje minimalnih razlik določi pomen informacije. Osnovna logika teh ved pa je torej enaka. Zaporedje naključnih dogodkov torej ustvari pripoved in je neka struktura, neka organizirana celota.

A obstajajo tudi pomembne razlike. Razlike so v tem, kako so mišljeni osnovni elementi nekega zaporedja. Tako sta v informatiki prisotna dva elementa, 1 in 0. Dogodek je tu izbira med tema elementoma in s stališča informatike je ta izbira povsem naključna. Informatika ne ve in je ne zanima, zakaj je izbrana 1 in ne 0, kajti ukvarja se s tem, kako verodostojno reproducirati serijo takšnih izbir, kako prenesti informacijo. Dva elementa torej določata pomen neke informacije, ali ustvarita neko informacijo in posledično serija takšnih izbir ali informacij ustvari neko pripoved (naracijo). Pri evoluciji pa se prenaša DNK zaporedje in le to je sestavljeno iz štirih nukleinskih kislin, A, C, T, G, ki so bistvene. Tu so torej prisotni štirje elementi, njihovo zaporedje pa določa organizacijo in/ ali morfologijo živih bitij. Nasprotno pa se zdi, da obstaja neskončno različnih dogodkov v zgodovini ali ki so zgodovina. V smislu, da je kvaliteta dogodkov, ki določajo dejanskost družb neskončno ali nedoločljivo različna. Tako dejanskost družb določajo dogodki, ki so vzpostavili neko ideologijo, pa drugi, kjer se pojavi neko znanje in neka praksa. Potem so tu dogodki, ki določajo demografijo družb. Pa nato vojaški in politični dogodki. Dogodki kot elementi nekega zaporedja tu vsekakor niso tako jasni in nedvoumni kot v teoriji evolucije in v informatiki. Prav tako je kvaliteta dogodkov vsaj meni nejasna tudi v kozmogoniji. Obstaja torej neka pomembna razlika med končnim in neskončnim številom elementov v zaporedju, ki ustvari neko organizirano celoto. Kajti le končno število elementov lahko tvori klasično verjetnostno matematiko. Prav tako končnost elementov implicira neko končnost ali zamejenost teh področij (evolucije in informatike).

Elementa, ki tvorita neko zaporedje v informatiki pa sama v nekem smislu nimata pomena, sta 1 in 0. Tako obstaja neka dodatna plast, kjer neko takšno zaporedje dobi pomen, kjer informacija dobi pomen. Na primer ko se nekemu takšnemu zaporedju pripiše nek pomen, ko neko tako zaporedje izraža nek koncept, ko je demotacija nekega pojma. Naključnost elementov v informatiki, je naključnost kateri element je prisoten, 1 ali 0. Do organiziranosti nekega zaporedja pa pride drugje, v določenemu zaporedju takih elementov. Torej v tistih zaporedjih, kjer na primer neko zaporedje denotira nek pomen. Torej na osnovi tega, kaj neko zaporedje denotira. In ker so programi tisti, ki izvedejo denotacijo nekega zaporedja elementov v nek pomen, so oni tisti, kjer pride do organizacije. Tu se naključnost spremeni v neko organizacijo. To je tisto, kar v informatiki preoblikuje naključnost (osnovnih elementov) v strukturirano, organizirano celoto. V tem smislu so analogni ali imajo isto funkcijo kot naravna selekcija v evoluciji. Zdi se, da v zgodovini ni nekega takega mehanizma, ki bi sistematično preoblikoval naključnost elementov v neko organizirano in v končni fazi bistveno nenaključno celoto. Kar ne pomeni, da družba ni taka nenaključna, organizirana celota, ampak le, da mehanizem, kako se to dogaja ni znan ali enoten ali izpostavljen.

Znak, informacija in propozicija (14)

by

Tu mislim, da je smiselno primerjati bistvene pojme sodobnih filozofij. Bolj natančno filozofij, ki so vse del jezikovnega obrata, torej ki so vse osredotočene na jezik v najširšem smislu. To so strukturalizem, analitična filozofija in pa informatika. Z bistvenimi pojmi pa mislim pojme, ki določajo jezik, v nekem smislu so to elementi jezika. Hkrati so to tudi pojmi vednosti s katero ali s katerimi se spoznava jezik. Vendar pa ker je jezik za te filozofije ontološko nekaj prvobitnega, dojemanje teh pojmov presega logiko elementov. To so pojmi kot so jezikovni znak, predikat in informacija.

Strukturalizem je utemeljen na analizi jezikovnega znaka, pri čemer so jezikovni znaki tisto, kar sestavlja jezik. Saussure tako premisli in določi jezikovni znak: »jezikovni znak združuje koncept in slušno podobo«. In nato: »koncept je nadomeščen z izrazom označenec, slušna podoba pa z označevalec«. Kar omogoča določiti njegove lastnosti: »jezikovni znak ima dve prvobitni lastnosti: jezikovni znak je arbitraren (vez, ki združuje označenec z označevalcem); označenec je zvočne narave in zato poteka zgolj v času in svoje značilnosti povzema po času (ima razsežnost, ki jo je mogoče meriti le v eni dimenziji (je premica))« (Saussure; Predavanja iz splošnega jezikoslovja, 81). Arbitrarnost je prisotna s stališča jezika, medtem pa je za vsega govorca ta povezava, torej kaj označuje katera beseda, nujno: »če je videti, kakor da bi bil označevalec glede na idejo, ki jo predstavlja, svobodno izbran, pa, narobe, za jezikovno skupnost, ki ga uporablja, ni svoboden, temveč obvezen« (Saussure, Predavanja iz splošnega jezikoslovja, 85). Jezikovni znak ima torej dva bistveno povezana dela, označenec in označevalec. Neka beseda označuje nek pomen ali koncept in sama je nekaj fizičnega, je nek zvok. Vedno obstaja nek fizični način, kako je nek koncept izražen. In ta povezava je arbitrarna, naključna, saj bi nek, kateri koli, pomen ali koncept lahko imel drug izraz, označeval bi ga lahko drug zvok. Kar je razvidno tudi iz tega, da obstajajo različni jeziki, tako je na primer beseda lahko označena tudi kot word. Ta arbitrarnost, ki je s stališča pomena naključna, pa je nujna s stališča posameznika. S tem je izražena intersubjektivnost jezika. Kajti jezik je za posameznika dan, je nekaj, česar on ne more spreminjati. Tako je prisotna neka kombinacija naključnosti in nujnosti.

Zanimivo pa je, da je izpostavljen tudi čas. Tu je znak kot neko bivajoče povezan z drugim bivajočim. Je nekaj fizično prisotnega, je nek zvok in zato ga določa drugo bivajoče. Zanimivo pa je, da je ta interakcija mišljena kot bistveno časovna.

Pri Wienerju pa je informacija mišljena na naslednji način. Takole pravi: »What is… information, and how is it measured? One of the simplest, most unitary forms of information is the recording of a choice between two equally probable simple alternatives, one or the other of which is bound to happen- a choice, for example, between heads and tails in the tossing of a coin. We shall call a single choice of this sort a decision« (Wiener: Cybernetics, 62). Tu je jasno, da je predpostavljena neka določena ontologija, obstajajo različne preproste alternative ali možnosti, nato pa je izbrana ali določena ena od njih (determinizem je tako v nekem smislu neskladen s to ontologijo). Tudi tu je torej prisotna neka arbitrarnost, a ta je v informaciji prisotna drugače kot v jezikovnem znaku. Informacija predpostavlja, da obstajata dve minimalni možnosti. Kajti če ne bi, če bi bilo vse eno, potem se ne bi moglo ničesar sporočiti. Zato mora obstajati neka minimalna razlika, razlika med 0 in 1 ali med glavo in grbom. In določena ali izbrana mora biti ena od obeh možnosti. Katera od možnosti je izbrana, je s stališča informatike, teorije komuniciranja, vseeno. Ni pomembno, kaj je povedano, ker se tu poskuša misliti, kako se nekaj, karkoli, lahko sporoči, kako se nekaj povedanega prenese. Vseeno pa je ta arbitrarnost, ki je arbitrarnost določitve ene od možnosti, vedno prisotna v informaciji. V sami informaciji je tako prisoten ontološki pomen izbiranja. A to izbiranje je tudi vedno izbiranje med dvema povsem praznima možnostma, med 1 in 0. Nekaj se sporoči ne glede na to, kaj je izbrano. Če je v strukturalizmu prisotna arbitrarnost povezave (koncepta z nečim fizičnim, ki je tisto, kar reprezentira ta koncept za druge ljudi), je v informatiki prisotna arbitrarnost izbire.

In jasno tu je izvir opaženega dejstva, da so informatiki obsedeni s komuniciranjem, da pa pri tem ničesar ne sporočijo, saj je komuniciranje mišljeno kot nekaj, kar bistveno presega vsebino sporočenega. Komuniciranje je zanje način, kako se nekaj vključi v njihovo ideologijo, je priznanje, da je to ontologija, ki je resnična.

Informacija je tako neka minimalna razlika. Bolj natančno, ker informacija ni ena izbira, ampak je, da bi bil prisoten kak pomen, vedno prisotnih več izbir, je informacija zaporedje ali sekvenca minimalnih razlik. Taka sekvenca minimalnih razlik ustvari ali je nek vzorec. Informacija je binarni vzorec ali binarno zaporedje. Signal pa nato natančno prenese nek tak vzorec. In ker je izbira izbira med 1 in 0, ker je to bistveno koda, se z njo manipulira na matematičen način. Za razliko od znaka, ki je točno povezava koncepta z materialnim izrazom, povezava med elementom (pri informatiki 1 in 0) in materialnim izrazom pri informatiki ni neposredna. Element ali neka koda je naknadno povezan z nekim pomenom ali konceptom. In tako je neka določena koda v različnih situacijah lahko povezana z različnimi koncepti. Povezava se tako vzpostavi naknadno, preko programov, ki določajo določene sekvence izbir. Se pa zato z informacijami lahko računa, lahko se jih preoblikuje ali misli na različne načine, v različnih situacijah.

Da je informacija dejansko serija izbir ali njihovo zaporedje in ne zgolj ena izbira pa je skladno s svobodno logiko. Kajti zanjo je značilno, da je dejanski nosilec (resničnostne vrednosti) stavek, ne pa posamezna beseda. Šele kombinacija besed da pomen.

Informacijo in znak je zdaj smiselno primerjati s sodobno logiko. Sodobna logika je predikativna logika, le ta pa je utemeljena v propozicijski logiki. Propozicije so dejansko povedi, a zgolj tiste povedi, ki so nosilci pomena. S pomenom pa je mišljena resničnostna vrednost. Neka poved ima pomen, če ima (če se ji ji lahko pripiše) resničnostno vrednost. Torej, neka poved je nosilec pomena ali izraža neko resnico (ali neresnico). Predikati pa so nato nadaljnja razširitev te logike, v smislu, da se zdaj misli tudi samo strukturo ali ustroj neke propozicije. Gre za način, kako so povezane variable in kvantifikatorji. Le ti so povezani tako, da tvorijo nek pomen. In mislim, da je prav to, namreč pomen ali resničnostna vrednost, bistveno. Resničnostna vrednost ni resnica. Resničnostna vrednost je namreč mišljena zgolj kot neka prisotnost ali odsotnost, je neka vrednost. Bolj natančnost, če je vrednost ovrednotena kot resnična, potem je to neka določena vrednost, 1. Če pa je ovrednotena, če je pomen ovrednoten kot neresničen, potem pa je vrednost 0. Neka propozicija je resnična ali pa ne. Sama resnica pa ni več nadaljnje določena, tako kot je bilo to na primer pri Aristotelu, kjer je bila resnica mišljena kot skladnost med stvarjo in mislijo. V sodobni logiki resnica nima tega pomena. Ampak je zgolj razlika do neresnice. Gre za isto binarno logiko, ki je prisotna v informatiki. In tudi izvor te logike je isti, namreč matematizacija. Tam se komuniciranje misli na matematičen način, tu, v logiki, pa logika postane matematična logika. Toda delovanje in način, kako obe vedi postopata drugačno. Logika se ukvarja s tem, kako se neka resničnostna vrednost ohranja in spreminja (zaradi logičnih veznikov, kvantifikaotrjev…), torej kako se resničnostna vrednost prenaša iz ene propozicije v drugo. Torej kako logični vezniki, kvantifikatorji in variable ohranjajo in preoblikujejo resnico neke propozicije. Gre za logični račun. Binarno stanje, resnica ali neresnica, je tu v nekem smislu rezultat logike, njenih formul in pravil. Logika pa se ukvarja bolj s tem računom, logika je v nekem smislu formuliranje (vzpostavljanje formul) ohranjanja resničnostne vrednosti. V tem smislu so osnovni elementi logike logični vezniki, kvantifikatorji in predikati (dejansko množice, ki prevajajo naravni jezik v ta logično-matematični jezik). Medtem, ko so v informatiki osnovni elementi osnovani ali imajo to binarno strukturo.

Informatika je torej o tem, kako se prenaša neka serija binarnih elementov (izbir), logika pa je o tem, kako najde in ohranja, prenaša neka določena (binarna) vrednost (resničnostna vrednost).

Tako se zdi, da obstaja naslednja razlika med strukturalizmom in informatiko. V strukturalizmu so koncepti neposredno prisotni kot elementi sistema, so en del znaka. V informatiki pa koncepti niso neposredno prisotni, ampak je neposredno prisoten nek vzorec minimalnih razlik. In ker je ta vzorec izražen na binaren način je mogoče z njim bolj preprosto operirati, računati.

Informatika je tako dejansko utemeljena na binarnem zaporedju, na binarnosti. Zato jo je mogoče in najbolj smiselno obravnavati matematično. Wiener tako poudari pomen statistike za kibernetiko (ki je tu mišljena kot predhodnica informatike. Verjetnost in statistika sta načina kako se razume informatiko. Verjetnost pa je prisotna in zelo pomembna tudi v strukturalizmu in sicer na naslednji način. V strukturalizmu je jezik mišljen kot sistem vrednosti (Saussure, 94). In jezik je mogoče zajeti sinhronočino, kar se nanaša na statični vidik jezikoslovja, ter diahronično, kar zadeva razvoj. Jezik se tako misli kot sistem in jezik se misli v času (Saussure, 95). In ta sinhronični vidik je splošen, ni pa to neka zakonitost. Gre za to, kako je jezik zdaj prisoten in kako se zdaj uporablja. No, in to je neka ureditev; »gre za ureditev, načelo verjetnosti« (Saussure, 107). Verjetnost tako določa ali omogoča misliti ta sistematični, sinhroni vidik jezika. In ta vidik je po Saussuru bolj pomemben od diahroničnega vidika (Saussure, 104). Naše spoznavanje jezika tako uporablja verjetnost, saj ta omogoča misliti ureditev jezika (na primer kateri fonemi se bolj pogosto (z neko verjetnostjo) pojavljajo skupaj).

Informatika je utemeljena na arbitrarnosti izbire. To pomeni, da razume, kakšno je stanje, ne glede na to, kaj je izbrano. Izbiranje in posledično svoboda je tako temeljni kamen te teorije. Izbiranje je tisto najbolj prvobitno v tej ontologiji. Spoznavanje tako izhaja iz tega izbiranja. Ne iz tega, kaj je izbrano, ampak da obstaja izbiranje, da je nekaj bilo izbrano. Prvobitne bitnosti, elementi imajo tako neke možnosti ali so neke možnosti, v nekem smislu niso povsem določene. Tako kot živa bitja za biologijo, še posebej za teorijo evolucije, niso neki nespremenljivi delci in so mišljena kot kombinacija naključja in nujnosti, tako so tudi informacije takšne kombinacije. In tako kot biologija iz spremenljivosti živih bitij izpelje teorijo evolucije, tako lahko informatika iz izbiranja izpelje svoja spoznanja o načinu komuniciranja. Cilj informatike je tako natančna reprodukcija signala, samo spoznanje (informatike) pa je matematična teorija komuniciranja (kakor jo je izvorno hotel imenovati Wiener). Spoznanja informatike tako izhajajo iz izbiranja, iz dejstva, da to obstaja, toda tudi točno presegajo kakršno koli izbiranje. To so ravno spoznanja, kjer je vseeno, kaj je izbrano. Tako kot je za teorijo evolucije v nekem smislu nepomembno, kako živa bitja živijo svoje življenje, važno je le katere gene prenesejo na svoje potomce (pridobljene lastnosti pa so točno tisto, kar se ne deduje in kar za evolucijo ni pomembno). Tako informatika pride do resničnih spoznanj o komuniciranju, o tem, kako se reproducira signal, ne glede na vsebino informacij. In na osnovi teh spoznanj se ustvari tudi informacijska tehnologija ter ideologija. Problem pa se pojavi, ko informatika postane prevladujoča ideologija v družbi. Kajti tedaj se izkaže, da je tu svoboda povsem prazna, izbiranje je met kovanca, izbiranje med 1 in 0. Ta ideologija določi, da je povsem nepomembno, kaj je izbrano. Vzpostavlja stanja, kjer je dejansko izbiranje nepomembno, saj je uokvirjeno v nekaj vnaprej danih možnosti, informatika pa se nato tako in tako ukvarja s tem, kako se te izbire prenašajo (ali ne prenašajo), kako se prenašajo serije teh izbir, kakšne vzorce tvorijo in kako se spreminjajo (manipulirajo). Če informatika kot spoznavna teorija pride do nekih spoznanj tudi tam, kjer je prisotno izbiranje, pa je informacijska ideologija ideologija, ki vse in še posebej družbo presoja s tako pridobljenimi metodami, vsako izbiranje določi v okvirju verodostojne reprodukcije signala.

Povezava med različnimi področji bivajočega (13)

by

Obstaja torej neko bivajoče, ki je z drugim bivajočim povezano na posebnem mestu ali na poseben način. Znotraj samega tega bivajočega pa obstajajo nekakšni deli ali to bivajoče se lahko še naprej deli. In ti deli spreminjajo druge dele, ne pa drugega bivajočega. Kot so misli ali predstave in kot so to besede in biti. Tisto bivajoče, tisti del bivajočega, ki povezuje to posebno bivajoče z ostalim bivajočim je bistven. To je v nekem smislu najpomembnejši del tega posebnega področja bivajočega (na primer mišljenja). In to točno zato, ker povezuje to bivajoče z ostalim bivajočim, s svetom. In ta prehod je spet lahko mišljen na dva načina. Kot nekaj, kar preoblikuje bivajoče v to posebno bivajoče, na primer tako kot čuti preoblikujejo to, kar čutijo v predstavo (v del mišljenja). In kot tisto, kar misli naredi za dejavne v svetu, to, kako one delujejo na drugo bivajoče.

Zdi se torej, da so misli s svetom povezane preko telesa. Telo vzročno učinkuje na ostalo bivajoče. Tiste misli in zgolj tiste misli, ki določajo moje telo, povezujejo mišljenje s svetom. Ostale misli pa ne morejo neposredno določati ali spreminjati ostalega, »nemiselnega« bivajočega. Njihova resničnost, skladnost z ostalim bivajočim je tako posredovana preko telesa, preko tega, kaj ono čuti in tega, kako ono lahko deluje. Preko tega, kako to bivajoče deluje na mene kot neko bivajoče. To je torej v nekem smislu tisto posebno, priviligirano mesto na področju mišljenja. V končni fazi je telo tisto, ki preveri resničnost misli. Določa, katere misli sprejme kot resnične in katere ne. Če pa se ne misli, da je temu tako, torej da obstaja nekaj, kar bistveno povezuje mišljenje z ostalim bivajočim, potem pa se pristane v solipsizmu. Kajti vse, kar biva zame, so potem zgolj moje predstave, moje misli, te pa niso povezane z ničemer drugim (tudi če se misli, da neka druga, od mišljenja drugačna substanca obstaja). Čeprav se tudi tu še vedno ohranja minimalno vez z ostalim bivajočim, namreč s tem, da se vse pojmuje, ne kot bivajoče, ampak kot moje misli. Tako se implicira tudi nemiselno dejanskost.

Zdi se, da je tudi jezik neko takšno področje kot je to mišljenje. Tudi besede se namreč spreminjajo in vplivajo ena na drugo na nek poseben način, na način, ki ni značilen za vse bivajoče. Na to se lahko sklepa še po tem, da obstaja več jezikov, logika in slovnica nekega jezika pa ni nujno enaka logiki in slovnici drugega. In če je ontološka struktura bivajočega res takšna, da mora biti takšno bivajoče (kot sta to mišljenje in jezik) povezana z ostalim bivajočim, potem je to posebno mesto prisotno tudi v jeziku. Hkrati pa je potrebno imeti v mislih, da je jezik bistveno intersubjektiven. Da jezik obstaja le, če je to jezik več bitij. V tem se jezik bistveno razlikuje od mišljenja. Jezik je torej posebno področje bivajočega, ki je na določenem mestu nujno povezano z ostalim bivajočim. Poleg tega pa je jezik bistveno intersubjektiven, je neko intersubjektivno bivajoče. Zato so načini, kako je jezik povezan z ostalim bivajočim (reprezentacije in delovanje) prav tako intersubjektivni. Neka govoreča skupnost določi, kako je drugo bivajoče reprezentirano v jeziku in kako ta skupnost deluje v svetu, zaradi jezika. Zdi se, da so navade govoreče skupnosti analogne telesu pri mišljenju. Da so one tisto, kar povezuje jezik z nejezikovnim bivajočim. Morda bi se lahko še bolj natančno reklo, da je to politika. Torej, da je politika tisto posebno in bistveno področje jezika. Jezikovno delovanje določa delovanje določene skupine bitij. Politične živali določajo svoje delovanje, obnašanje po tem, kar slišijo, po govoru, ki ga slišijo. S stališča samega jezika pa so to performativi. To so tiste besede, ki določajo ne le druge besede, ampak tudi nejezikovno bivajoče. Zdi pa se tudi, da je znanost tisti intersubjektivni način delovanja, ki določa, kaj je resnično za skupnost, tako kot čuti določajo, kaj je prisotno za posameznika.

In mislim, da se po tem premisleku zelo jasno prikaže šibkost sodobne filozofije, ki izvira iz njenega slabega razumevanja ontologije. Sodobna filozofija je namreč izrazito jezikovna. To je značilno tako za hermenevtiko, strukturalizem kot tudi za analitično filozofijo. Osredotočena je na jezik in izhaja iz jezika. Tako tudi ontologijo izpeljujejo iz njega, ne pa obratno. Posledica je vsezaobsegajoče jezikanje. Tako je po tem premisleku jasno, da če se ne spozna pomena določenih misli, tistih, ki povezujejo mišljenje z ostalim bivajočim, potem se konča v solipsizmu. In isto se lahko zgodi z jezikom. Tudi tu se lahko pride do tega, da se zaradi nepoznavanja ontologije ne razume da in kako je jezik bistveno povezan z ostalim nejezikovnim bivajočim. Posledica te nesmiselne ontologije pa je, da se daje jeziku preveliko ontološko težo. Da se svet razume preko jezika. Da postanejo meje jezika meje mojega sveta. Da se skratka tako kot se solipsisti zaprejo v svoje misli in se vrtijo v krogu svojih misli, lastne pomembnosti, tako se ti jezični doktorji vrtijo v raznih besednih igrah in poskušajo omejitve jezika pripisati svetu. In da do tega prihaja sorazmerno z opuščanjem politike (na primer v teoriji). Bolj ko se opušča družbo in politiko, večjo težo dajejo ti misleci jeziku, bolj mislijo, da je nekaj izrečenega dejanskost. Tudi tu torej gre za nek tak solipsizem. Vendar pa jezik je in obstaja bistveno intersubjektiven. In tako bi se lahko reklo, da se tu tako razvije intersolipsizem. Torej neko dejansko prepričanje, da je vse, kar je nekaj povedano in da jezik določa stanje sveta. Kar je povedano določa družbe (določena živa bitja), ne pa sveta. Moč volje, da določi dejanskost je tu prenesena iz posameznika na skupnost, toda ista samopašna in blazna ideologija, ideologija, ki je v nasprotju z dejanskostjo bivanja, je še vedno prisotna.

Prehod med bivajočim na splošno in nekim posebnim področjem bivajočega (kot so misli, jezik in informacije) ima torej dve različni značilnosti. Po eni strani je prisotno preoblikovanje tega drugega bivajočega v enote tega posebnega področja; v predstave, besede in bite. Tako je zunanje bivajoče (namreč zunaj tega posebnega področja) reprezentirano znotraj tega področja. Prehod je torej tu preoblikovanje. Na primer točno to je funkcija čutov. Po drugi strani pa je za ta prehod značilno, da to področje je povezano in je v odnosu z drugim bivajočim, tudi samo je neko bivajoče. In zato lahko vzročno spreminja ostalo bivajoče. Pač v odvisnosti od tega, kako je povezano s tem drugim bivajočim. Na primer kot povezava misli s telesom, misli so utelešene, so telo, le to pa je telo med telesi. Toda zdi se tudi, da sta to, torej čutenje in delovanje, zgolj dva vidika ene celote, da ne bivata eden brez drugega. Tako je pomembno, kaj so osnovni elementi posameznega področja (na primer besede) in kako se bivajoče preoblikuje v te elemente. To preoblikovanje samo ni nujno, toda vseeno se lahko dogaja po nekih pravilih.

Ontologija reprezentiranja (12)

by

Reprezentacija je ponoven prikaz, ponovna prisotnost. Ali, je prikaz nekega bivajočega na nekem drugem, posebnem področju. Neko bivajoče biva, kakor biva in to bivajoče se spreminja, ker je v odnosu do drugega bivajočega. Lahko pa se to bivajoče tudi misli in tedaj se to bivajoče, kot misel, spreminja na nek način, ki je skladen s tem, kako se spreminjajo misli. Reprezentacija je način, kako je to bivajoče prisotno na področju na primer misli. Neko bivajoče ali prikaz nekega bivajočega se torej preoblikuje tako, da je le to skladno s tem novim področjem. Mišljenje je eno takšno področje, področje, kjer se elementi mišljenja (pa naj so to posamezne misli ali pa predstave) spreminjajo na nek svoj način. Zdi pa se, da je tudi informatika neko takšno področje. Da tu prav tako lahko pride do tega, da se neko drugo bivajoče lahko izrazi z informacijami in da se le to pri tem preoblikuje. Ter da se nato informacije spreminjajo in medsebojno določajo na nek svoj način, po neki svoji logiki. Pri informacijah in v sodobnem svetu mislim, da se lahko informacije misli, kakor so te prisotne v računalništvu. Tu pa so osnovni elementi informacij biti, logika po kateri se informacije v končni fazi spreminjajo pa je Boolova algebra.

Na splošno so reprezentacije mišljene kot na nek določen način organizirano bivajoče. Tako je mogoče, da obstaja različno bivajoče, ki je organizirano na ta način. Misli, jezik, ter informacije so primeri takšne organizacije bivajočega, to so reprezentacije. Zdi pa se, da to niso nekaj istega, neka ista reprezentacija. Saj se zadeve časovno ne skladajo, misli se pojavijo pred družbeno organizacijo in pred jezikom (predpostavljam, da tudi živali lahko mislijo), le ta pa se pojavi pred informacijami.

In tako se tudi zdi, da mišljenje, jezik in informacije niso povsem iste. Njihovi elementi in logika njihovega spreminjanja ni nujno povsem ista. Vprašanje je, če se lahko na primer misli (ali pa jezik) zvede na bite, na nek dvojiški sistem, na primer na to ali je nek nevron vzdražen in torej pošilja elektromagnetni signal, ki je vedno isti, ali ne. Ter ali se lahko, če je temu tako nato spreminjanje dogaja v skladu z Boolovo algebro ali se zadeve spreminjajo na nek drugačen način. Prav tako to velja tudi za jezik. Ali obstaja nek skupni imenovalec med temi področji, ali se lahko eno področje zvede na drugo ali ne. Če se da, potem so v osnovi tudi reprezentacije v osnovi enake, neko bivajoče je enako reprezentirano, predstavljeno v mislih, jeziku in kot informacija, sicer pa temu ni tako.

Kakorkoli, reprezentacija naredi neko bivajoče prisotno na posebnem področju. Na področju, kjer se stvari določajo in spreminjajo na nek poseben način, na način, ki je drugačen od načina spreminjanja v bivajočem na splošno. To bivajoče se zdaj lahko spreminja po neki posebni logiki. Razlog zakaj se to lahko zgodi pa je točno v tem, da je to posebno področje bivajočega z ostalim bivajočim povezano na točno določen način, na določenem mestu. To priviligirano mesto povezuje to posebno bivajoče (reprezentacije; misli, besede, bite) z ostalim bivajočim. Ker pa je to določeno, posebno mesto, obstaja prostor, kjer se elementi tega bivajočega lahko določajo, spreminjajo po neki svoji logiki. Torej točno zato, ker je reprezentirano bivajoče z ostalim bivajočim vzročno povezano zgolj na določeni točki, na določen način, se reprezentacije spreminjajo na nek svoj način, na način, ki ni nujno skladen s tem, kaj reprezentirajo. Reprezentiranje je torej v nekem smislu način, kako nekaj postane prisotno na nekem takem področju (na primer v mišljenju, v jeziku ali v informacijskem svetu). Tisto, kar ni reprezentirano za to področje ni prisotno. Tako lahko na primer obstaja nekaj česar si ne mislim in tudi tisto, česar si sploh ne morem misliti. Toda to, česar si ne mislim, ne more vplivati na moje mišljenje, na to, kako moje misli določajo ena drugo. To ne pomeni, da to ne obstaja, pač pa, da ni prisotno na tem posebnem področju. Biti kot biti zaznan je kretenizem. Pomeni zgolj, da to ne določa drugih misli, saj zanje ni prisotno.

Ker se ustvari neko področje bivajočega, ki je z ostalim bivajočim povezano na določen način, zgolj na nekem mestu, so ti deli bivajočega v drugačnem odnosu en do drugega ter do drugega bivajočega kot bi bili, če to področje ne bi obstajalo. In če bivajoče na tem področju reprezentira neko drugo bivajoče, bivajoče, ki ni del tega področja, potem je vprašanje, kako misliti to reprezentiranje. Kako vedeti, da je to, kar reprezentirajo skladno s tem, kaj je reprezentirano (da so predstave skladne s stvarmi). Kako torej ovrednotiti te predstave. Ter, kako priti do resnice reprezentacij ter resničnosti reprezentiranega. Zdi se, da se do tega lahko pride le posredno. Torej s pomočjo tistega bivajočega, ki je povezano z ostalim bivajočim. Ki je torej v nekem smislu tako del tega področja, kakor tudi ostalega bivajočega. In zato je bistveno najti to posebno področje, kjer je reprezentirano področje povezano z ostalim bivajočim. Za resničnost misli bi tako, po tej logiki bila najpomembnejša filozofija telesa, namreč telesa kot utelešene misli, saj je to tisto bivajoče, ki je prisotno na obeh področjih.

To je nekako ontologija reprezentiranja. In ta ontologija je filozofsko pomembna in ima dolgo filozofsko tradicijo. Problemi reprezentacije so na primer izrazito prisotni pri Descartesu. Pomen reprezentacije v filozofiji in družbi tako predhaja informatiki. Vendar pa je bistven tudi za informatiko. Problem ni rešen. Tudi informacija je namreč takšna reprezentacija. Informacija kot informacija deluje, če obstaja posebno področje bivajočega. Zato je bistveno vedeti, kje in kako je informacija povezana z ostalim bivajočim. Katere informacije spreminjajo ne le informacije, ampak tudi drugo bivajoče.